Pred kratkim je izšla knjiga z naslovom Luč sveta: papež, Cerkev in znamenja časa. Gre za izčrpen intervju dolgoletnega katoliškega novinarja Petra Seewalda s papežem Benediktom XVI, ki je bil opravljen v letošnjem juliju. Različni mediji objavljajo odseke zelo obsežnega intervjuja, kjer se lahko seznanimo s pogledi najvišje avtoritete Katoliške cerkve in z enim najbolj prepoznavnih intelektualcev sodobnega časa.
Med drugim lahko v poglavju z naslovom ‘Diktatura relativizma’ preberemo trditev papeža o novi netolerantnosti, ki se širi v sodobnem svetu. Takole pravi:
»Nova netolerantnost se širi, to je povsem očitno. Trdno so vzpostavljeni standardi razmišljanja, ki bi se naj vsilili vsem. Ti standardi so nato razglašeni kot t.i ‘negativna toleranca’. Na primer, ko ljudje trdijo, da v imenu negativne tolerance (to je ‘nikogar prizadeti’) ne sme biti križa v javnih ustanovah. S tem pravzaprav izkusimo opustitev tolerance, kar pomeni navsezadnje, da se religiji, da se krščanski veri ni več dopuščeno vidno izražati.« In še: »V imenu tolerance, je le-ta opuščena; to je resnična grožnja, ki smo ji priča. Nevarnost je, da razum – t.i. Zahodni razum – trdi, da je sedaj resnično spoznal kaj je prav in kaj narobe in tako zagovarja totalnost, ki je sovražna do svobode. Verjamem, da moramo zelo občutljivo orisati to nevarnost. Nihče ni prisiljen, da bi bil kristjan. Vendar tudi nihče ne bi smel biti prisiljen živeti v skladu z ‘novo religijo’ kot da bi ta bila definitivna in obvezna za vse človeštvo.«
Strah pred križem v šoli
V Sloveniji vsake toliko časa lahko preberemo o vzniku ‘verskega’ incidenta, ki se zgodi na tej ali oni šoli. Pred časom smo denimo lahko brali o tem, kako je v podružnični osnovni šoli na Polici, ki spada h grosupeljski osnovni šoli Brinje nastal velik problem zaradi obešenega križa v prostorih župnije, ki je priskočila na pomoč zaradi prostorske stiske omenjene šole, ki traja že celo desetletje. Župnija je torej posodila prostore občanom za obiskovanje pouka in ni vrag, da se je med njimi našel starš, ki je protestiral zaradi obešenega križa. Zadevo je prijavil šolski inšpekciji, ta pa je seveda po črki zakona ugotovila, da verski simboli ne spadajo v prostore, kjer se izvaja javno-veljavni program. Župnik po drugi strani ni pristal na to, da umakne križ iz lastnih prostorov, nenazadnje so oni prosili njega za pomoč, sedaj pa mu na ‘njegovem terenu’ postavljajo pogoje. Če malo karikiramo, bi lahko rekli, da bi nekateri starši imeli raje otroke ‘na cesti’ kot pa da visi križ na steni.
Blagoslov ladje na 43 načinov
Nedavno je prav tako odmevala novica o blagoslovu vojaške ladje Triglav. Na spornost tovrstnega početja je, paradoksno, opozoril prav prvi mož Urada RS za verske skupnosti. Če prav razumem njegovo (in njegovih somišljenikov) logiko, potem, če bi se že moral zgoditi blagoslov, bi moral biti opravljen 43-krat (ker je toliko registriranih verskih skupnosti). Vse za voljo ‘enakopravnosti’. Pri čemer se zdi, da sta pojma enakopravnost in enakost v tem primeru eno in isto.
Homoseksualna praksa ni deviantna
In še en zanimiv primer. Ministrstvo za šolstvo in šport je letos izvedlo akcijo podpisovanja certifikata Ponosen sem na (s)pol Tako je maja 2010 ta certifikat prvič podpisalo 21.731 dijakov prvih letnikov, ki so se s podpisom zavezali k odgovorni in varni spolnosti. Na certifikatu je med drugim pisalo: »Človeštvo je razdeljeno na dva (s)pola. Združena tvorita celoto za nadaljevanje civilizacije. Odgovorna spolnost je prava pot.« Te vrstice so očitno zmotile Urad RS za enake možnosti, ki je na uradni spletni strani objavil izjavo za javnost pod katero je podpisana Barbara Žajner Tavš. Takole med drugim piše: »Ugotavljamo tudi, da so precej pogoste direktne in prikrite kampanje, ki homoseksualnost obravnavajo kot odklon v spolnosti in jo uvrščajo celo med deviantne oblike spolnega vedenja… Kot še ugotavlja pooblaščena za opravljanje nalog zagovornice, se vse pogosteje dogaja, da so sporočila o »sprejemljivih« in »nesprejemljivih« oblikah spolnega vedenja predmet vzgojno–izobraževalnih vsebin. Takšna je bila, na primer, nedavna kampanja o varni spolnosti srednješolcev, pogoste pa so tudi objave diskriminatornih vsebin informativnega značaja na internetu.«
Če torej dijaki že podpisujejo tovrsten certifikat, potem je diskriminatorno, da se iz kampanje izloči homoseksualno prakso. Prišli smo že v situacijo, ko se je potrebno zagovarjati, če promoviramo zgolj odgovorno heteroseksualno prakso, ne pa tudi ostalih praks, ki po interpretaciji državne institucije očitno niso deviantne.
Ker se torej na primer v javnih institucijah ne morajo enakopravno izražati vse verske skupnosti, je edina možnost, da se nobena izmed njih ne izraža. Ločitev države od verskih skupnostih pa pomeni, da gre za dve neprepustni celici, vsaka s strogo ločenim teritorijem.
Vendar pri tem ne gre za ‘nevtralizacijo’ države in družbe, ampak za vznik nove ideologije, ki uporablja izraze kot so enakopravnost, toleranca, nevtralnost, laičnost…zato, da uvaja ‘diktaturo relativizma’, izraz, ki ga je uporabil papež v homiliji ob odprtju konklava leta 2005, ki je ravno zato, ker naj bi zasedala ‘nevtralno’ pozicijo edina sprejemljiva izbira za vse državljane.
Indikativno je, da so zlasti v zadnjem obdobju v Sloveniji še posebej aktivne na tem področju ravno državne institucije.
Viri
http://www.catholiceducation.org/articles/civilization/cc0371.htm
http://www.rtvslo.si/slovenija/blagoslov-ladje-triglav-obicaj-ali-neustavno-dejanje/235694
http://www.uem.gov.si/si/zagovornik/izjave_za_javnost_zagovornistvo/
Pirc Vanja, »Križ v učilnici«.Tednik Mladina, 6.11. 2009 (str.12)
Foto: Siol
