
Anton Pogačnik je bil v mladih letih navdušen športnik. Kot uveljavljen smučarski tekač se je udeležil zimskih olimpijskih iger v Sankt Moritzu leta 1948 in v ekipnem smučarskem teku na 10 kilometrov osvojil 9 mesto, tekmoval pa je tudi posamično na 18 kilometrov, kjer je osvojil 56. mesto.
Uspešen športnik in olimpijec, ni kaj. Vse to pa zbledi ob dogodku, ki ga je doživel in preživel 26. aprila 1946. Tega dne so imeli smučarji trening na Triglavskem ledeniku. To so bili še časi, ko je imel ledenik skoraj 46 hektarjev površine in v ničemer podoben žalostnim zaplatam ledu, ki jih lahko vidimo dandanes. Bližnja Staničeva koča in Triglavski dom na Kredarici sta srečno preživeli pravkar končano 2. svetovno vojno. Konec pomladi so bili tako na ledeniku idealni pogoji za vadbo.
Postavljena je bila smučarska proga in ustrezno označena. Tu pa se začno težave. Na progo se je spustila megla in vidljivost se je poslabšala. Zaradi nekaj malega megle se seveda treninga ne prekine in vadba se je nadaljevala.
Na progo se je spustil tudi Pogačnik. Ob nekem zavoju ga je slaba vidljivost zavedla in namesto na desno je zavil na levo. Nekaj deset metrov je še šlo, nato pa mu je zmanjkalo tal pod nogami, saj je s smučmi skočil naravnost čez Severno triglavsko steno več kot 1000 metrov v globino.
V tem trenutku so se eden za drugim začeli dogajati komaj verjetni srečni dogodki. Levo in desno od smeri njegovega skoka so bile kamnite stene. Pa je na srečo skočil naravnost po sredini in 98 metrov nižje je bil konec zime velik snežni zamet, tik nad točko, ko se stena spet prepadno prevesi v globino. Zamet snega je bil toliko mehak, da po tistem, ko je po 3–4 sekundah prostega padca v globino in s hitrostjo preko 100 km na uro treščil na tla, ta ublažil padec, tako da ni utrpel poškodb.
Sreča ga je spremljala tudi v nadaljevanju. Le malo oblečen je ostal ujet na mestu padca. Takoj so opazili njegovo izginotje in ga začeli iskati. Prav kmalu so ga našli in po čudežu so bili takoj na razpolago ustrezna oprema in ljudje, ki so jo znali uporabljati. Brez posebnega pompa so ga potegnili na ledenik. To so bili časi, ko fotografska oprema in kamere niso bile nekaj običajnega, pa so reševanje tudi posneli in fotografirali.
Še istega dne je s treningi nadaljeval, po prihodu nazaj v dolino pa se je tako za vsak slučaj zglasil pri zdravniku. Zdravnik ni ugotovil ničesar posebnega in tedaj 27 let star športnik je doživel visoko starost, saj se je poslovil v juniju leta 2013. Za njim pa je ostal spomin na neverjetno srečo v nesreči, ki jo je preživel na Triglavskem ledeniku in Severni triglavski steni pod njo.
Zgodbo Antona Pogačnika je francoski pisatelj in alpinist Roger Frison-Roche uvrstil v svojo knjigo Gora ni hotela, v kateri opisuje čudežna preživetja alpinistov in gornikov po hudih in neverjetnih padcih v gorah. Njegovo knjigo s tem naslovom imamo tudi v slovenščini.