Najpomembnejša stvar, ki jo ta hip sedanja ideološko zastarela in monolitna, navidez manjšinska vlada uničuje, je družina. Njihovo kronsko delo je novi družinski zakonik, ki čaka na ljudsko presojo. Ker smo ljudje proti sprevračanju pojma družine, vladni stranki (pa tudi ZARES, DeSUS, tkim. »nepovezani poslanci« in SNS) ubirajo preizkušeno pot prepovedi referenduma po Ustavnem sodišču. Očitno je veliko lažje »prepričati« nekaj sodnikov kakor ljudstvo, ki so se mu odtujili. Kontinuiteta se boji referendumov, saj so večino izgubili, zato tudi nenehno doživljamo medijsko gonjo proti njim. Družina je torej osišče novega koraka v demontaži evropske dediščine z zamenjavo le-te z novostmi samovšečne demonstracije moči mogočnega istospolnega lobija.
Nasilje, ki ga zdaj izvajajo nad družbo morda ni fizično ali psihično, pač pa kulturno-duhovno saj vsiljujejo svojo antropologijo, ki pa ne sloni na dejstvih ali danostih, pač pa na samovoljnih izbirah.
Nedavno tiho sporočilo
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je med počitnicami pripoznalo v tujini izvršeno posvojitev lezbične partnerice biološke matere otroka. Tako je to prvi otrok, ki ima v Sloveniji uradno »dve materi« in zaradi nje bo ministrstvo verjetno zahtevalo spremembo naših matičnih knjig kjer bo po novem pisalo, da ima otrok očeta ali mater in očeta ali mater… Bralca novičke je posebej zbodel poudarek, da »že sedanja zakonodaja to omogoča«. Tiho sporočilo je veljalo zagovornikom družine, posebej Civilni Iniciativi, da bo ministrstvo te administracije z novim družinskim zakonikom ali brez njega nadaljevalo z uničevanjem družine in uvajalo novo na silo, proti duhu naših zakonov, ki predpostavljajo našo tisočletno tradicijo, ki sloni tudi na naravi in razumu. Pripravljeno je izkrivljati zakone po željah silno močnega in vplivnega lobija istospolnih. Tiho sporočilo velja tudi nam, ki mislimo drugače in opozarjamo, da se ne sme uničevati take dobrine kot je družina, da se na naše mnenje oblastniki in anonimni uradniki ne bodo ozirali temveč nas bodo razglašali še naprej za »katolibane«, »homofobe«, »skrajneže« in kar je še na zalogi žaljivih etiket s katerimi utišajo popolnoma normalne ljudi. Tiho sporočilo v našem prostoru deluje tudi kot grožnja, ki je neoprijemljiva, celo nedokazljiva, vendar silno stvarna in resnična.
Zgodba nekega nasilja
V isti novički bralec ugotovi, da je lezbični par odšel »po nakupih« v tujino kjer so eno od obeh gospa umetno oplodili. Otrok, ki seveda ni nič kriv, je torej postal predmet verige nasilja. Predvsem pa je postal predmet, ki se kupi, saj je umetna oploditev povsem primerljiva z nakupom, ki so ga nekoč opravljali na tržnicah, ko so kupovali sužnja. Otrok je postal predmet, ki ga nekdo mora in na vsak način hoče imeti. V to zgodbo nasilja moramo vključiti tudi bratce in sestrice otroka, kajti vsaka umetna oploditev ima za stranski učinek smrt ali zamrznitev drugih jajčec, ki so bila oplojena a ne uporabljena. Otrok je torej privekal na svet dobesedno preko trupel (pa čeprav v obliki ene oplojene celice!). Nasilje je tudi to, da se je oče tega otroka, čeprav popolnoma neznan vendarle obstoječ, odpovedal svojim očetovskim pravicam za denar, ki ga prejel za svojo spermo. Za denar se je odpovedal svojemu otroku in ga prikrajšal za njegovo prisotnost. Zadnje dejanje nasilja pa je posvojitev otroka s strani lezbične partnerke mamice. Vse to se je moralo zgoditi v tujini, ker smo v Sloveniji volivci z referendumom že v osnovi preprečili oplojevanje samskih mamic in preprečili popredmetenje, razčlovečenje in komercializacijo otrok, ki se rojevajo iz tega nasilnega procesa.
Ni mogoče takega nasilja predstaviti kot nekaj dobrega in dopustnega. Zato je dejanje tistega uradnika, ki je zavrgel prvostopenjsko odločitev v prid istospolnemu paru, pika na i v naši zgodbi o nasilju nad popredmetenim otrokom.
O istospolnih le dobro
Istospolni lobi je ideološko najmočnejši lobi na svetu. Tudi pri nas je »trendovski« in »modni«. Kdor se njihovi ideologiji upira je diskreditiran na vse mogoče načine. Obenem pa so istospolni aktivisti vabljeni k mikrofonom javnega mnenja tako pogosto in vedno v pozitivnem kontekstu, da se človek čudi, kako je to mogoče, oz. česa se novinarji in lastniki medijskih hiš bojijo.
Čeprav je znano, da so istospolne zveze kratkotrajne, da je promiskuiteta med njimi visoka, da so zdravstveno rizična skupina (AIDS), še nisem zasledil nobene razprave o teh človeških pojavih med njimi. O istospolnih le dobro in samo dobro. Dovolj je, da si ogledamo katerikoli istospolni lik v nadaljevankah ali nanizankah, da zasledimo pozitivno sliko, ki jo prodajajo. Ali niso istospolni ljudje? So. Ali so svobodni? So. Ali so odgovorni? So. Ali so moralni? So. Torej bi bilo povsem logično, da imajo iste težave kakor normalni ljudje plus težave, ki izhajajo iz njihovih spolnih izbir. V javnosti ne moremo zaslediti nič od tega. Tudi to je dokaz o moči homoseksualnih lobijev.
Izmišljene in navidezne človekove pravice
Kronski argument pri razpravah, kaj mora družba priznati istospolnim naj bi bil, da se borijo za človekove pravice, proti diskriminaciji in »homofobnosti« zagovornikov tradicije. O »normalofobiji« istospolnih, ki so jo dokazovali na svoji paradi napuha in slabega okusa, imenovani »parada ponosa«, ni nihče rekel besedice. Spregovorile so slike. Dovolj je bilo videti, kar smo gledali. Ali res nekomu kratimo človekove pravice, če mu ne dovolimo, kar mu ne pripada? Zakaj to razumemo, ko gre npr. za dijaka, ki nima pogojev za vpis na zaželeno fakulteto, ne razumemo pa, ko gre za status poročenosti tistih, ki se nočejo poročiti ali istospolnih? Očitno je potrebno izkriviti stvarnost do te mere, da je z denarjem očka mogoče prvo in z ideološkim nasiljem drugo.
Ni stvar človekovih pravic, da nekdo ne dobi, kar zahteva samo zato, ker je mogočen in vpliven. Človekove pravice so bolj temeljne in se pravzaprav ne morejo v nedogled kopičiti, kajti človek je omejeno bitje. Ni pravic brez dolžnosti. Kdor noče dolžnosti, tudi do pravic ni upravičen. Čas bi bil, da spet spregovorimo o dolžnostih, ki jih vsak izmed nas ima. Ko bo vsak dobro izpolnil večino svojih dolžnosti, bodo tudi naše pravice stvarnost. Do tedaj pa velja, da ni vse, kar jaz hočem zase, moja pravica. Isto velja tudi za istospolne, ko hočejo status poročenih in pravno možnost za posvojitev otrok, ki jih tako ali drugače imajo. Do tega niso upravičeni in jim ne pripada (sicer bodo s svojim lobiranjem prej ali slej vse to dosegli, a zaradi tega še ne bodo upravičeni, da bi jim pripadal status, dolžnosti in pravice. Istospolna se ne moreta poročiti, ker je poroka celostna in naravna samo med možem in ženo).
Previdnost pri dolgosežnih spremembah
Vsi vemo, kaj se zgodi, če potegnemo črto iz neke točke, zraven pa drugo potegnemo le za stopinjo v drugo smer. Čeprav sta v izhodišču kakor ena, se kmalu pokaže, da se v neskončnost oddaljujeta druga od druge. Nekaj podobnega se zgodi z družbenimi spremembami, ki posegajo v temelje človeškega sobivanja. Drobne spremembe prinašajo radikalno drugačne rezultate, ne takoj, pač pa čez nekaj generacij. Človek, obdan z razumom in poštenostjo, da ne sprevrača dejstev, je sposoben predvideti vsaj nekaj korakov v prihodnost in pretehtati sadove svojih odločitev in smer razvoja. V svoji poštenosti je pripravljen tudi popravljati smer svojih izbir, ko spozna, da se je odločil narobe. Samo kdor živi le za sedaj z mentaliteto »za menoj potop«, nikoli ne pristane na poštenost in samokritičnost v razmišljanju o družbeno-pravnih korakih in se gre, kakor pri nas, družbeno eksperimentiranje. Menim, da so istospolni tipični predstavniki mentalitete trenutka in naglice, vse tukaj in zdaj predvsem zato, ker v njihovem življenju ni trajnosti in trdnosti normalnih družinskih vezi. Zaradi tega jih posledice svojih izbir pravzaprav malo skrbijo in v svoji sebičnosti ne gledajo na skupno dobro. Zanima jih predvsem le »ego« in v tem so v popolnem skladju z mentaliteto časa.
Pobuda za referendum o družinskem zakoniku je že pri ustavnih sodnikih. Upajmo le, da bodo vzdržali ves pritisk, ki ga zagovorniki zakonika vršijo nanje, da bi vsaj polovica plus eden odločila proti pobudi CI za referendum o družinskem zakoniku, ki si ga je koalicija postavila za prvi cilj svojega vladanja.
Foto: 24kul.si
