Tu je nenavaden čas, ko nekatere države z vso nestrpno naglico priznavajo državo, ki je ni in se postavljajo zoper državo, ki JE in je v regiji sveta, kjer ta je, po vseh merilih pravne in demokratične države edina, ki tem merilom zadošča, čeprav jih kajpada tudi večkrat krši, a kršitve ne zanikajo načelne postavitve stvari, kakor pravi izrek rimskega prava: Abusus non tollit usum – zloraba ne ukinja rabe. To je nenavaden čas, ko se mnogi še vedno zgražajo nad »antisemitizmom« preteklih časov in režimov, kar je prav, a sami uganjajo povsem enako sovražnost do Judov in njihove države, kar ni prav, a to skušajo prikriti s figovim listom iz Orwellovega novreka: »anticionizem« ali »antiizraelitizem«, čemur bi duhovit Srb rekel: Nije šija, nego vrat… Takoj povejmo: tudi »antisemitizem« je figov list, le da starejšega izvora, saj ga v svoji nepoučenosti (podobno kakor današnji Avstrijec, Slovenec, Italijan itd., tudi današnji Jud navadno ne ve, da so Judje le neznaten del vseh Semitov, medtem ko največji del te genetske družine sestavljajo Arabci, proti katerim nihče nima nič, celo Judje v osnovi ne. Edina prava, poštena beseda bi bila, če že mora biti tujka: antijudaizem!
Ali naj tu protestiramo zaradi sklepov nekaterih držav, da terorističnim bandam priznavajo status države, kar ni nič novega, saj so podobno nekatere države v 20. stoletju podobno priznavale status »Nezavisne države Hrvatske« ne hrvaškemu narodu, ki ima seveda vso pravico do lastne države, pač pa spet terorističnim bandam, nekakšnemu »Hamasu« v Kraljevini Jugoslaviji; ali naj tako ravnanje podvržemo politološki, pravni, moralni in svetopisemski kritiki? Ne. Presojati je mogoče to, kar kakor koli že JE, pa naj nam bo všeč ali naj nas jezi. Priznavati nekaj, kar je vendar daleč pod nivojem italijanske ali kake druge mafije, pa bi pomenilo dati pod lupo kritične presoje NIČ. Presojanje ničnega pa je sàmo prav tako nično, tako se s protagonisti takih odločitev, ki jih očitno prav tako obvladuje enake vrste NIČ v vseh nadstropjih človeškega bivanja in tako zunaj racionalne obravnave, ne kaže soočati niti na ravni zanikanja ali nasprotovanja.
Bolj zanimiva in stvarna pa je ugotovitev, da je sovraštvo do Judov in tako nujno tudi do Izraela, in še toliko bolj do Jeruzalema, ki so mu prerokovane nepredstavljive spremembe, živo na obeh straneh sicer iste horizontale, na ideološki in politični desnici, kakor enako na ideološki in politični levici. Količinsko ali površinsko, ozemeljsko celo veliko bolj na levici, če razgalimo eno največjih ideoloških potegavščin iz Stalinovega instituta za zavajanje sveta, ki ima Hitlerja in njegov nacionalni socializem kljub vsem zunanjim, še toliko bolj pa notranjim dejstvom in znamenjem, za »skrajno desnico«, ko gre v resnici za skrajno levico! Kakor v tabor skrajne levice sodi tudi Mussolinijev fašizem, kar ne izvira le iz diktatorjeve jasne pripadnosti in uredniškega mesta pri časopisu italijanske skrajne levice Avanti – po naše: Naprej! Kaj ni prav Marx, ki bi mu malo težko pripisovali, da sodi k »skrajni desnici«, napisal enega najhujših protijudovskih spisov, v katerem vidi za judovsko vprašanje en sam izhod, eno samo rešitev: da Jud preprosto neha biti Jud. Tudi če sam ne naroča poboja Judov, pa gre za isti končni rezultat. Pokol Judov je le ena od več možnosti, kako spraviti »judovsko vprašanje« z dnevnega reda sveta. Saj tudi italijanski fašizem ne bi preganjal nobenega Slovenca, ki se je med obema vojnama znašel v novi državi, Kraljevini Italiji, če bi Slovenec preprosto nehal biti Slovenec. In enako bi se Hitlerjevi morilci ne dotaknili nobenega Slovenca na Koroškem in Štajerskem, če bi tam preprosto nehali biti Slovenci, če bi skratka, tudi sami sprejeli Marxov klic svojim rojakom, naj preprosto nehajo biti Judje in sprejmejo asimilacijo in potopitev v narodu, sredi katerega živijo. In če že za majhno primerjavo velja, da je bil nacionalni socializem »skrajna desnica«, čeprav socializem, namreč v tej opredelitvi celo bolj stvaren od vseh drugih socializem, seveda le za Nemce in tiste, ki so jih Nemci imeli v načrtu za ponemčenje brez ostanka, potem naj ti, ki jim je tako težko priti blizu z dejstvi, razložijo, kako to, da je judovska shodnica v Ljutomeru preživela celo naciste, ni pa preživela Brozove komunistične sekte, ki se je ob vsem deklarativnem zgražanju nad Hitlerjevim preganjanjem Judov, znesla nad ljutomersko sinagogo… In kako razložiti dejstvo, da je Broz našel največjo diplomatsko bližino prav z egiptovskim pučistom in diktatorjem Naserjem, ki je bil zaščitnik arabskega hitlerjanca, velikega muftija v Jeruzalemu, Amina al-Husseinija, ki so ga angleške oblasti zaradi njegove teroristične dejavnosti izgnale iz dežele (1937), a se je potem pridružil Hitlerju in živel med vojno v Berlinu, kjer je po nacističnem radiu v arabščini ščuval svoje rojake k pobijanju Judov, ki so živeli z Arabci v tedanji Palestini pod angleško upravo. Današnji veliki mufti Jeruzalema Mohammed Hussein nadaljuje duha in početje svojega predhodnika; ta ne more več biti povezan z nemškim nacionalnim socializmom, zato pa je povezan z današnjimi socialističnimi, bolj točno povedano, komunističnimi sektami po Evropi in svetu, tudi če se tako danes ne imenujejo. In kakor se je komunistična Jugoslavija po vojni kmalu znašla na isti »valovni dolžini« predvojnega in medvojnega nemškega nacističnega gledanja na »judovsko vprašanje« in tako dajala močno podporo tistemu delu arabskih muslimanov, ki so hoteli Jude preprosto pobiti že pred rojstvom države Izrael, se tudi pripadniki iste skrajne levice v državah, ki so izšle iz trupla tako sramotno razpadle države, ki je ni napadel nihče od zunaj, pač pa so jo uničili prav ti, ki so v njej edini smeli vladati, namreč najvišji partijski in tako tudi udbovski voditelji, ki so danes na prav enakih pozicijah kakor njihovi predhodniki iz Brozove naveze z Naserjem in prek njega z arabskim terorizmom, navdihovanim z ideološko in skrajno primitivno interpretacijo Korana, kakor so se evropski vladarji, ki so začeli in vodili prvo svetovno vojno, brez katere ne bi bilo ne komunizma, ne fašizma, ne nacionalnega socializma, navdihovali z ideološko spet skrajno primitivno interpretacijo Svetega pisma. S tem nočem reči, kakor da bi bili muslimani ob adekvatni interpretaciji Korana enakega duha kakor kristjani ob adekvatni interpretaciji Biblije, saj gre pri Koranu vendar za človeško besedo, Biblija pa je, kakor kristjani verujemo, resnična Božja beseda.
Zakaj potem sovraštvo do Judov vendar tudi na strani ideološke in politične desnice? Odgovor je zelo preprost: Ker se pojav in njegov anti-pojav v bistvenih rečeh ne razlikujeta, kar lepo izrazi tudi francoski rek: Les extrêmes se touchent – skrajnosti se dotikajo. Reklo se je najbrž porodilo iz Pascalove misli v njegovi zbirki Pensées (1692), kjer pravi: Les sciences ont deux extrémités qui se touchent – znanost, to sta dve skrajnosti, ki se dotikata. Tako se ne smemo čuditi, če postaneta tudi skrajna desnica in skrajna levica na koncu skoraj istoveten pojav. Kdor danes spremlja dogajanje v evropskih parlamentih, bo našel prav to: kako skrajna levica in skrajna desnica glasujeta velikokrat za isto stvar. Vsekakor pa že od nekdaj obe glasujeta proti resničnemu Kristusovemu evangeliju, kar nujno pomeni tudi proti njegovim rojakom Judom, saj v svoji ideološki horizontalnosti ne morejo razlikovati med »pravim Judom«, namreč obrezanim na srcu, ne pa (zgolj) na spolnem udu, kakor to ilustrira apostol Pavel (Rim 2,28-29), in »očitnim«, torej zunanjim, torej takim, ki ni del resničnega izvoljenega ljudstva.
Ker po zgledu velikega Rimljana Seneka rad iščem soglasje pri takih, ki pripadajo povsem drugačni šoli mišljenja, kakor je moja, saj je on bolj pogosto navajal iz epikurejskih, kakor pa iz stoiških spisov, bom tu tudi sam segel po tem, kar o tem sovraštvu pravi avtor, ki je bil še kako del vsaj svetovnonazorske, če že ne čisto tudi ideološke levice, sam Jud, avstrijski pisatelj in mislec Hans Mayer (1912-1978), v literaturi bolj znan po svojem novem imenu, ki si ga je nadel zaradi nacističnega preganjanja, kot Jean Améry. Bil je del upora proti nacionalnim socialistom, ti so ga kmalu prijeli, nakar ga je vodila pot skozi vrsto nacističnih taborišč, ki jih je kakor po čudežu vendar preživel – ni pa preživel zlaganosti v povojni Avstriji, kjer so nekdanji nacionalsocialisti kmalu spet prevzemali vodilne funkcije v državi, in je oktobra 1978 v Solnogradu naredil samomor. Njegov esej o taboriščih v zbirki Jenseits von Schuld und Sühne (Onkraj krivde in obžalovanja) sodi med temelja dela na temo holokavsta v avstrijski in nemški literaturi.
Med njegovimi številnimi deli pa je še posebej odmeven njegov esej z naslovom Der ehrbare Antisemitismus – Spodobni antisemitizem, v katerem, sam še kako prepričan levičar, brezkompromisno razgalja zlaganost »levega« odklanjanja antisemitizma in v resnici tako močnega resničnega antisemitizma. Esej je nastal v letu 1969, objavil pa ga je v znanem časopisu Die Zeit – Čas. To je bil temeljit obračun z levičarskimi intelektualci tistega časa, ki so le pod drugim izveskom nadaljevali z istim temeljnim sovraštvom do vsega judovskega, se postavili na stran arabskih režimov, ki so že naslednji dan po razglasitvi države Izrael novo državo z vseh strani napadli v napačnem upanju, da ji bodo kos. Tako pravi avtor Jean Améry:
»Če iz zgodovinskega položaja Judov oziroma vprašanje antisemitizma, k čemur sodi tudi ustanovitev zdaj torej obstoječe države Izrael, znova skušajo skonstruirati idejo nekakšne judovske krivde, tedaj nosi pri tem levica, ki pozablja na samo sebe.«
Améry je kljub temu do konca vztrajal pri svoji levičarski pripadnosti, hotel pa jo je reformirati – koliko je pri tem uspel, je mogoče prebrati na seznamu držav, ki so priznale status države teroristični organizaciji, ki ima v svojem programu kot prvo nalogo zbrisati z zemljevida državo Izrael – ne pa dobiti »drugo državo«, kakor se sprenevedajo ne samo levičarski, tudi mnogi desničarski diplomati – in Jude kot narod spraviti s sveta. Ne vem, ali more tudi zanje veljati Jezusov vzklik s križa: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Diplomanti dunajske ali kake druge diplomatske akademije bi morali vedeti, kaj delajo… Avstrijski zunanji minister Alexander Schallenberg je glede tega častna izjema! Prav tako avstrijski kancler Karl Nehammer.
O tem, v kakšnem razmerju je sam do nove države, pravi Améry povsem streznjujoče:
»Nesporazume velja po možnosti odpraviti. Prav kakor kdor koli in kakor vsak vem, da je Izraelu naložena nevesela vloga zasedbene oblasti. Ni moja stvar vse opravičiti, kar so razne vlade Izraela storile, to ni moja stvar. Moje osebno razmerje do te dežele, o kateri piše Thomas Mann v svoji tetralogiji Jožef: ‘Dežela Sredozemlja, ne prav domača, malo prašna in kamnita’ je torej kvazi nično. Te dežele nikoli nisem obiskal, ne govorim njenega jezika, njena kultura mi je nekako tuja, njena religija ni moja. In vendar je obstoj te države zame bolj pomemben kakor kar koli drugega.«
Tu ni nobenega »cionističnega fanatizma«, kakor ga povsod vidijo »levičarski intelektualci«, a tudi nekateri desničarski za njimi ne zaostajajo. Les extrêmes se touchent – namreč prav v Jeruzalemu! V kakšnem protislovju živi »levičarski intelektualec«, ponazori Améry s temi preprostimi ugotovitvami:
»Seveda ima levica svoje nenapisane moralne zakone, ki jih ne bi smela upogibati. Kakor: ‘Kjer je tu močnejši, vedno na strani šibkejšega’, kako nepopisno resnična trivialnost! In močnejši – kdo bi dopuščal ugovor – to so vendar Arabci; močnejši po številu, močnejši z nafto, močnejši z dolarji, treba je le pogledati v Aramko in v Kuvajt, vsekakor močnejši v potencialu za prihodnost.«
Pisatelj Améry sklene svoj esej z navedkom iz francoskega filozofa Sartra, ki bi ga v ljubljanskem parlamentu utegnili, zaradi Izraela, razglasiti tudi za skrajnega desničarja, tako daleč smo že, ko ta pravi v svojem spisu »Premišljanje ob judovskem vprašanju«:
»To, kar si antisemit želi in kar pripravlja, je smrt Judov.«
In zadnje vprašanje: Se torej ideološka in politična levica in desnica v resnici ne razlikujeta? In kaj pravzaprav pomenita? Imamo o tem kaj napisanega morda tudi v Bibliji? Ja, tudi Biblija govori o desnici in levici, vendar ne v istem ključu, kakor o tem govorita ideologija in politika, da ne rečem današnji polprisebni žurnalizem. Tako imamo v evangeliju po Mateju Jezusove besede:
»Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta« (Mt 25,34).
Huda zmota pa bi bila, če bi iz tega sklepali na prednost pred Bogom za tiste, ki so bili na zemlji uvrščeni v politično desnico! In vendar so v zgodovini mnogi prav tako to mislili. Če obstaja na kraju pogube kaj takega, kakor presenečenje, potem jih tam ni malo, ki se strašnega presenečenja vso večnost ne bodo mogli znebiti… Seveda pa pred Božjim prestolom tudi leva usmerjenost na zemlji ne pomeni nobene prednosti, kakor tudi nobene obsodbe.
Zakaj? Bog ni ustvaril samo desne polovice človekovih parnih organov: možganov, pljuč, srčnih prekatov, ledvic, oči, ušes, rok, nog… Ustvaril je desne in lepe polovice vseh teh organov, in to velja tudi za mišljenje, čustvovanje in prav tako za višje duhovne zaznave in presoje. Človek, kakor je bil ustvarjen, tako ni niti ekskluzivni desničar, kakor tudi ne ekskluzivni levičar, pač pa ima, kakor to velja tudi za njegov naravni spol, bodisi več »moči« v desni ali pa v levi polovici svojih parnih organov. So stvari, ki jih človek bolje in lažje opravi z desnico – in so stvari, ki jih bolje in lažje opravi z levico. To moremo prenesti tudi na širša področja. Tudi v vodenju družine, vasi, mesta, naroda, države, je vrsta stvari, ki jih bolje vidi, presoja in rešuje človek z močnejšo orientacijo v desno, in so druge, kjer se je stvari bolje lotiti z močnejšo usmeritvijo v levo. In kaj ti dve usmeritvi pomenita? Desnica je pogosto imenovana tudi kot konservativna, torej ohranjajoča usmeritev, od česar imamo tudi vsakdanjo besedo »konzerva« ali glagol »konzervirati«. Levici pa pravimo tudi progresivnost, po naše naprednost, torej hotenje in sposobnost stvari spreminjati. Problem je, če konservativec, torej desničar, skuša za vsako ceno ohranjati stvari, za katere bi že davno bil čas, da jih kdo spremeni ali sploh odpravi – in nič manjši problem ni, če progresivni, torej levičar, skuša za vsako ceno spremeniti ali celo odpraviti kaj takega, kar bi še kako bilo vredno in prav ohraniti, nekatere kar za vedno, do konca časov. Če stvar pokažemo v zelo preprosti obliki: Lovec ali vojak, ki je po naravi desničar, nikakor ne bo zadel cilja, če bo hotel meriti in ustreliti z levo roko; in pisatelj ne bo napisal niti daljšega pisma, kaj šele zajeten roman, če je po naravi levičar, a bo skušal pisati, kakor vidi večino drugih, ki so po navadi desničarji, z desno roko. Za nami so generacije nesrečnih otrok, ki so jih neumni učitelji in nič manj razumni starši silili, naj pišejo z desnico, čeprav so bili rojeni kot levičarji, in obrnjeno. To se žal dogaja tudi na ideološkem in političnem področju. Glede tega imamo kristjani zelo lepo in smiselno molitev: »Bog, daj mi mirnost, da bi mogel sprejeti stvari, ki jih ne morem spremeniti; daj mi poguma, da spremenim, kar spremeniti morem, in daj mi modrosti, da bi spoznal razliko med obojim.« Molitev je sestavil ameriški pastor in učitelj Svetega pisma Karl Paul Niebuhr (1892-1971). Ker pa je več reči, in te so v glavnem veliko bolj pomembne, ki jih je treba varovati in ohranjati, kakor pa onih, ki jih je treba spremeniti, je zdravo razmerje v narodovem telesu tako, da je v njem nekaj več takih, ki so tudi v tem smislu desničarji, kakor pa drugih, ki so levičarji, kar je še bolj izrazito v razmerju med temi, ki so desničarji ali levičarji v svojih rokah. To pa ne pomeni, da je eno boljše od drugega. Kakor je že rimski konzul Agrippa Menenius Lanatus, po poroöilu Tita Livija, ko so plebejci iz protesta zapustili Rim na hrib Mons Sacer (Sveta gora) in se niso hoteli vrniti, dokler ne dobijo svojih tribunov, kakor so jih imeli tedaj samo patriciji. V letu 494 jim je govoril konzul Tulij o tem, kako so roke in drugi organi očitali želodcu, da samo požira, sam pa ne dela nič. In vendar so potem, ko želodec ni dobil več hrane, omagale tudi roke. Ta primera je pomagala, plebejci so se vrnili v mesto in dobili dva tribuna. Nekoliko podobno mesto imamo pri apostolu Pavlu: »Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus. V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha. Tudi telo namreč ni sestavljeno iz enega telesnega dela, ampak iz več delov. Če bi noga rekla: Ker nisem roka, ne spadam k telesu, vendarle spada k telesu. Če bi uho reklo: Ker nisem oko, ne spadam k telesu, vendarle spada k telesu. Kje bi bil sluh, ko bi bilo vse telo oko? Kje bi bil vonj, ko bi bilo vse telo sluh? Tako pa je Bog vse posamezne telesne dele razpostavil po telesu, kakor je hotel« (1 Kor 12,12-18).
Zdrav človek, v telesnem in duhovnem smislu, se tako ne bo hvalil s prostovoljno invalidnostjo, da je izrecni levičar, ali da je izrecni desničar, to bi namreč bila pohaba, ki pa mu ni bila naložena ne od rojstva, ne od narave, temveč si jo je naredil sam. Zdrav človek ima organe v parih, zato glede na potrebo in predmet svojega opravila uporablja zdaj bolj desnico zdaj bolj levico, ne samo v fizični anatomski obliki, ampak tudi v prenesenem pomenu, v smislu mišljenja in nagibanja svojega duha.
A tu ne smemo zamolčati Pavlovega razlikovanja med »duševnim« in »duhovnim« človekom:
»Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno« (1 Kor 2,14).
Kako naj to razumemo? Duševni človek je kakor dvodimenzionalna »bitja«, ki imajo samo površino, ne pa tudi tretje dimenzije, torej telesa. In tudi če je nad njimi kocka, vidijo samo pravokotnik; tudi če krogla ali stožec, vidijo samo krog. Zato je tudi njihova osnovna orientacija le na površini v njene štiri strani: levo-desno; naprej-nazaj. Po tej orientaciji vidijo in ocenjujejo vse v sebi, okoli sebe in v širšem svetu. Zato nas naj tudi pretirano ne jezi, ko vidimo, do kako absurdnih sodb včasih prihajajo. Saj obstajajo kot ploskve raznih oblik: kvadrat, pravokotnik, trikotnik, elipsa, krog itd., nikakor pa jim ni dostopna tretja dimenzija, tako ne morejo videti kocke, in vztrajajo pri tem, da je dejansko ni; ne morejo videti krogle in učijo, da je dejansko ni itd. Človek s tretjo dimenzijo, s čimer postaja v tej prispodobi duhoven, pa ima poleg površinske orientacije v štiri osnovne smeri: biti napreden ali nazadnjaški, biri levičar ali desničar, še vertikalno orientacijo, da more tako videti, kaj je zgoraj in kaj spodaj, kar je osnova vsakega vrednotenja, bodisi v odnosu z Bogom, v odnosu do ljudi in do samega sebe, in v odnosu s svetom in njegovo naravo. Brez te orientacije ne more biti zakonov, ki urejajo pravičnost; ne more biti morale, ki ureja dobro in lepo bivanje in shajanje z drugimi; ne more biti nauka o lepem, torej estetike, pač pa je »vse umetnost«, je vse enako vredno, kakor je to v našem času – predvsem pa ni možno razmerje s tem, ki je nad vsem tem, kar je ustvarjeno, torej z Bogom – in ni opozorila na tega, ki je čisto spodaj, namreč Božji nasprotnik, ki mu Pismo pravi hudič ali Satan.
Horizontalna in prostovoljna invalidnost med štirimi osnovnimi smermi je meja in težava zgolj duševnega človeka, ki duhovni živi zgolj dvodimenzionalno, torej zgolj površinsko življenje – človek pa je bil ustvarjen za polno, tridimenzionalno, telesno, duševno in duhovno življenje, tak pa ne bo zapadal niti zmotam ekskluzivne naprednosti in levičarstva, niti ekskuzivne konservativnosti in desničarstva, saj ve in čuti, da je v njem potencial vseh teh orientacij, ki so vse upravičene in dane od Stvarnika, vendar ne zato, da bi se mu upirale, saj v takem primeru preprosto padejo na spodnjo raven zgolj dvodimenzionalne, površinske identitete.
