Diplomacija po slovensko

Diplomacija je dejavnost, ki se ukvarja z zunanjo oziroma mednarodno politiko. Lahko pa pomeni tudi čedne in nečedne spretnosti kot so: uglajenost, previdnost, zapetost, zvijačnost, tajnost. Kako naj slovensko diplomacijo spravimo v okvir tako zapisane razlage v leksikonih? In drugo vprašanje, kje lahko najdemo razlago za slovenske izmisleke, kot so gospodarska, javna, feministična in (novost!) vodna diplomacija. Morda se nam obeta skorajšnja pasja diplomacija.

Gospodarska diplomacija

Dokaz o slovenskih nesmislih in politični latovščini najdemo na vladni spletni strani z dne 13. 9. 2024, kjer beremo: »… je generalni direktor Direktorata za gospodarsko in javno diplomacijo Slobodan Šešum predstavil podporo gospodarske diplomacije slovenskim podjetjem pri širitvi poslovanja na tuje trge in opisal načine delovanja gospodarske diplomacije.« Resnici na ljubo se prava podoba o neusklajenem delovanju naših ministrstev pri javnem in tajnem diplomatskem oviranju gospodarstva pokaže z nesramnimi in škodljivimi ravnanji ministrov Mesca in Boštjančiča.

Utemeljitelj gospodarske diplomacije je bil zunanji minister Karl Erjavec. Dosežke njegove gospodarske diplomacije, kakršnikoli so že bili, smo že pozabili. V spominu pa nam ostaja njegova usodna napaka, ko je pri arbitraži za mejo s Hrvaško tajno diplomacijo zamenjal z javno, še več, kar z navadnim gostilniškim širokoustenjem. Korajžni komentatorji ugibajo, da je šlo pri nesrečnem dogajanju o meji tudi ali predvsem za tajno »gospodarsko« diplomacijo, ki ni sledila interesom Republike Slovenije.

Feministična diplomacija

Z zunanjo ministrico Tanjo Fajon je Slovenija prešla v obdobje feministične diplomacije. Na Wikipediji lahko preberemo: »Feministična zunanja politika ali feministična diplomacija je koncept, ki poziva državo k spodbujanju vrednot in dobrih praks za doseganje enakosti spolov ter zagotavljanje, da bi vse ženske preko diplomatskih odnosov uživale človekove pravice. Prakso je začela nekdanja švedska ministrica za zunanje zadeve Margot Wallström.« V navedku mrgoli nesmislov, najhujši je tisti o »enakosti« spolov. Kaj hočemo, med nami je j***no več tistih, ki ne ločijo med enakostjo in enakopravnostjo.

Ne samo zunanja ampak tudi notranja politika v Sloveniji je feministična in feminizirana. Priča smo pogubni feminizaciji v šolstvu, zdravstvu in sodstvu. Ženske so si prigrabile vodilne politične funkcije: predsednica republike, predsednica državnega zbora, predsednica računskega sodišča, generalna državna tožilka, informacijska pooblaščenka, skorajšnja evropska komisarka, generalna direktorica RTV, direktorica STA in še bi lahko naštevali. Dokaz za feminizacijo slovenske politike je tudi šest ministric, ki so z nekompetentnostjo in arogantnostjo primerljive z ministri ali jih celo prekašajo. Ne smemo pozabiti na močan neformalni vpliv in feministične oblastne vzvode zunajzakonska družice predsednika vlade.

Predsednica republike se je v Mongoliji proslavila s prizadevanji za opolnomočenje žensk v gozdarstvu. Saj ni res pa vendarle je! Feministka iz eksotične evropske državice je prišla »misijonarit« v državo, ki ima le dva odstotka površine poraščene z gozdom in prave ženske, ki so ponosne na materinstva svojim številnim otrokom.

V Afganistanu so ženske pahnjene v položaj živinčet pa tega Fajonova ne zazna. V Iranu zelo grdo ravnajo s svobodomiselnimi ženskami, Fajonova pa pretaka solze za ponesrečenimi zatiralci in zločinci. Razumevajoča je do posiljevalcev Evropejk; spolna sla in islam pač zahtevata žrtve. Mar je feministična diplomacija le čvekanje in foto-termin, kar se je ravnokar (med 19. in 21. septembrom) godilo v Kanadi, kjer naj bi blestela prav Tanja Fajon?

Vodna diplomacija

Ves svet se hahlja in se sprašuje, od kod je na jesensko zasedanje OZN padel model, ki sliši na ime Robert Golob (RoberTina , kot ga je duhovito preimenoval Aljuš Pertinač). S svojim nagovorom, bolje rečeno sprehodom v fantazijski svet, je postavil spomenik politikantstvu z vodno diplomacijo. Neovrgljivo dejstvo je, da je naš planet izpostavljen vremenskim neprilikam, sušam in povodnjim. Zeleni prehod gor ali dol – Zemlja svojeglavo živi ciklične spremembe, na katere ima človek zanemarljiv vpliv. S kakšno lahkotnostjo je naš premier našel rešitev težav planeta v vodni diplomaciji. Svetovno meteorološko znanost in tehnologijo je predrzno izzval s svojo zamislijo o obvladovanju voda z informatizacijo. Izumil je mokro vodo, zvodenelo diplomacijo. Verjetno je imel pri tem v mislih neslutene potenciale slovenskega Ministrstva za digitalno preobrazbo in ministrico Emilijo Stojmenovo Duh. Nad deset tisoč računalnikov, ki gnijejo v logaškem skladišču, bi končno lahko uporabili za zbiranje podatkov na vseh izvirih naših rek in potokov. Spotoma, ko bodo računalničarji mrtve elektronske naprave oživljali z operacijskimi sistemi, bi vnašali tudi aplikacije za vodno diplomacijo. Bolje preprečiti kot lečiti, boljša je preventiva kot kurativa, je rek, ki ga Golob še kako razume. Lečenje oziroma odpravljanje posledic podivjanih voda mu nikakor ne uspeva. Javno tega seveda ne prizna, četudi mu je Ursula von den Layen ob ponovljenem helikopterskem izletu k najbolj »naši« županji v Črno menda postavila neprijetno vprašanje o ponikanju denarja. Tiho diplomatsko izsiljevanje. Golob ne dojema tudi tega, da se smeši, ko se hvali s komplimentom, ki ga je prejel od senilnega portugalskega levičarja Guterresa. Ta mu je namreč rekel: »Vi ste tisti, ki vračate Evropi ugled«.

Svetovljani med slovenskimi diplomati

Slovenci se lahko ponašamo z nekaj vrhunskimi diplomati. Naj na tem mestu omenimo le tri. Prvi je baron Žiga Herberstein, ki je za habsburški dvor deloval v 16. stoletju. V letih med 1515 in 1553 je opravil 69 potovanj v tujino. Veliko je potoval v Švico in Španijo, na Dansko, Češko in Madžarsko. V letih med 1516 in 1526 je obiskoval Poljsko in Moskovsko veliko kneževino, ter postal veleposlanik pri moskovskem velikem knezu Vasiliju III. Ivanoviču. S svojim prvim potovanjem v Moskovsko veliko kneževino je v letih 1516/17 postal »strokovnjak za vzhodno Evropo«, drugo potovanje na moskovski dvor k carju Ivanu Groznem pa je opravil v letih 1525/26. Leta 1541, je uspešno zaključil pogajanja o premirju z otomanskim sultanom Sulejmanom Veličastnim. Velja pripomniti, da je govoril štiri jezike, tudi slovensko.

Anton Lavrin, ki je bil prav tako kot Herberstein rojen v Vipavi, se je proslavil z diplomatsko službo v Egiptu. Leta 1834 je postal avstrijski generalni konzul v Aleksandriji. V Egiptu je leta 1841 spretno posredoval v sporu med turškim sultanom Mehmedom II. in egiptovskim podkraljem Mohamedom Alijem, za kar je dobil odlikovanje turškega sultana, avstrijski cesar Ferdinand I. pa mu je podelil odlikovanje reda železne krone 3. razreda ter viteški naslov. Med svojim službovanjem v Egiptu je pomagal kristjanom, ki so živeli v Jeruzalemu, kamor je Lavrin pogosto potoval. Zaradi tega mu je papež Gregor XVI. podelil naslov Dignitarius terrae sanctae. Pomagal je tudi slovenskemu misijonarju in raziskovalcu Ignaciju Knobleharju. V Vipavo je dal pripeljati dva egipčanska sarkofaga, ki sta še danes grobnici družine Lavrin-Hrovatin.

Tretji od izbranih in svetovno znanih diplomatov je nadškof Ivan Jurkovič. Bil je apostolski nuncij v Belorusiji, Ukrajini, Rusiji ter v Uzbekistanu. V ruščini, ki jo je brez težav usvojil, je objavil tri študijske priročnike s področja kanonskega prava, v soavtorstvu z Andrejem Kovaljem pa še Latinsko-ruski slovar kanonskopravnih pojmov, kar je pomemben prispevek za kanonskopravno znanost v ruskem okolju in njen nadaljnji razvoj. Leta 2016 je postal stalni opazovalec Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi, od leta 2021 pa je nuncij v Kanadi.

Naj razmišljanje sklenemo z ugotovitvijo, da imamo resnične in samozvane diplomate. Žal je danes Republika Slovenija plen in žrtev slednjih.