Politično šarlatanko, ki se ji je nasmihala komisarska funkcija, čaka trd in boleč pristanek v resničnem svetu.
Alenka Bratušek je za promocijo Slovenije naredila več kot vsi politiki v zadnjih petdesetih letih skupaj. Vsaka reklama je namreč dobra, tudi če gre za zaslišanje komisarske kandidatke pred odboroma Evropskega parlamenta za energijo in okolje. Marsikdo, ki spremlja evropsko politiko, je bil v ponedeljek silno zgrožen nad popolno blamažo, ki jo je tam doživela doživela gospa Bratušek, vendar je takšno reakcijo težko razumeti. Alenka Bratušek se namreč ni blamirala prvič.
Njen intervju za CNN, v katerem je zaradi naučenih odgovorov in slabe osnovnošolske angleščine bolj kot na premierko spominjala na lastnico manjšega družinskega hotela v Obersalzbergu, bo šel v anale slovenske politične zgodovine. A tudi kasneje kot premierka ni skoparila z izjavami, ob katerih je šlo včasih človeku na smeh. Poznavajoč njeno zgodovino, osebne kaprice in indolentno obnašanje na premierskem položaju je zato nepotrebno moralizirati nad bučnimi reakcijami na njeno ponedeljkovo bla-bla predstavitvijo.
I.
Podobno kot je nesmiselno jadikovati nad sramoto, ki naj bi jo Sloveniji nakopala bivša premierka, je tudi nepotrebno igrati pravičnika in pametovati o polivanju gnojnice, tj. reakcijah ljudi na socialnih omrežjih, kar si je v ponedeljkovih Odmevih dovolil Igor E. Bergant. Z novinarskimi kolegi skoraj nikoli javno ne polemiziram, vendar je šlo tokrat za tako očitno servilnost do politike, da ne morem biti tiho. Klanjanje politikom je pogost simptom našega žurnalizma. Braniti politika pomeni igrati vlogo hudičevega advokata – to je nevredno vsakega ustvarjalca javnega mnenja, ki želi ostati nevtralen in profesionalen.
Da, na Bratuškovo se je v zadnjih dneh dobesedno usulo. Socialna omrežja dajejo ljudem priložnost, da javno izrazijo svojo jezo, ko se propadli politik nonšalantno dela norca iz njih. Jeza hitro preraste v bes, sovraštvo. Takšna čustva nikoli niso dobra in stvari samo še bolj zapletejo. Bolj zdravo je na fenomen Bla-bla-tušek gledati s pozitivne plati. Recimo kot na komedijo, ki se na srečo na dogaja več na Gregorčičevi, temveč v Bruslju.
Kajti Alenka Bratušek v tem hipu ni naš problem.
Če jo bodo kljub vsemu potrdili za evropsko komisarko, bodo njena strokovnost, sposobnost in druge kvalitete postale evropske. Ko to pišem, mi gre na smeh, priznam. Toda v ponedeljek se je smejala tudi vsa bruseljska novinarska srenja. Redke izjeme, ki se niso, so bile preveč začudene nad odgovori in nastopom gospe Bratuškove pred odborom. Tole je skoraj takšna polomija kot Bolgarka Jeleva pred leti, je bilo slišati.
II.
Vprašanje je, če je bila gospa Bratušek dejansko najslabša komisarska kandidatka v zgodovini Evropske komisije. Morda si lahko prvo mesto deli z Rumiano Rusevo Jelevo. Ko ju primerjamo, si predstavljajmo angleško politično humoristično serijo, v kateri se neusmiljeno delajo norca iz zaostalih, neumnih in kmetavzarskih Vzhodnoevropejcev. Problem nastane, ko se takšni klišeji v realnosti izkažejo za upravičene in to prav v Evropski komisiji.
Rumiana Jeleva je bila leta 2009 Barrosova kandidatka za komisarko, pristojno za mednarodno sodelovanje, humanitarno pomoč in krizne razmere. Pred tem je bila bolgarska ministrica za evropske in zunanje zadeve. Težave so se začele, ko je Die Welt objavil članek o povezavah njenega moža z rusko mafijo. Toda Jeleve te obtožbe niso neposredno prizadele, poleg tega je imela vsaj formalno boljše reference kot Frau Bratušek – veljaven magisterij iz sociologije na univerzi v Sofiji ter doktorat iz sociologije na univerzi v Magdeburgu.
Januarja 2010 na zaslišanju Jeleva ni znala odgovoriti na vrsto vprašanj glede finančnih interesov svojega soproga, obenem pa je povsem odpovedala, ko so jo spraševali o področjih, za katera naj bi bila pristojna v komisiji. Bila je podobno defenzivna kot Alenka Bratušek v ponedeljek, a s pomembno razliko: na vprašanja, ki ji niso bila povšeči, se je odzivala arogantno. Njeno znanje tujih jezikov je bilo podobno šibko kot pri »naši« kandidatki, toda pokopal jo je odnos do evropskih poslancev. Čez nekaj dni je odstopila kot komisarska kandidatka in bolgarska vlada je namesto nje v Bruselj delegirala Kristalino Georgievo.
III.
Z Bratuškovo se nam morda od danes naprej ne bo treba več tako intenzivno ukvarjati, saj se bo ta šarada končala. Komisarka za energetsko unijo in hkratna podpredsednica komisije po polomu, ki si ga je sama pridelala na hearingu pred evropskimi poslanci, pač ne more biti. To je jasno. Ostaneta ji še dve možnosti. Prva je ta, da Jean-Claude Juncker premeša resorje in svoji dragi Bratuškovi najde manj izpostavljen resor, kjer ne bo preveč na očeh. Kar pa ne bo tako enostavno, saj je sestava bodoče komisije že nekaj časa fiksirana, poleg tega je bila na predstavitvi tako slaba, da ni nujno, če bodo poslanci sploh izglasovali, da je primerna za kakršen koli komisarski položaj.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
