Damijan blog: Trojanski konj v vladnem predlogu zakona o drugem tiru

Vlada je po več kot letu dni stopicanja na mestu in iskanja inspiracije minuli četrtek končno predstavila teze za zakon o drugem tiru. In treba je povedati, da je pri vladnih tezah, kot jih je predstavil pravniški kolega Rajko Pirnat, videti evolucijo. Vlada se, sicer po polžje, vse bolj premika proti pravi smeri. Vendar je še vedno precej izgubljena na sicer znanem terenu, hkrati pa še vedno stoji na nekaterih čudnih in nedorečenih ter strateško zelo škodljivih izhodiščih, ki se nanašajo predvsem na vključitev zalednih držav v sofinanciranje projekta. Kot boste videli spodaj, želi slovenska vlada prikriti, da ji bo madžarska vlada dejansko dala posojilo na 30 let, zamaskirano v lastniški finančni vložek v 2TDK. Ne pove pa, kolikšna bo cena za to madžarsko posojilo in da nikakor ne more biti bolj ugodna, kot če bi se slovenska država sama zadolžila na finančnih trgih.

Spodaj je komentar nekaterih pozitivnih premikov in ključnih nedorečenosti s škodljivimi posledicami ter seveda trojanskega konja, skritega v zakon.

Pozitivni premiki

Med ključne pozitivne premike spada to, da je vlada končno spoznala, kar ji trobimo že dobri dve leti – in sicer, da bi bila gradnja drugega tira Koper – Divača (v nadaljevanju: PKD) prek javno – zasebnega partnerstva (JZP) finančno nesmotrna za javne finance. Vlada se je JZP na prvi pogled odpovedala in govori le še o možnosti javno – javnega partnerstva (JJP) prek vključitve zalednih držav v sofinanciranje projekta. Vendar pa se prav tukaj skrivajo velike pasti, ki jih vlada noče obelodaniti. Več o tem glejte spodaj.

Drug pozitiven premik je, da vlada ne načrtuje več holdinga med Slovenskimi železnicami in Luko Koper oziroma vključitve kapitalskih deležev države v obeh podjetjih v družbo 2TDK d.o.o, kjer bi država imela manjšinski delež. Če bi se to zgodilo in če bi večinski delež v družbi 2TDK dobile tuje družbe (ali države), bi s tem slednje de facto dobile tudi večinsko lastništvo in kontrolo nad obema družbama. Kar pa je seveda v nasprotju s sprejeto Strategijo upravljanja kapitalskih naložb države.

Tretji napredek vlade je v identifikaciji možnih virov financiranja (proračunska sredstva, kohezijska EU sredstva, EIB kredit + nedefiniran način in višina sofinanciranja zalednih držav) ter možnih virov pokrivanja finančnih izdatkov za pokrivanje stroškov zadolževanja. Med slednjimi so navedeni standardna uporabnina za železniško progo in trije novi viri: predornina (pribitek k uporabnini za uporabo predorov), taksa z zvišano cestnino za tovornjake in dodatna dajatev na pretovor v Luki Koper (pretovornina).

Iz tega sledi, da vlada načrtuje višjo uporabnino (s predornino) na odseku nove proge med Koprom in Divačo, kar je razumljivo in logično, vendar pa je izvedba nesmiselna. Bistveno bolj smiselno od administriranja s predornino na enem odseku proge bi bilo podvojiti sedanjo nizko uporabnino (okrog 1.1 evra na vlakovni kilometer), s katero država letno pobere le okrog 7 mio evrov. S podvojitvijo splošne uporabnine za železniško infrastrukturo bi bila ta še vedno za okrog 20% nižja kot v Avstriji in Italiji ter manj kot polovična glede na Madžarsko ali Poljsko.

Večji problem je obdavčitev pretovora v Luki s posebno pretovornino. S tem bi se pretovor v Luki podražil, kar bi jo naredilo manj konkuremčno v primerjavi s sosednjimi pristanišči. Bolj smiselno bi bilo prek dividend participirati na dobičkih Luke Koper. Z novo progo se bo pretovor in s tem dobički Luke povečali, s tem pa tudi prihodki države kot večinske lastnice prek dividend.

Ni jasno, zakaj je vlada tukaj zakomplicirala zadeve in ni raje šla na že uveljavljene predloge, da se anuitete za najem kreditov za gradnjo PKD (ob uporabnini in cestnini za težke kamione) plačujejo iz koncesnine Luke Koper ter dividend od Luke Koper in Slovenskih železnic.

Polje nedefiniranosti s škodljivimi posledicami

Če se odločitev, da vlada ne bo uporabila JZP, pač pa javno – javno partnerstvo (JJP) prek vključitve zalednih držav v sofinanciranje projekta na prvi pogled zdi privlačna, pa se hudič skriva v detajlih. Problem je v nedefiniranosti tega sodelovanja, poračunavanja finančnih obveznosti in kasnejše delitve donosov. Vladna ideja je naslednja:

Koncesijo za financiranje gradnje in upravljanje drugega tira bi podelili družbi 2TDK. Zakon predvideva, da Slovenija ohrani več kot 50-odstotkov, najmanj eno delnico več kot drugi družbeniki v 2TDK. Slovenija je tej družbi namenila dvesto milijonov evrov, verjetno se bo v njen delež štelo še 55 milijonov, kolikor je bilo do zdaj porabljenega za drugi tir. Delež evropskih nepovratnih sredstev v 2TDK ne bo vplival na razporeditev kapitalskih deležev.

Če želi država v podjetju 2TDK obdržati večinsko lastništvo, smejo k vložku naše države (255 mio evrov) zaledne države prispevati največ okrog 250 mio evrov. K temu naj bi 2TDK bil deležen še nepovratnih evropskih sredstev (ki pa se ne štejejo v kapitalske deleže). Če predpostavimo, da bo teh za okrog 150 mio evrov (po preusmeritvi iz drugih kohezijskih politik), bi imel 2TDK zagotovljeno okrog 650 mio evrov. Ob predpostavki, da bi država izbrala stroškovno najugodnejšo varianto dvotirne proge (vendar z opremo zgolj enega tira) v vrednosti okrog 950 mio evrov (z DDV), bi za financiranje ostalo še 300 mio evrov. Ta sredstva bi lahko 2TDK pridobil denimo s kreditom pri EIB po ugodni obrestni meri (2% ali manj).

Na prvi pogled se zdi navedena finančna konstrukcija privlačna. Hudič pa je v naslednjem detajlu, ki razkriva, da gre v ozadju za nekaj več:

…je dejal Pirnat in dodal, da zakon ureja financiranje, a ne s konkretnimi zneski, ampak mehanizmi za pridobitev virov in poplačevanje najetih kreditov, a tudi zagotovitev donosa na vložena sredstva. To pomeni, da podjetje pričakuje zaslužek na račun vloženih kapitalskih deležev

Denimo, da se 2TDK z državnim jamstvom pridobi 30-letni kredit (za 300 mio evrov) pri EIB po 2% obrestni meri. Torej bo 2TDK letno odplačeval anuiteto v višini 13.4 mo evrov (glavnica + 2% obresti na preostanek kredita). Toda kako bo 2TDK odplačeval donos na kapitalski delež in na koncu povrnil kapitalski delež slovenski državi in zalednim državam? Ter kakšna bo zahtevana stopnja donosnosti?

Več: Damijan blog