Dan materinščine – kaj pa očetovščine?

Ob svetovnem dnevu materinščine nekateri radi navajajo avstrijskega filozofa Ludwiga Wittgensteina: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« Retorično gotovo lepa in na prvi pogled prepričljiva misel – a tudi v tej domislici je mogoče zaznati mejo človekovega sveta, pa ne zaradi omejenosti v jeziku, ampak zaradi neke veliko globlje in usodnejše omejenosti v človekovem bitju nasploh.

Da od leta 1999 po sklepu Združenih narodov in agencije OZN za kulturo UNESCO imamo »mednarodni dan maternega jezika«, je zasluga bengalskih študentov, ki so v letu 1952 protestirali v prid rabe svojega maternega jezika bengalščine v Bangladešu. Ob tem protestu je bilo ubitih pet udeležencev in veliko poškodovanih, kar je dalo pobudo, da so 21. februar razglasili za dan maternih jezikov, ki so velikokrat preganjani v imenu »jezikovne edinosti« v številnih državah sveta, ki vsakršno »edinost« razumejo kot popolno podrejenost tistim, ki trenutno vladajo.

Slovencem ne bi bilo treba teh reči še posebej razlagati, saj je bila tudi slovenščina kot materni jezik danes okoli dveh milijonov ljudi v Sloveniji, v obmejnih območjih sosednjih držav, a tudi razseljenih po vsem svetu, v nekaterih krajih in časih preganjana s podobno neizprosnostjo in grobostjo vse do ubijanja, kakor se je to zgodilo v Bangladešu, nekdanjem Vzhodnem Pakistanu, kakršen je kot država muslimanov nastal po osamosvojitvi Indije izpod britanske nadoblasti, a obenem njene precej krvave in do danes nepomirjene razdelitve na pretežno hindujski in pretežno muslimanski del – in prav v tem času se odnosi z ozirom na jezikovne, rodovne, kastne in verske razlike spet močno zaostrujejo, tudi v osrednji Indiji, o kateri si je predvsem evropska mladina delala iluzorne predstave o toleranci, ki naj bi bila zgled Evropi in Ameriki.

Že samo poimenovanje prvega jezika po »materi« pa sproža vprašanje, ki je ob današnjem včasih prav povampirjenem stremljenju za emancipacijo, ki se tudi pred samovoljno modifikacijo slovnice, slovarja in pravopisa ne ustavlja, še kako upravičeno – tu pa imamo izrazit primer enostranskega poimenovanja jezika zgolj po materah, ki jih sicer današnja emancipacijska ideologija v osnovi kot pojav zanika: kaj pa je z očetovščino? Kateri dan v letu je posvečen preganjani očetovščini?

V latinščini imamo vendar dva pojma: lingua materna (maternji jezik) in sermo patrius (očetni jezik). Je to res samo latinska besedna igra ali pa je v tem dvojnem poimenovanju vendar skrit globlji smisel? In kakšna bi bila razlika med obema jezikoma sicer istega slovarja, iste slovnice, celo iste stilistke, a vendar neke še nedefinirane razlike, ki nas tu vznemirja in zanima? Kadar se moram kdaj kje kakšnemu forumu predstaviti in povedati kaj tudi o svoji identiteti, namreč narodnostni, in o svojem jeziku, nekoliko v ironični obliki navadno povem takole: Moja materinščina je slovenščina, v razponu od mežiško-koroškega narečja do knjižnega zbornega jezika; moja očetovščina je mednarodni jezik esperanto; moja tetščina je nemščina; moja kasarniščina je srbohrvaščina (ki naj bi je po sesutju Jugoslavije ne bilo več); moja kristjanščina je angleščina. Kaj naj ta na prvi pogled huda zmeda pomeni? Moja identiteta je jezikovno določena z jezikom, k sem ga prestregel, še preden sem se rodil, saj začno matere s svojim otrokom govoriti, preden se ta rodi, kar pomeni, da gre ta jezik najgloblje v človeka. Ne samo zgodovinska osebnost med slovenskimi odpadniki Dragotin Dežman, kustos deželnega muzeja v Ljubljani in ljubljanski župan (kot odpadnik Karl Deschmann, 1821–1889), tudi jaz zavpijem ali tudi zakolnem po slovensko, če stopim na zobe narobe odloženih grabelj na travniku in me njihov ročaj udari po nosu. Ne zavpijem »dvojezično«, kakor meni sodobna doktrina »dvojezičnosti« ali celo »večjezičnosti«. Znam ločevati med jezikom, ki me določa, in ta je slovenski, in jeziki, ki jih v kakršni koli meri že znam, in tiste, ki jih še najbolj znam, sem naštel in jih tudi poimenoval po njihovi specifiki. Zakaj imam mednarodni jezik esperanto za svojo »očetovščino«, torej za svoj sermon patrius? Najprej: v večini primerov se ljudje tega jezika naučijo po tem, ko že govorijo svoj materni jezik, le v okoli tsoč primerih po svetu je to komu družinski in tako prvi, tako materni jezik. To simbolizira tudi dejstvo, da očetje navadno ne govorijo z zarodkom v materinem trebuhu, ampak pridejo kot sogovorci na vrsto šele pozneje. V drugem smislu ime »očetovščina« ponazarja tudi specifiko moškega, očetovskega načina izražanja, ki je v večini primerov bolj racionalno, načelarsko, pozneje lahko tudi bolj intelektualistično, vse bodisi v pristnem, torej dobrem, ali pa v karikiranem, torej slabem pomenu. V mojem primeru je šlo tudi za to, da me je oče prvi, čeprav tega jezika sam ni znal, saj je imel končana le tri leta stare avstrijske ljudske šole, potem pa je izbruh prve svetovne vojne njegovo šolanje končal, opozoril na obstoj mednarodnega jezika, ko me je okoli šest let starega poklical k radijskemu sprejemniku, kjer je ravno bil na vrsti radijski tečaj esperanta. Seveda se ga tedaj nisem začel učiti, za kaj takega tudi ni bilo možnosti, a vame se je zasadil pojem, ki mi ni dal več miru, dokler se deset let pozneje tega jezika nisem naučil sam – in v veliki meri res deluje kot prava očetovščina, vse do danes, ko je od tiste radijske minute že več ko 70 let. Pojem latinskega sermon patrius pa vsebuje nekaj še dosti globljega in odločilnega, čeprav se v našem času zdi povsem pozabljeno in prezrto. Čisto prvi človeški jezik; tisti, s katerim je Bog, za katerega smemo verovati, da je naš nebeški Oče, in ga tudi tako klicati, Adamu povedal nekaj prvih reči, ki niso izgubile na veljavi vse do danes in do konca časov, pravi: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji! Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano« (1 Mz 1,28-29); in malo dalje: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl« (1 Mz 2,16-17). In spet malo naprej: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna« (1 Mz 2,18). Potem pa je spregovoril tudi Adam, prvi človek: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža« (1 Mz 2,23). Prva človekova izjava Stvarniku ni bilo občudovanje stvarstva, v katerem tedaj ni bilo niti za gram preveč CO2 ali česa podobnega, niti zahvala za samega sebe, ki tudi ni bil revščina in potrtost tega, čemur danes rečemo »moški«, ampak mu je s prvimi človeškimi besedami izrazil navdušenje nad pomočnico in družabnico, kar zapišimo še svetopisemsko, ne od komunistov in nacistov prisvojeno lepo staro besedo, tovarišico, kjer ne manjka niti tedanji, upravičeni ozir na spolno razliko, ko ji ne reče »ženski moški«, ampak móžinja, kakor je novejši rod tudi v slovenščini začel govoriti o »gospe doktorici« in ne več o »gospe doktor«… Z izgonom iz raja, ki sledi prvemu in tako za vse človeštvo do danes in do konca časov usodnemu grehu, če ta človeku ni odpuščen, je najbrž šel v izgubo tudi ta prvi, povsem nedolžni, od ničesar umazanega umazan jezik, ki Adamu in malo pozneje tudi Evi ni bil materinščina, ampak v polnem pomenu in v celoti očetovščina, sermo Patrius, govor nebeškega Očeta, ki je bil zaradi greha in tako človekovega odpada, izgubljen – a izgubljen le v tem smislu, da se ga človek ne spominja, da ga ne more obnoviti, kakor je Ben Jehuda ob koncu 19. stoletja s svojo družino obnovil hebrejščino, ki je danes eden od obeh državnih jezikov države, ki je pod obtožbo apartheida, saj je v Izraelu uradni jezik tudi arabščina, kakor je poleg Mojzesove religije državno priznana vera tudi islam, sedijo v knesetu tudi arabski poslanci, so v državnih službah, tudi v policiji in vojski, tudi arabski državljani Izraela – in to so po mnenju današnje evropske politične, intelektualne in novinarske elite znamenja resničnega apartheida… Kako ne, saj sme obstajati tudi lingua daemonica!

A če je človek zaradi greha izgubil tudi prvi jezik, sermo Patrius, ki se ga Adamu ni bilo treba šele učiti, ampak ga je dobil vrojenega, soustvarjenega, v vsej njegovi popolnosti, namreč v njegovih oblikah: besedah, slovnici, načinu izražanja, pa vendar ni izgubil celote Očetovega jezika. Ne le to: ni izgubil bistvenega dela tega jezika, namreč njegove vsebine. Božja beseda, zapisana v 66 knjigah Svetega pisma, so bistveni del Očetovega jezika, saj nam je v tem »ostanku« podarjeno in ohranjeno to, kar nam hoče Bog povedati, da bi bilo naše življenje lahko kljub naši grešni naravi vendar rešeno in tako tudi osmišljeno in polno. Tako ni nobeno naključje, če je za dozorelostjo jezikov vseh evropskih narodov na raven knjižnega in zbornega jezika prevod Biblije v te jezike. Tudi knjižna in zborna slovenščina, ki je Slovencem materinščina, ni bila porojena na osnovi prevoda katerega od tistih spisov, ki so tako zastrupili evropski razum in duha, da stojimo zdaj ne le pred duhovno, ampak tudi že pred biološko, tako torej demografsko dekadenco vseh narodov, ki so se od knjige, katere prevod je iz šibkih narečij postal spodbuda in osnova za dozorek tako popolnih jezikov, kakor so to knjižni jeziki evropskih narodov, tudi slovenskega med njimi, na častitljivem 13. mestu. Kakor je vsakokratni materni jezik tudi v dobesednem pomenu prvi jezik vsakega civiliziranega in kultiviranega človeka, tako je jezik našega Očeta, namreč veselo oznanilo (euangelion) vendar čisto prvi in popolni jezik, namreč s svojo vsebino in močjo Božjega duha. Glede na to, da je bil Dalmatinov, prvi celotni prevod Svetega pisma, v slovenski jezik natisnjen v Wittenbergu na Nemškem 28. maja 1583, bi to mogel biti slovenski dan očetovščine, namreč Očetovega jezika v smislu njegove vsebine – tako bi bila seksistična enostranskost, če uporabim današnji način izražanja, zgolj maternega, ne pa tudi očetovega jezika, namreč Očetovega, torej Božjega, odpravljena, resnični emancipaciji pa bi bilo zadoščeno. Ne vem pa, če bo ta pobuda pri današnjih emancipatorjih in emancipatoricah – da česa ne izpustim – naletela na odprta ušesa…

Oba dneva, dan materinščine in dan očetovščine, še lepše bi bilo, če bi ju slavili hkrati, pa sta obenem v funkciji ohranjanja vseh človeških jezikov tako v smislu materinščine, kakor tudi v smislu očetovščine. Statika nas uči, da so za ravnotežje potrebne tri oporne točke. Delno, namreč labilno in začasno je mogoče doseči ravnotežje tudi z eno samo oporno točko, nekoliko bolj z dvema, v polnosti pa le s tremi. Tudi štiri bi bile preveč. Kdor rad hodi na kavarniške vrtove, ve, da je najbolj stabilna miza s tremi nogami, kjer je stabilnost čvrsta celo, če niso vse tri noge enako dolge, dovolj je, če sta enako dolgi dve, tretja je lahko malo krajša ali malo daljša. Miza bo tako sicer stala nekoliko nagnjeno, a bo še vedno stabilna. Če pa imamo štiri noge, stabilnost s tem ne bo toliko večja, ampak bo manjša, saj popolne enakosti v dolžini nog in popolne ravnine tal ni mogoče doseči. Enaka statika velja tudi v drugih rečeh, ki terjajo stabilnost. Tako je zakonska zveza res stabilna, če ima tri oporišča in ne le dve oporišči: moža in ženo. Tretje oporišče je namreč Bog, ki je tudi zakonodajalec take zveze. Šele zakon, v katerem je stalno prisoten tudi Bog, je lahko stabilen ne glede na preizkušnje, ki ga doletijo. V pravnih državah je stabilnost omogočena z delitvijo oblasti na zakonodajno, sodno in izvršilno (parlament, sodišča, vlada z ministrstvi in uradi) oblast. Kjer je eno od teh oporišč odpravljeno, kakor je to v diktaturah, imamo nestabilno državo, ki se čez nekaj časa navadno zruši, kakor je to bilo tudi z Jugoslavijo.

Ker pa smo ob dnevu materinščine, nas seveda zanima, katere bi bile tri oporne točke ali tri noge, ki bi nosile stabilnost na jezikovnem področju, s tem pa tudi stabilnost narodne identitete, ki je v največji meri vendar povezana z jezikom. Instituti, ki proučujejo stanje in razvoj jezikov po svetu nas opozarjajo, naj se tudi glede tega streznimo in pogledamo stvarem v oči. Večina približno 7000 jezikov na svetu je ogrožena, le manj ko polovica jih je deležna tega, kar je slovenščina s prvim celovitim prevodom Svetega pisma in z izdajo prve znanstvene slovnice Adama Bohoriča Arcticae horulae succisivae (Zimske urice), obe knjigi v istem letu 1584 dosegla že pred skoraj pol tisočletja. Splošno dejstvo je, da jeziki izginjajo. Evropski jeziki so zaradi demografskega upada pod kritično mero rodnosti vsi obsojeni na izginotje, tako tudi slovenski – kolikor bi ta svet dovolj dolgo trajal. Ob tej splošni svetovni statistiki pa imamo še notranjo bilanco, ki ni nič bolj ugodna. Če je lavantinski škof Slomšek v drugi polovici 19. stoletja s svojim delom in s svojo pobudo za ustanovitev prve vseslovenske knjižne družbe in založbe, Mohorjeve v Celovcu, ki je ob koncu habsburškega cesarstva imela v svojih kartotekah okoli 100.000 naročnikov, slovenski narod pa je bil skoraj stoodstotno opismenjen, je danes položaj naravnost katastrofalen. Če so še v 70 letih mogle izhajati knjige slovenskih pisateljev v nekaj deset tisoč izvodih, je danes običajna naklada od 100 do 300 izvodov. Če je bil slovenski pisatelj še celo v socializmu, kolikor ni imel prepovedi objavljanja, kakor partizan Edvard Kocbek in številni drugi, vendar v primerjavi z danes gosposko honoriran, založba pa ga je ob izidu knjige povabila na kosilo ali večerjo in ga bogato pogostila in mu izkazala spoštovanje, je pisatelj danes lahko hvaležen in počaščen, če dobi odgovor, da je njegov rokopis zavrnjen »že« po dobrem letu dni – honorar je v glavnem postal pozabljena tuja beseda, o kakšni svečani pogostitvi ob izidu pa lahko pripovedujejo samo še ostareli avtorji iz davnih časov… Raziskave med Slovenci so pokazale, da more le 5,6 odstotkov Slovencev našega časa brati tudi malo zahtevnejšo literaturo – v drugih državah Evrope je ta delež sicer tudi sramotno majhen, a vendar skoraj dvakrat višji, 10,6 odstotkov. Le tretjina Slovencev je zmožna razumeti malo daljša besedila. Kar 25,8 odstotka Slovencev pa ne dosega niti prve stopnje pismenosti.

Tu moram znova postati oseben, čeprav to ni ravno dober okus v pisanju. Kot dijak sem sodil v to najslabšo skupino, ki je imela težave z materinščino, toliko bolj pa še s tujimi jeziki v šoli, najprej z latinščino, angleščino in srbohrvaščino. Bil sem med najslabšimi v šoli. Pa ne, ker ne bi bral, bral sem gotovo več kakor večina mojih sošolcev. A jeziki so bili zame vendar nekaj, v čemer se nisem znašel, posebno to velja za slovnico in za pravopis. Stvar pa se je v nekaj mesecih povsem spremenila, ko sem se pri 16. letih sam naučil mednarodnega jezika esperanta. Naenkrat sem bil med najboljšimi v slovenščini in nemščini, potem pa mi je profesor, ki je poučeval nemščino in angleščino, predlagal, naj hodim tudi k angleščini, in tako sem bil edini na šoli, ki je bil v maturitetnem spričevalu ocenjen iz obeh tujih jezikov. Pri angleščini sicer nisem bil med najboljšimi, saj se njenega pouka dve leti nisem udeleževal, a naučil sem se vendar dovolj, da sem pozneje sam mogel s tem nadaljevati in iz tega jezika prevesti kar nekaj knjig. Zakaj se je to zgodilo? Sem v kakem trenutku iz lenega, malomarnega učenca postal zgleden, skrben dijak? Nikakor ne! V tem smislu me nikoli ni bilo kaj prida. Ni mi treba verjeti, »narod naš dokaze hrani«, treba bi bilo samo pogledati v šolske arhive… Na osnovi podobnih izkušenj tudi pri drugih menim, da danes vem, kaj se je tedaj spremenilo, da sem dobil v jezike čisto nov pogled. Kakor bi se vsakdo zelo težko naučil geometrije na naravnih likih: črtah, ravninah, telesih, in se tako geometrije učimo na pravilnih likih in telesih, tako je tudi z drugimi rečmi. Bi se bilo mogoče naučiti igranja na klavir, če bi bile tipke pomešane? Dalo bi se tudi to, a potrebnega bi bilo nekaj več časa in truda. In tako je tudi z jeziki. Esperantska slovnica je brez izjem in logično zgrajena. Tako je jezikovna struktura tu odprta in prosojna, jasna. In potem je to jasnost mogoče prenesti tudi na jezike, ki so se zgodovinsko spreminjali in dobivali nove in nove izjeme in tudi nelogične oblike, kakor je v slovenščini denimo dvojno zanikanje. Tako je mogoče iz tega skleniti: Tudi če bi esperanto ne imel nobene perspektive v smislu nevtralnega drugega jezika za vsakega zemljana, s čimer bi med narodi ponehal vsaj jezikovni spor, bi minister za šolstvo ravnal zelo pametno, če bi ta jezik uvrstil v prva štiri leta osnovne šole kot obvezni uvod v poznejše učenje tujih in klasičnih jezikov – nadaljnje učenje esperanta pa bi ponudil kot prostovoljni predmet za naslednja leta šolanja. A kako to pričakovati od ministrov, ki se hudujejo nad turškimi starši, ker doma gorijo z lastnimi otroki turško – in naj bi zaradi tega potem imeli težave z nemščino, kakor to že desetletja poslušam v Avstriji, ne verjamem pa da je drugje glede tega kaj bolje. V resnici bi bilo treba takega ministra prijaviti v večerno osnovno šolo, če bi to kaj pomagalo, a sem tudi tu raje previdno skeptičen.

Najmočnejši dobri učinek učenja mednarodnega jezika pa je v tem, da je to tretja jezikovna noga, ki omogoča jezikovno stabilnost v lastni materinščini. Šele troje jezikov: materinščina-očetovščina v razponu od domačega narečja do zbornega govora, trenutno najbolj pomemben svetovni jezik, kakor danes angleščina, in mednarodni jezik, šele ta trojna jezikovna opora bi dala človeku jezikovno stabilnost, ob tem pa seveda tudi dovolj praktično uporabnost doma in na tujem. Ob vsem tem pa še vedno ne bi smeli pozabiti, na kateri osnovi bi ta tri oporišča slonela: na Očetovščini Božje besede, ki je bila začetek tudi naše materinščine v polni knjižni in zborni zrelosti in obliki.