Črepinje

Reminiscenca na Dušana Pirjevca – Ahaca (1921 – 1977), ob njegovi 90-letnici rojstva. Partizan s sporno moralno – etično preteklostjo in karizmatični komparativist. Na smrtni postelji je klical duhovnika, ki mu ga je Kardelj odrekel!

V mesecu januarju, natančno sedmega januarja 2012 so v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani zaprli odmevno razstavo, ki so jo poimenovali Dušan Pirjevec in slovenska literarna veda. V spomin na njegovo 90 – letnico rojstva je bila lani 29. novembra slovesna otvoritev in dvodnevni simpozij Dušan Pirjevec, slovenska kultura in literarna veda. Na razstavi so bili prvič na ogledu njegovi številni še ne objavljeni rokopisi, izmed katerih je Pirjevec pripravil za tisk samo predavanja o strukturalni poetiki (1981) in predavanja iz leta 1975 – 1976 o teoriji romana Metafizika in teorija romana iz leta 1992. Slavnostni govornik na otvoritveni slovesnosti je bil tudi akademik prof. dr. Janko Kos, ki se je Pirjevcu priklonil z besedami:«Pirjevčev vpliv je razviden še danes, saj je ta literarno vedo odprl metodološkemu pluralizmu in tokovom evropske filozofije.«

Življenjepis

Življenje partizana, slovenskega literarnega zgodovinarja in teoretika Dušana Pirjevca je bilo relativno kratko, vendar burno in po svoje tudi kontraverzno. Rodil se je 20.03.1921 v Solkanu, literarnemu zgodovinarju Avgustu Pirjevcu. Po končani gimnaziji v Ljubljani je v Zagrebu začel študirati agronomijo. Med drugo svetovno vojno je bil aktivni udeleženec NOB, kjer je opravljal pomembne vojaške, politične in ideološko-propagandne funkcije. Njegovo partizansko ime je bilo Ahac. Leta 1948 je na ljubljanski Filozofski fakulteti začel študirati primerjalno književnost in slavistiko, kjer je leta 1961 tudi doktoriral. Poročen je bil dvakrat, prvič z Marjeto Vasič, drugič pa s pisateljico Nedeljko Kacin. Bil je izredno prodoren in plodovit mislec. Kot urednik ali kot pisec člankov je sodeloval pri sledečih revijah: Sodobnost, Slavistična revija, Znamenja, zagrebškai reviaj Praxis in druge. Raziskoval je slovensko moderno in njeno povezanost s svetovno književnostjo, kjer se je največ ukvarjal s Cankarjem. Za zbirko 100 romanov je napisal kar dvanajst študij. Njegovi filozofski vzorniki pa so bili idealist G. W. F. Hegel (1770 – 1831), fenomenolog, dekonstruktivist, hermenevtik in ontolog M. Heidegger (1889 – 1976) in eksistencialist J. P. Sartre (1905 – 1980). Pirjevec je uspešno razvijal teorijo romana kot osrednje novodobne literarne zvrsti. Zanimiva pa je njegova teza o zavrtosti slovenskega naroda. Napisal je tudi precej samostojnih publikacij: Ivan Cankar in evropska literatura (1964), Hlapci, heroji, ljudje (1968), Estetska misel Franceta Vebra (1975), Evropski roman (1979), Strukturalna poetika (1981), Metafizika in teorija romana (1992) in druge. Posebej pa je razburkal slovensko javnost z uvodom v Brate Karamazove. Dušan Pirjevec je bil karizmatičen predavatelj. Z radikalnimi miselnimi novostmi in z njihovimi ideološkimi ter kulturno – političnimi razsežnostmi v 60. in 70. letih je močno vplival na takratne študente in mlajše literarne kritike.

Dva zbornika

O Pirjevcu partizanu, komparativistu in filozofu sta izšli dve pomembni publikaciji: Nova revija je leta 1998 v zbirki Interpretacije izdala knjigo s šestnajstimi (16) avtorji, kjer je navedena tudi izredno bogata Pirjevčeva tekstovna zapuščina in dragocena bibliografija. Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo pa je lani, konec novembra, izdala Zbornik prispevkov s simpozija, Dušan Pirjevec, slovenska kultura in literarna veda, kjer je svoja razmišljanja o Pirjevcu objavilo petindvajsetih (25) avtorjev. Zbornik je uredila Seta Knop, ki je v uvodu zapisala, da se ob »Pirjevcu seveda da razmišljati v najrazličnejše smeri in v različnih žanrih: od bolj osebnih, spominsko-pričevanjskih pa do strogo literarno teoretskih in filozofskih.« (Zbornik, str. št. 10.). Knjiga je mehko vezana in ima 336 strani, z bogatim slikovnim gradivom o Pirjevcu, dokaj izčrpne podatke o avtorjih in imensko kazalo. Naslovnico pa krasi portret Dušana Pirjevca, ki ga je izdelal slikar Krištof Zupet.

Kdo je bil polkovnik Ahac?

Dokler nisem izvedel za Pirjevčeva neetična in nemoralna dejanja, ki jih je storil v mladostni revolucionarni zanesenosti na Dolenjskem in v Beli krajini, sem ga vedno bral z zanimanjem, saj je tako kot mnoge druge, na nek način privlačeval tudi mene. Še posebej sem bil očaran nad njegovim uvodom v Brate Karamazove, kjer se je preko Dostojevskega še kako iskrila moja in njegova podoba Boga, katerega je striktno pisal z malo začetnico. Nekakšno kulminacijo je »najin« odnos doživel, ko se je spomladi leta 1977 v Ljubljani šušljalo, kako je umiral Ahac. Razumljivo je bilo, da se o tem, kako je v bolnici umiral politični komisar Krimskega partizanskega bataljona, Dolenjskega bataljona, Belokranjskega odreda, Loškega odreda, Primorske operativne cone, član pokrajinskega partijskega komiteja KPS za slovensko Koroško, referent za avstrijske zadeve pri slovenskem glavnem štabu itd., preprosto ni smelo govoriti naglas. Domnevno se mu je, predno je začel bivati na drugačen način, začela oglašati njegova notranjost, ki je ni mogel skriti pred glasnim vpitjem, da ga naj obišče duhovnik. Kardelj je osebno preprečil »škandal«, saj se za takšnega partizana res ni spodobilo, da bi se spravil s svojim bogom.

Pred to zadnjo Kardeljevo intervencijo jih je bilo že kar nekaj, saj ni dosti manjkalo, da bi ga zaradi njegovih grozodejstev med vojno preprosto ustrelili. Kar je bilo preveč, je bilo preveč, kajti »krvavi Ahac« pri ubijanju res ni imel mere. Ahac je bil ošaben, samopašen in krivičen. O njegovih grozodejstvih je še največ pisal njegov partizanski soborec Jože Javoršek v knjigi Nevarna razmerja, zaradi česar je moral celo pred sodišče, ki pa ga je oprostilo klevetanja. Javoršek torej omenja leto 1942, ko je polkovnik Ahac najbolj besnel in moril. Znano je, da so partizani pobili veliko Ciganov; v Iškem vintgarju, na Mačkovcu, na Boncarju pri Sodražici in na Mavrlenu nad Črnomljem v Beli krajini. Ahac je bil poleg in »znanstveno« je preizkušal, koliko ciganskih glav prebije ena krogla?! Mladi Ahac je tako gorel v revolucionarnem ognju, da je uničil vse, kar ni bilo njegovih misli in kar se mu ni podrejalo. Javoršek v svoji novi knjigi Spomini na Slovence (1990) lepo opiše obisk v partizanskem taborišču Mavrlen, 22. julija 1942. Razmere so bile grozljive; neka ženska, domnevno Italijanska vohunka je bila sežgana na kolu, ne daleč stran pa je na konjski odeji ležal popolnoma nag moški. Dvigal je sivo glavo in v strašnih bolečinah je lahko samo hlipal. Javoršek je spoznal tega človeka; bil je Janez Raztresen, župnik na Suhorju pri Metliki, ki so ga partizani vlačili po črepinjah! O tem je pisal tudi Janez Menart v svojem Dnevniku, katerega izdajo so svojci nedavno preprečili. Znani partizanski pesnik Matej Bor, ki je bil Pirjevčev namestnik, je Menartu potrdil znano zgodbo, kako je polkovnik Ahac mučil župnika iz Prečne pri Novem mestu, Janka Komljanca. Ko so ga prignali v bližino gradu Hmeljnik, ga je Ahac nagega vlačil po črepinjah (glaževini), s puškinim kopitom pa mu je zdrobil moda. Župnik ga je na kolenih prosil, da ga naj ubijejo, pa ni nič pomagalo. Šele 17. Junija 1942 ga je umoril znani šentjernejski partizan Franc Pirkovič – Čort!

Kdo in kdaj bo objektivno raziskal še drugo plat življenja karizmatičnega profesorja komparativistike?

Foto: Wikipedia