Revščina v Sloveniji je fenomen posebne vrste. Zgodbe o lačnih otrocih, s katerimi je pred letom, dvema pričel nacionalni radio, Val 202, so srce parajoče. A doslej so ostajale nekje v ozadju, potisnjene v senco kolektivne nepripravljenosti, soočiti se s posledicami gospodarske depresije. Tudi statistika uboštva ne priznava popolnoma, kajti t.i. stopnja revščine je pri nas nižja od evropskega povprečja.
Meriti revščino z nekakšnim povprečjem je cinizem par excellence. Če so ljudje, še posebej otroci lačni, je to nacionalna katastrofa, s katero statistični podatki nimajo nobene zveze. Ni pošteno, da ceno družinske, družbene oziroma državne zavoženosti plačujejo otroci. Nihče me ne bo prepričal, da je lakota leta 2013 sestavni del zahodne kapitalistične družbe. Ker pač ni. Prav zato v slovenskem primeru dolgo časa nisem bil prepričan, kaj naj si mislim. Kajti ko so se začeli lačni otroci in šolarji začeli medijsko izpostavljati kot posledica slabega upravljanja z državo, je bila v zraku neka drobna, a pomenljiva podrobnost: takrat je bila na oblasti tista druga, slaba politična opcija. In potem ni bilo potrebno veliko domišljije, da se je vzpostavila vzročno-posledična zveza. Oni so krivi! Potrebno je bilo še nekaj dejansko neumestnih pripomb takratnega predsednika vlade o »štrucah kruha v smetnjakih«, pa je bil krog sklenjen, krivec za lačne otroke pa identificiran.
I.
Ko je revija Manager na začetku tedna objavila letošnji seznam stotih najbogatejših Slovencev, nisem poslušal nacionalnega radia in oddaje Botrstvo. Zaradi tega ne morem trditi, da se je, odkar z državo upravljajo zdrave sile, lakota zmanjšala ali da je celo prenehala obstajati. Občutek imam, da marsikateri otrok in mladostnik še vedno, podobno kot pred dobrim letom živi v skrajno bornih razmerah in da je kdaj tudi lačen. Le da je soj medijskih žarometov nekoliko uplahnil, saj za problematiziranje revščine v tem trenutku, ko se celotna republika nagiba proti evropski pomoči, definitivno ni (političnega) interesa.
Manipulirati z lakoto ali revščino je nekaj najbolj svinjskega, kar si lahko zamislim. V bistvu si to lahko privoščijo samo popolnoma brezčutni in pokvarjeni ljudje brez trohice morale in osebnega ethosa. Lačni otroci so nekaj najbolj žalostnega, kar se lahko zgodi v demokratični in pravni državi 21. stoletja. Pustimo vsebinsko razpravo o tem, kaj je v Sloveniji od »vladavine ljudstva« in pravnosti še ostalo – pomembno je edinole to, da je neenakost med ljudmi že dosegla stopnjo, kakršno poznamo iz zgodovinskih učbenikov in socialno realistične ali celo naturalistične literature. Človeka ob tem kar zmrazi. Včasih je potreben šok, da se ti misli zbistrijo in zavest prebudi. Kajti najlažje je živeti v vati, kjer vlada idealni svet.
Spominjam se, kako sem se lanske jeseni peljal v Portorož na nek dogodek in na nacionalnem radiu slučajno ujel otroške pripovedi o tem, kako so pogosto lačni in slabo oblečeni, kako jih zebe… Nenadoma sem dobil v grlu cmok, začelo me je tiščati v prsih. Ustavil sem na prvem počivališču in stopil iz avta na svež zrak. Šlo mi je na jok, potem sem začutil silno jezo in sovraštvo do tistih, ki so krivi za to mizerijo. Za menoj je prišlo vse tisto, česar dolgo, morda celo predolgo nisem hotel videti, opaziti ali občutiti. Realni svet se je ponovno izrisal in rožnata očala, s katerimi sem vse prevečkrat gledal okoli sebe, so se dokončno razbila.
II.
Managerjeva lestvica stotih najbogatejših Slovencev je v tako zlagani egalitaristični družbi, kakršna je slovenska, pomemben medijski dogodek. Zavist, privoščljivost in opravljanje, te neuničljive negativne sile našega razvoja, se napajajo iz tega, koliko je nekdo zaslužil, koliko je drugi izgubil, zakaj je tretji skoraj propadel ipd. Vsi skupaj so ti naši revni milijonarji vredni toliko manj kot lastnik srednje velike verige kanadskih veleblagovnic. S pravimi milijonarji jih v večini primerov – z nekaj zelo svetlimi izjemami! – niti ne moremo primerjati, ker imamo opravka s precej različnim načinom dojemanjem bogastva, iz česar izhajata tudi drugačna vrednostni sistem in način razmišljanja.
Kakšen čudovit občutek bi bil, ko bi eden izmed deseterice najbogatejših Slovencev naredil nekaj nepričakovano lepega, dobrega. Ko bi denimo peljal počitnice veliko skupino socialno najbolj ogroženih otrok, takšnih, ki še niso videli morja v živo. Nič pompoznega, dovolj bi bila majhna pozornost. Bolj kot gesta je pomembno sporočilo: da mu ni vseeno. Sočutje je eno najbolj plemenitih človeških čustev. Ga imaš ali pa nimaš. Sočutje je privilegij. Tisti, ki ga nima, je prizadet. Njegova bolezen je enako neozdravljiva kot tiste, katerih nas je običajno strah.
O socialno ogroženih otrocih, lakoti in čedalje večji razslojenosti med šolarji, bi lahko spregovorili tudi pomembneži na pogovorih predsednika republike o prihodnosti države. Gotovo je intelektualni izziv razpravljati o Sloveniji 2030, v to sploh ne dvomim. Toda kdor se je sposoben z oblakov spustiti na zemljo in soočiti s Slovenijo 2013, si zasluži več spoštovanja. Kajti Slovenija 2013 se dogaja tukaj in zdaj, je pred nami, na ulici v obliki klošarjev in brezdomcev, v osnovnih in srednjih šolah, kjer že dolgo niso vsi otroci brezskrbni in nasmejani. Slovenija 2013 pomeni izginjajoči srednji sloj in vedno več družin, ki so za to, da bi otrokom omogočile šolo v naravi, prisiljene prodajati družinski nakit. Poleg pekarn s slabim kruhom pri nas kot gobe po dežju rastejo odkupovalnice zlata.
Več: Finance
