Človek vóli, vôl vleče …

Ni tako lahko ne ljubiti slovenščine. Seveda glagol »voliti« ali samostalnik »volitve« nista etimološko izpeljani iz samostalnika »vol«, ki označuje »rezanega bika«, kakor smo včasih pošteno rekli, torej moško govedo, onesposobljeno za oplojevanje, spolno pa »umirjeno«, da je žival tako bolj primerna za delo, povsem ubogljiva in podvržena človeku, ki z njo dela na polju. Na prvi pogled se zdi, da je etimološki videz tu samo naključen – prepričan pa sem, da je za vsem tem veliko več kakor samo etimološka slučajnost.

Tako imamo v slovenskem etimološkem slovarju za besedo »vol« tole razlago:

Enako je stcslovan. volъ ‛vol’hrv. vȏlsrb. rus. vólčeš. vůlPslovan. *volъ̏rod. *, etimološko ni zadovoljivo pojasnjeno. Beseda je morda prek glagola *voli̋ti (prim. rus. valjátь) v pomenu ‛skopiti’ izpeljana iz ide. korena *u̯el- ‛stiskati’. Če je domneva pravilna, je *volъ̏ prvotno pomenilo *‛stisnjen’, beseda pa kaže na staro tehniko kastriranja bikov s podvezovanjem ali stiskanjem z razsepljenim kosom lesa (Grubor, Južnoslovenski filolog VIII, 17 s., Trubačev, Proisxoždenie nazvanij domašnix životnyx v slavjanskix jazykax, 44). Druga možnost je domnevanje sorodnosti s pslovan. *velь̏ ‛velik’. Če je pravilna ta domneva, je vȍl poimenovan kot *‛velika žival’ v nasprotju z drobníco, tj. malimi, drobnimi živalmi (Va I, 335 s.).

Razlaga za »voliti« v smislu politične ali kake druge izbire pa pravi:

Enako ali sorodno je stcslovan. voliti ‛hoteti, rad imeti’hrv. vòljetisrb. vòleti ‛ljubiti, rad imeti’češ. volit ‛voliti, izbirati’Pslovan. *voli̋ti ‛izražati svojo voljo, izbirati’ je dalje enako z got. waljan ‛izbirati’stnord. veljastvnem. wellennem. wählen v enakem pomenu in s stind. varáyati ‛voli si, izbere si’, kar se je prav tako razvilo iz ponavljalnega glagola, tvorjenega iz ide. korena *u̯elh1 ‛izbrati, hoteti, želeti’ (SA, 327, Po, 1137, LIV, 618 s.).

A bolj ko obe razlagi prebiram in o tem premišljam, več analogije vendar v obeh besedah najdem. To, kar je obema pojmoma in besedama vendar skupno, je ideja nekakšne »stisnjenosti«. Bika skopijo v vola tako, da mu stisnejo moda – in človek izrazi ljubezen, izbiro, všečnost do koga ali česa tako, da se ob bitje ali stvar ali pojav spet nekako stisne. Pri tem pa ne smemo izpustiti iz pred oči sicer stranskega, a vendar še kako pomembnega spremnega pojava vsakega »stisnjenja«, namreč spremembo, bodisi kot dopolnitev in dovršitev ali pa nasprotno kot poškodbo ali tudi uničenje identitete pri tem, ki se ob koga ali kaj stisne, bodisi v smislu ne samo telesnega, ampak še bolj duševnega in še globlje ali višje duhovnega skopljenja ali pa v smislu razmerja v širokem razponu od všečnosti do na vsako žrtev pripravljene ljubezni.

Zgodovina nas pouči, a v nekoliko spremenjenih oblikah se to dogaja tudi danes, da nimamo le skopljenja moške govedi, ko močnega, ponosnega, neizprosnega bika spremenijo v pohlevnega in ubogljivega vola, ki tako ni izgubil le svoje plodnosti, ampak še bolj svoj moški značaj, ampak imamo poleg skopljenja še nekaterih drugih živali z enakim namenom, da iz svobodnega samca naredijo brezspolnega sužnja, tudi skopljenje moškega človeka, da iz svobodnega moža z jasno identiteto naredijo brezspolno človeško bitje z zlomljeno identiteto, iz svobodnjaka sužnja. Tu nimam v mislih le mesenega skopljenja, kakor ga poznamo predvsem iz muslimanskih haremov in dvorov, ali kakor v »krščanskem«, torej ne v resnici evangeljskem svetu, skopljenje dečkov, da bi ohranili otroški sopran in bi tako tudi kot odrasli mogli prepevati z isto lego glasu, kakor so ga imeli v svoji otroški dobi; še veliko bolj imam v mislih miselno in duhovno skopljenje ne le izjemnih skupin, kakor je to pri telesnem skopljenju, ampak celih narodov, da iz svobodnjakov postanejo sužnji, ki se od telesnih sužnjev razlikujejo v najbolj nevarni lastnosti: da ne vedo za svoje suženjstvo in svojo skopljenost, za odsotnost, uničenje svojega spolnega značaja, bodisi moškega ali pa ženskega, saj je mentalno in duhovno mogoče skopiti oba spola, kakor nekatera ljudstva v Afriki obrezujejo tudi dekleta in jih tako pohabijo in uničijo lep del njihovega telesnega in duševnega življenja. Tako je tudi današnja kampanja v zanikovanju naravnega spola in vsiljevanju iluzorne »lastne spolne izbire« del enega najhujših demonskih načrtov: vse človeštvo skopiti, vse ljudi spremeniti v brezspolne, brezidentitetne, brezznačajne sužnje – v ubogljive, pohlevne, brezvoljne volove pod mračnim gospostvom demonskega vladarstva tega sveta.

Prvo skopljenje ni veljalo govedu ali kaki drugi živali, do prvega posega je prišlo na človeku, namreč na prvem človeku sploh, na Adamu, čeprav je bil Adam šele drugi, ki je grešil, a potem nič manj na Evi, in v nekem smislu tudi na kači sami. Kača, alias hudič, je Evi, ki sicer ni bila prvi človek, in tudi to govori o naravi in načinu skopljenja, obljubila razširitev njenega in Adamovega obzorja do neskončnosti: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo« (1 Mz 3,4-5). Ko je kača hotela skopiti, torej v smislu etimološkega začetka besede »vol«, stisniti identiteto in značaj Evinega moža, iz katerega je bila vzeta, da Adamu ne bi bilo več težko biti samemu, kakor pravi Pismo, je obljubljala najširši in najsvobodnejši horizont njegovega bivanja, po katerem bi se oba izenačila z Bogom. V resnici pa je prišlo do skopljenja, kjer se je njun horizont zožil ne le do poškodbe njune identitete, s kakršno je bil prvi človek ustvarjen, namreč v podobnosti Bogu, kar ne odlikuje niti angelov, ko je pridržano človeku, ampak do njenega izničenja v smislu nesmrtnosti in popolnosti ustvarjenega bitja. Kačin nož, s katerim sta bila prva človeka, najprej Adam, skopljena, pa je zarezal šele po storjenem prvem grehu, zato je teža tega greha, čeprav na prvi pogled tako skoraj »nedolžnega«, toliko večja, kolikor je odgovornost identitetno še polnega, z ničemer poškodovanega človeka nepredstavljivo večja od odgovornosti skopljenega, torej lastne po stvarjenju dane identitete in popolnosti skopljenega, torej izničenega človeka. Današnji človek, po svoji podedovani naravi duhovno skopljen, ne more dojeti, kako bi bilo mogoče videti v Evini malici pod drevesom spoznanja večji greh, kakor pa je greh katerega od današnjih velikih mučiteljev in morilcev morda milijonov in ne le nekaj ljudi ali enega samega človeka. To je škandal v glavi človeka s stisnjenim horizontom, do kakršnega je človek dospel, ko je, še popoln, še z nepoškodovano identiteto Bogu podobnega bitja, bolj verjel ženi, žena pa bolj verjela kači, kakor bi oba morala še naprej verjeti in zaupati svojemu Bogu, s katerim sta se prej srečno sprehajala po stezah popolnega raja. Skopljenje je bilo opravljeno z nekaj redkimi Adamovimi besedami, s katerimi se je skušal izgovoriti pred Bogom: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel« (1 Mz 3,12). Ta ubogi, komaj še stavek, je nož prvega skopljenja. V tem trenutku je Adam zapravil svojo moškost, izgubil svojo svobodo, odvzete pa so mu bile tudi nesmrtnost, vsakršna popolnost in nazadnje pravica, da bi še naprej bival v Ednu. Eva, ki je grešila prva, a vendar ni bila narejena prva, bila je vzeta iz Adama, je bila skopljena kot druga, ko je rekla te besede svojega izgovarjanja pred Bogom: »Kača me je zapeljala in sem jedla« (1 Mz 3,13). To nista bila le prazna izgovora, to sta bili tudi prvi veliki laži, izrečeni iz človeških ust. Ko bi Adam rekel: Od žene, ki si mi jo dal, sem vzel in sem jedel – bi govoril resnico in morda ne bi bil skopljen. In ko bi Eva rekla: Od kače sem se pustila zapeljati in sem ji bolj verjela kakor Bogu in sem jedla – bi govorila resnico in morda ne bi bila skopljena. Kakšno oblast je imela žena, da je še popolni in še svobodni in še moški Adam vzel in jedel, ko je vedel, da jesti ne bi smel? Kašno oblast je imela kača, ki ni podobna niti najnižjemu angelu, čeprav je v njej skriti duh pred svojim grehom in odpadom bil najvišji angel, da jo posluša in ji sledi Eva, še podobna Bogu, še svobodna, še ženska, da je vzela in jedla, ko je vedela, da jesti ne bi smela? Zemljo zunaj varovanega raja sta posedla skopljeni moški in skopljena žena – in njuna skopljenost je delež vsakega naravnega, samo iz mesa rojenega človeka do danes. Ta skopljenost pa se pred Bogom in pred tistim, ki je v katerem koli pogledu šibkejši, postavlja, kakor da bi še vedno bil to »bik«, s svojo upornostjo, divjostjo in sovražnostjo – pred večjimi ali močnejšimi od sebe, predvsem pa pred duhom, ki je naredil prvi rez skopljenja že v raju, pa je tak človek kakor vol, ki pohlevno vleče plug po kamenju duhovne puščave sveta, v prazni veri, da se bo kamenje spremenilo v kruh, kakor je duh skopljenja hotel zavesti Jezusa, Božjega Sina samega.

Kako je Bog odgovoril na pohabo duhovnega skopljenja, duhovnega globokega reza v človekovo dušo, v njegovo srce, ki ga je Adamu in potem Evi in potem vsem, rojenim iz mesa do danes in do konca časov, zadala kača, alias oče laži in morilec, hudič?

Odgovoril je z nečim, kar je bilo strožje kakor to, kar je s prvim človekom in vsemi, ki so mu sledili in mu še bodo sledili, opravil duh pogube, saj prva človeka, še pravi mož in prava žena – saj smemo reči, pravi lord in prava lady, saj še s polno in nedotaknjeno identiteto, z jasnim spolom in jasno pametjo in jasno besedo, v to nista bila in nista mogla biti prisiljena; odgovoril je z obrezo, ki ni bila dober predlog srditega Boga, ampak njegov zakon za ljudstvo, ki si ga je izvolil kljub temu, da ni bilo v ničemer večje ali boljše od vseh drugih, ampak da se nad tem, kar je majhno in šibko, kar je v očeh sveta ničevo, oslavi njegovo sveto ime. Na zarezo skopljenja je odgovoril z obrezo poživitve in bogatenja rasti. Kakor zareza v mlado drevo poškoduje njegovo skorjo in omogoči škodljivcem, da vdrejo v njegovo notranje steblo, se vanj zažro in ga počasi pokončajo – tako obreza drevesu da pravo višino in obliko rasti, odstrani veje, ki ne bi obrodile, da je več prostora za veje, ki bodo bogato zacvetele in obrodile. Kakor hudoben človek mlado drevo zareže, kakor človek zareže v bikovo mošnjo, da ga skopi, in tako hudoben človek s svojim nožem tudi skopi drevo, da ga izpridi in uniči, tako dober človek, ko drevo obrezuje, pomaga njegovi rasti, mu da plemenito naravo in obilen sad, tako Bog ravna s človekom preden mu pošlje svojega Sina v delo odrešenja, da moškega pripadnika svojega ljudstva da obrezati, da tako ukroti njegovo divjo rast v grešnosti in mu da možnost dobre rodnosti, dobrih in obilnih sadov njegovega življenja, čeprav je s tem njegov greh samo pokrit in ne že izbrisan in pozabljen.

Je bil Bog krivičen, ko je le izvoljenemu ljudstvu naročil obrezo, čeprav se že rojevajo skopljena, torej v dno duše zarezana vsa ljudstva na zemlji? Apostol Pavel posveti v senco tega vprašanja:

»Obreza je namreč v korist, če izpolnjuješ postavo; če pa postavo prelamljaš, tvoja obreza postane neobreza. Če se torej neobrezani drži tega, kar predpisuje postava, mar ne bo njegova neobreza veljala za obrezo? In tisti, ki je po naravi neobrezan, pa izpolnjuje postavo, bo sodil tebe, ki kršiš postavo kljub črki in obrezi. Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu; ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga« (Rim 2,25-20).

Bog je obrezo mesa na sramnem udu za svoje ljudstvo postavil kot obvezo, kot zakon – obrezo srca, torej obrezo v duhu, pa je dal na voljo človekovi lastni odločitvi. In katera od obeh obrez je več? Prva ni več kakor figov list, s katerim sta si prva človeka, preden jima je Bog sam naredil oblačilo iz živalske kože, pokrila sramoto; Bog pa je v svoji izbiri materiala s kožo zaklane živali pokril razlog za sramoto, človekov greh. Druga je le drugo ime za novo rojstvo, ki je človeku darovano, ko je njegov greh ne le pokrit, kakor z daritvijo živali, ki je dala tudi pokrivalo za sram, ampak odpuščen in od Boga pozabljen. Bog je svoje ljudstvo postavil pod prisilo, da je pokrivalo svoj sram in da ga je moški dobil osmi dan po rojstvu tudi obrezanega, da ga je to zaznamovalo za Bogu pridržanega, ki mu je greh pokrit, dokler ga ne reši daritev Božjega Sina na križu. Kar pa je Bog dal v svobodno odločitev ne le vsem narodom, vsem izvirno poganom, a nič manj Judom, je obreza srca, ki greha ne pokriva, ampak ga izbriše, kakor da ga nikoli ni bilo in naredi sram za odvečen, in to je univerzalna, a prostovoljna obreza srca za ves človeški rod – Bog je pravičen!

Odločitev za obrezo srca po roki živega Boga je edina prava in polna svoboda človeka, ki mu je hudičeva zareza skopljenja svobodo razen te odvzela, kakor je pri skopljenju odvzeto ne samo meso sramnega uda, ampak tudi tisti del človekove duše, v katerem je shranjena spolna in značajska določenost vsakega človeka, in s tem tudi vse druge oblike in vsebine svobode, čeprav zamenjane z navidezno svobodo, lažno obljubljeno pod drevesom spoznanja dobrega in hudega v raju. Tako so to tudi edine volitve človeka, ki je enkrat samkrat zares svobodno, a tudi razumno in srečno volil, ko je Jezusa Kristusa izvolil ne samo za svojega odrešenika, ne samo za svojega voditelja in učitelja, ampak tudi za svojega Kralja. Tako je njegov edini glas, ki mu je v resnici dan, uporabljen, enkrat samkrat uporabljen, saj za resničnega kralja glasujemo samo enkrat. In kdor je oddal svoj glas za Kralja, ki ima priti kmalu, kakor je obljubil, in pri Bogu je tisoč let en dan, kakor piše Peter v svojem drugem pismu, ta je dobil državljanstvo v kraljestvu, ki je ljubosumno, kakor je ljubosumen njegov Kralj, in bi bilo oddajanje glasu za zemeljske kralje, tudi če se jim drugače reče, motenje in nazadnje morda tudi utišanje glasu, ki je bil oddan za velikega Kralja kraljestva, v katerega človek, obrezan na srcu, hoče in tudi more priti. Kdor je na svojem srcu obrezan in tako volilni upravičenec za Kralja, ta ve za svoje danosti po rojstvu v mesu, da je mož ali žena; da je Slovenec ali Italijan – in še toliko bolj ve za svoje po svoji obrezi pridobljene danosti, da je pripadnik nebeške dinastije Očeta, Sina in Svetega Duha, in bo svoj glas varoval za ime, ki mu je edino dano pod nebom, kakor je govoril apostol Peter pred Velikim zborom v Jeruzalemu, v katerem se je mogel odrešiti.