Dan (drugorazrednih) žena

Taboriščnica: »Tridnevno stanje v vodi, striženje na golo, prenašanje težkih skal, ure dolgo klečanje na pesku in soncu, noči brez spanja in počitka, ker so nas zbujali vsake pol ure, prepoved uporabe vode za pitje in umivanje, prepoved medsebojnega pogovora, življenje v podrtih hišah, kjer so nas ponoči napadale in grizle podgane, življenje v smrtnem strahu pred pobojem /…/«

Kar dve akciji z ženskami v zvezi imam ta teden za sabo. Prva je neznatna. Potrudil sem se pobrskati za spletno stranjo Amnesty International Slovenije, da vidim, kaj neki je njihova okupacija glede žensk. Dobesedno piše tole: »V slovenski sekciji se zavzemamo za spolne in reproduktivne pravice žensk, zmanjšanje tveganja umrljivosti pred in med porodom ter se borimo proti nasilju nad ženskami in dekleti.« To je načelna, deklarativna raven. Konkretni akciji v Sloveniji imajo bojda dve: Rome in Izbrisane. Prav. Ni vrag, da bi se tudi pri teh dveh kategorijah ne našla kaka krivica – tudi v ženskem delu populacije.

Seveda sem prekratek, da bi vedel, kaj neki v Sloveniji pomeni zavzemanje za spolne in reproduktivne pravice žensk. Še manj mi je jasno, kaj pomeni zavzemanje za zmanjšanje tveganja umrljivosti v zvezi z rojevanjem. Nismo namreč v afriških pragozdovih, ampak v državi, kjer medicina poskrbi za enega najmanjših odstotkov pri zadevnem tveganju. Tretja stvar, nasilje, je pod zadnjo točko, kot nekaj za utešitev nas, pikolovcev.

V svojo drugo »žensko« akcijo pravzaprav nisem vložil kaj dosti več truda, a se vendar ne morem znebiti prijetnega občutka, da sem napravil veliko delo. To je bilo samó v tem, da sem se odpeljal v Podlesje (Ferdreng) in spoštljivo sledil slovesnosti, s katero se človečnost pokloni velikemu trpljenju. Na tem mestu je namreč, potem ko so iztrebili vas, po vojni stalo delovno taborišče za ženske. Životarile, garale in trpele so v razmerah, ki so opisane v prvih stavkih. Pisati bi bilo mogoče še marsikaj, a če z nekaj senzibilnosti prebereš tiste stavke, čutiš, da je dovolj in preveč.

Slovesnost vsako leto organizira nekdanja taboriščnica ga. Lidija Drobnič. V svoj nagovor je letos vpletla tudi sveže vtise in podatke iz Bele Krajine. »Tam je bilo v treh mesecih leta 1942 zverinsko umorjenih kar 183 prebivalcev, zlasti tudi mnogo žensk. Premislite, tri mesece po dva umora na dan! Ko v knjigi Farne spominske plošče poiščem podatke za župnijo Metlika, res najdem imena mnogih deklet, žena in mater, se vprašam, kaj so storile 12 letna Malka, 15 letna Anica, 16 letna Nežka, koga je ‘izdala’ 21 letna Angela in kaj Marija v starosti dvajsetih let?«

V Podlesju se je v nedeljo zbralo kakih 200 ljudi, večinoma starejših. Vidnim politikom je čast reševala edino Mojca Kucler Dolinar, drugih ni bilo na spregled. Prav tako ni bilo nobenih bork za pravice žensk, nobenih aktivistk. Zato delam malo krivice Amnesty International, ker sem po naključju ravno njih vzel nekoliko pod drobnogled. Po drugi strani pa vemo, da se ta organizacija v svetovnem merilu vendarle zna pojaviti v tem ali onem kriznem žarišču in bi se navsezadnje lahko primerilo, da bi slovenska sekcija nekoliko izstopila iz domačih ideoloških trendov. Izstopijo pa raje iz države in gredo do Srebrenice. Tam slovenska družba že dovoli, da se pokaže nekaj občutka za (po)vojno trpljenje žensk …

Foto: bdnews24