„Vse bi bilo boljše kakor hladna prezrtost. A česa me krivite? Zakaj pustite, da stopam kakor tujec mimo vas navzdol po stopnišču?”
Uvodni citat nosi v sebi subtilno sporočilo, ki zaznamuje stoletje Borisa Pahorja. Vzet je njegovega romana Nekropola, ki je prvič izšel leta 1967 v Trstu; v mestu, ki ga je dve desetletji prej oplazila neznosna teža železne zavese, s katero so razpolovili Evropo za skoraj petdeset let. Slovenski Trst, v katerem se je rodil Boris Pahor, je s svojo klavstrofobično preteklostjo in njenimi demoni ostal na drugi strani, ločen od nacionalne domovine, ki je bila za Zamejce prevečkrat mačeha.
Še ena misel se mi izrisuje, ko pišem hommage pisatelju, ki je 26. avgusta praznoval stoti rojstni dan. Namreč tista, ki jo pripisujejo Kristusu iz Nazareta in so jo kasneje v latinščini interpretirali kot nemo propheta in patria sua, da nihče ni prerok v svoji domovini. Katera je njegova domovina, se sprašujem, ko pišem poklon človeku, o katerem „patria” zaradi ideoloških frustracij do konca osemdesetih ni rada slišala.
Kje se počuti doma eden poslednjih pričevalcev nečloveškega holokavsta, v katerem je bilo Slovencem namenjeno uničenje, v najboljšem primeru pa preselitev na Kavkaz kot tlačansko delovno silo, ki bi po potrebi branila nemško Evropo pred azijati z vzhoda? Soočen z brutalnostjo fašizma, ki je od dvajsetih let 20. stoletja naprej nakazoval „končno rešitev”, se je Boris Pahor v svojih najlepših, najbolj vitalnih letih boril za življenje s sistemom, katerega cilj je bilo razčlovečenje vseh tistih, ki niso bili prave rase, nacionalnosti, političnega prepričanja ali kakšne druge osebne okoliščine.
Preživel je z upornostjo in trmo, s tisto vztrajnostjo, ki jo je na teoretski ravni utemeljeval letos februarja preminuli francoski intelektualec Stephane Hessel. Pahor je preživel zaradi neuničljive in neupogljive volje, ki jo je napajala življenjska energija, élan vital, bi dejali Francozi.
I.
Spopad z demoni človeške nizkotnosti in kolektivne blaznosti traja vse njegovo življenje. Stoletje se bori in vztraja. Njegovo orožje so besede. Njegov križ, s katerim odganja prikazni tiranije in despotizma, ki se občasno še pojavljajo, sestavlja skladovnica knjig, ki so ime mesta v zalivu očistile predsodkov bolj kot januarska burja. Trst je postal provincialen, ko je propadla avstro-ogrska monarhija. Na predvečer svetovne morije se je rodil otrok, ki bo že v zgodnji mladosti okusil pekočo sol nepravičnosti, nacionalizma in diskriminacije.
Boris Pahor je borec, ki ni imel druge možnosti, kot sprejeti breme svojega prekletstva. Lahko bi pobegnil, lahko bi se izselil iz okolja, v katerem so postali Slovenci drugorazredni državljani, nekakšni izbrisani svojega časa. Vendar ni. Ostal je in se boril, v mnogočem prikrajšan. Denimo svetovljanskega in intelektualnega vzdušja kavarne San Marco, ki jo je v Trstu na ulici Battisti tik pred izbruhom I. svetovne vojne odprl Istran iz Poreča Marko Lovrinovič in v katero so zahajali James Joyce, Italo Svevo, Umberto Saba in druga imena italijanske in svetovne književnosti. Vojna in fašizem sta mestu v zalivu naredila nepopravljivo škodo, saj sta ga degradirala v obmejno postojanko zaprtih vrat in ozkih lin, skozi katere so proti vzhodu gledali s stisnjenimi zobmi.
Kaj je potemtakem ostalo od mesta, v katerem se je pred stoletjem rodil pisatelj, ki si ga danes lastita ljubljanska politična mediokriteta in malomeščanstvo? Desetletja so Trst predstavljali pristanišče, propadajoča pročelja mestnih palač, tržnica na Ponte Rosso za obubožane in zahodnih dobrih lačne Jugoslovane, pa zapuščeni trgi in ostarelo, opešano prebivalstvo, obremenjeno z antislovenskim resentimentom in zgodovinsko bolečino izgube Istre. Tudi kavarna San Marco je postala nekropola stare slave propadlega imperija. Kar ji je dajalo nekaj šarma, je bila majhna miza v enem izmed kotov, za katero je vsake toliko zvečer sedel Claudio Magris, sijajni pisec srednje Evrope.
II.
Umetnost, ki je nastajala v takšnih pogojih, je kot seme, ki se je stežka prebijalo in komaj uspevalo v neprijaznem, pogosto celo odkrito sovražnem okolju, vendar je vztrajalo, se počasi razvijalo, dokler ni iz tega semena zrasla čudovita roža. Literatura 20. stoletja je zaradi Borisa Pahorja nedvomno bogatejša prav zaradi njegove neprecenljive osebne izkušnje. Njegovo pričevanje je v bistvu življenjska zgodba, ki ne potrebuje Nobelove nagrade za literaturo, da bi se ji priklonili. In ji namenili tisto ubogo minuto, za katero je jubilant večkrat zaprosil na osladni ceremoniji v prestolnici slovenstva, pred vso dvorno elito in njenimi prilizovalci, pa mu je niso blagovolili dati. Samo eno minuto si je zaželel, minuto, v kateri bi povedal še tisto, kar je moral povedati. Nekaj stavkov, s katerimi bi zaokrožil svoje pričevanje, samo to je hotel, pa so ga vsakič znova smehljajoče spregledali in raje poslušali ministrov larpurlartizem, prebran iz lista papirja, ki ga ni nihče poslušal.
Dogodek v ljubljanski operni hiši ni bil posvečen praznovanju pisateljeve stoletnice, niti ni bil namenjen Borisu Pahorju, temveč je šlo za trkanje po prsih tistih, ki so si prisvojili zasluge za to, da „imamo takšnega velikana med svetovnimi literati”. Cinizem par excellence je to, da so se po prsih najbolj trkali tisti (založniki), ki si v šestdesetih in sedemdesetih letih niso niti drznili izdajati Pahorjevih knjig, saj je zaradi svojega prijateljevanja s Kocbekom in odnosa do revolucije in njenih zločinov postal persona non grata. Zategadelj je še kako aktualen uvodni pomislek o tem, katera je pravzaprav Pahorjeva prava domovina, ko pa je imel večji del svojega življenja zgolj dve mačehi.
Več: Finance
