V teh dneh se posebej spominjamo naših rajnih. Z mislimi se dotikamo poslednjih življenjskih horizontov, kakor si jih pač predstavljamo. Lahko smo ujeti v strah in trepet pred minljivostjo, kot jo izraža filozofova misel, da človek takoj ob rojstvu stopi v čakalnico na smrt. Lahko pa smo toplo zaviti v vero, upanje in ljubezen, kot tisti kartuzijanski pater, ki je imel na vratih svoje samostanske celice napis »Z vsakim dnem sem Mu bližje.« Vzdušje na romanju proti večnosti ne bi moglo biti bolj različno. Če je količkaj v naši moči, se nam splača čim bolje opremiti za to pot. Bogoslužno branje nam danes prihaja naproti z razkošnim darom Blagrov.
Poznam družino, ki je imela doma na steni zapisane Blagre. Kadar je bilo hudo, so se zatekali k njihovi zdravilnosti. Hudo je bilo pa mnogokrat, saj sta bila tako oče kot mama iz družin, ki so bile v vojnem času udarjene s strašnim nasiljem. Oče je bil še čisto majhen, ko so mu pobili vse svojce. Kot otrok ni okusil starševske ljubezni, skrbniki so si ga podajali iz rok v roke. Ko se je poročil in sam postal oče, ni vedel, kje je vir dobrote in smisel sočutja v družini, saj sam vsega tega ni doživel. Vpričo njega doma niso smeli brati pravljic, saj so ga preveč prizadevale. Sčasoma se je z ženino blagostjo, čutečo podporo in s skupnim prebiranjem Blagrov njegova prizadetost, žalost, lakota in žeja po pravičnosti spremenila v potolaženost, nasičenost in v dosego usmiljenja in odpuščanja. Kakšno olajšanje zanj, zanjo in za njune otroke! Moč Besede jih je očistila travm in vsega hudega ter jim odprla pot v Božji svet, dober in lep.
Judovska modrost pravi, da za vsakega, ki nosi palmovo vejico, vemo, da je zmagovalec. Prvi s palmovo vejico je Jezus. Kot Križani je bil ubog, žalosten in preganjan. Kot Vstali doseže nebeško kraljestvo, podeduje deželo, gleda Boga. Jezus nam tako z Govorom na gori kot z lastnim zgledom prikaže osupljivo logiko Blagrov. Lahko zaupamo, da bolj ko smo v stiskah, bolj je Bog na naši strani.
(besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Magnificat)
