Pastor dr. Brkič je izpostavil, da si Primož Trubar zasluži grob v Sloveniji. Po njegovem prepričanju bo to zelo pomembno dejanje za spravo Slovencev na duhovni ravni, ne glede na vero in politično prepričanje…
Da moramo reformirati naša srca, je bila središčna misel dr. Daniela Brkiča, pastorja evangelijske cerkve v Novem mestu, na srečanju, ki ga je prejšnji teden v Knjižnici Mirana Jarca pripravilo Kulturno društvo Severina Šalija. Pastorjevo predavanje »Luther ali Trubar?« je bilo posvečeno zaključku 500-letnega jubileja reformacije. Na srečanju se je zbralo okoli 50 ljudi, ki so z zanimanjem prisluhnili predavanju o reformaciji. Udeleženci, ki so želeli, so brezplačno prejeli lično posodobljen ponatis Dalmatinove Biblije iz leta 1584 Novi testament.
Nemirni časi v poznem srednjem veku
Pastorjevo odlično predavanje je temeljilo tako na predstavitvi zapletenih družbenih in cerkvenih razmerah tedanje dobe, kakor tudi na dveh ustanoviteljih protestantizma v Evropi in na slovenskem; Martinu Luthru in Primožu Trubarju. Oba, pa vendar vsak na svoj način, sta s svojim naukom in za ceno svobode vesti in posledično ekskomunikacije, temeljito prevetrila zatohlost katoliške cerkve, ki je v tistem času precej pozabila na Jezusov evangelij in božje zapovedi. V nadaljevanju je predavatelj predstavil širše družbene vzroke za nastanek reformacije, kot so bili: konec izgnanstva papežev v Avignonu, lateranski koncil, kjer so zavrgli konciliarizem in uzakonili papeški primat, pa padec Carigrada, ki so ga zavzeli Turki, Kolumbovo odkritje novega sveta, Guttenbergova iznajdba tiskarskega stroja, Kopernikov heliocentrični sistem, kmečki upori, epidemije kuge in še in še. V katoliški cerkvi pa je Luthra motilo nemoralno življenje papežev in klerikov, zbiranje denarja za izgradnjo bazilike sv. Petra v Rimu, prekupčevanje z odpustki v za božjo kazen, za grehe vernikov in trpljenje v vicah, kupovanje cerkvenih služb (simonija) in druge nečednosti. Vse to je sodu izbilo dno 31. oktobra 1517, ko naj bi Luther v znak protesta, na dan pred praznikom vseh svetih, nabil na vrata wittenberške cerkve znamenitih 95 tez o odpustkih.
Avguštinski menih dr. Martin Luther
»Luther je vedno trdil, da je resnični zaklad Cerkve samo Evangelij. Zato so njegove teze dokument reforme, ne pa reformacije. Luther ni hotel biti reformator, ampak obnovitelj krščanstva. Žal v svoji oholosti, tedanja Cerkev Luthru ni hotela prisluhniti, ne krajevni škof, še manj Vatikan. Tako je rimo-katoliška Cerkev gotovo še največ odgovorna za tako imenovani zahodni razkol! Namesto, da bi se Rim s papežem Leonom X. na čelu odzval na prodajanje odpustkov in na kričečo nemoralnost klerikov z iskrenim kesanjem in pokoro, je odgovoril z obsodbo, zato je sokrivec za bolečo rano razdeljene Cerkve«, je uvodoma dodal pastor Brkič.
Čeprav je dr. Daniel Brkič profesor protestantske teologije na univerzi v Zagrebu in pastor, je bil v ocenah do Luthra, človeka svojega časa, ki ga visoko ceni, objektivno kritičen, zgodovinsko pošten in teološko profesionalen, še posebej v razlagah Luthrovih blasfemičnih in protislovnih izjav. Prav tako je v kontekstu tedanjega časa obsodil Luthrove izjave o Judih in upornih nemških tlačanih. Zato ne čudi, da ga je predstavil kompleksno in interdisciplinarno, v kontekstu miselnosti 16. stoletja.
Luther ni nikoli nameraval razdeliti katoliške Cerkve, ampak jo je želel samo prenoviti.
Na cesarskem zboru leta 1521 je Luther na zaslišanju povedal:« Tukaj stojim, ne morem drugače, Bog mi pomagaj! Amen.« Ta njegova izjava pomeni začetek zgodovine demokracije, svobode govora in ugovora vesti, čeprav sam vsega tega včasih tudi ni spoštoval. Žal!
Pomen Primoža Trubarja za Slovence
V nasprotju z Luthrom, Primož Trubar ni bil reaktiven, ampak korektiven. Ni bil disharmoničen, ampak harmoničen. Ni bil diametralen, ampak komplementaren. Ni bil antagonist, ampak protagonist. Ni bil divergenten, ampak konvergenten. Ni bil konflikten, ampak kompatibilen. Ni bil obremenjen s kompleksi, ne s stereotipi. Ni bil človek kloštra, ampak svetovljan. Njegova osebnostna struktura, domača vzgoja, socialna mreža in teološka orientiranost so bili v prid povezovanja in stalnega dialoga z vsemi. Trubar kot ustanovitelj in ravnatelj »biblijskega zavoda« v Bad Urachu v Nemčiji je v dobrih štirih letih delovanja (1560-1564) poskrbel za natis, za tisti čas izjemnih 30.000 knjig v hrvaščini, slovenščini in italijanščini, in to v treh različnih pisavah: latinici, glagolici in cirilici. Šlo je za prvo svetopisemsko družbo na svetu.
Neverjetno pogumen je bil Trubar, ko so od njega zahtevali, da podpre idejo skupnega slovanskega jezika. Odločno je bil proti! Hrvate je spodbujal, da naj pišejo v glagolici, Srbe pa je navduševal za pisanje v cirilici. Prav tako je bil Trubar že takrat ekumensko usmerjen in pluralen. Družil se je z uskoškimi in žumberškimi popi, s katoliškimi duhovniki, obiskal je zaprtega turškega pašo v ljubljanskem gradu, saj ga je islam zelo zanimal in razmišljal o evangelizaciji Turkov. Imel pa je tudi redne stike z vplivnimi predstavniki reformacije, še posebej s Švicarskimi. Prav tako je bil izjemen v razumevanju sprave, navkljub različnostim. Njegova čista krščanska vest je izstopala v pismu Juriju Bravšiču (1. julija 1564), v katerem ga je kot odgovornega za rimsko Cerkev v Ljubljani pozval na javen ali zaseben pogovor. Bravšič ga je gladko odklonil!
Primož Trubar si zasluži grob v Sloveniji
Na koncu predavanja je pastor Daniel Brkič, tako kot že poleti na Novomeških večerih, ponovno izpostavil pomen ekshumacije posmrtnih ostankov Primoža Trubarja in simboličen pokop na Slovenskem. Po njegovem prepričanju bo to zelo pomembno dejanje za spravo Slovencev na duhovni ravni, ne glede na vero in politično prepričanje… Brkič je še dodal, da brez iskrenega odpuščanja ni prihodnosti. Spravo potrebujemo v srcih, ne pa na mitingih in proslavah. Ali bomo Slovenci zmogli vse to?
