Pogovarjati se z Augustom Grilom, znanem Kočevarju, zavednem Slovencu, uspešnem podjetniku, čebelarju in sadjarju, o poštenem in delavnem človeku, skratka o človeku, ki je prepoznaven tudi v Evropi, je vedno zanimivo. August Gril, ki je bil vse življenje pošten in delaven, je kljub upokojitvi in težki bolezni, ki jo je uspešno premagal, še vedno zelo dejaven in poln najrazličnejših idej, katere želi uresničiti. Čeprav upokojen, še vedno rad pomaga svojima sinovoma pri vodenju družinskega podjetja Gramat – Gril v Grosuplju. Neizmerno ljubi Kočevsko, hkrati pa je kar naprej razpet med Grosupljem, Kočevjem in Dolenjskimi Toplicami. Z Grilom se že dolgo poznava, povezujejo naju kočevsko – staroselske korenine, gojiva pa tudi medsebojno zaupanje in spoštovanje. Ko se je med pogovorom razvnel je iz njega vrelo bogastvo življenjskih izkušenj, med tem pa je gredoč diskretno spremljal delo na dvorišču in odgovarjal klicem po telefonu – v tekoči nemščini se razume. Vmes sem slišal tudi kakšno tisto pravo, njegovo staroselsko besedo, ki jo razumejo samo Kočevarji.
Gospod Gril, ali se lahko predstavite našim bralcem? Kako ste doživljali mladost in zrelejša leta?
Rodil sem se leta 1936 v Kočevskih Poljanah pri Dolenjskih Toplicah. Otroška leta so bila lepa, vendar otroci na kmetih smo morali trdo delati, zato se še danes, kljub starosti, ne ustrašim nobenih obveznosti. Med drugo svetovno vojno je naša družina simpatizirala z NOB, za pomoč v hrani, namenjeni partizanom pa smo bili otroci najprimernejši. Ko sem odraščal, je oče v meni videl svojega naslednika na kmetiji, vendar sem ga razočaral. Hlepel sem po znanju, kljub izredni navezanosti na zemljo in ljudi. Po odsluženi vojaščini sem zato študiral in uspešno končal agronomijo v Ljubljani. Takratni minister Janez Perovšek me je v skladu z načrti slovenskega planskega gospodarstva razporedil na službovanje v Agrokombinat Grosuplje. Takrat je bil na višku tako imenovani »socializem na vasi«. Kot vodja kmetijske proizvodnje sem se srečaval s kmeti brez zemlje, katero jim je država z arondacijami in nacionalizacijo preprosto vzela. To me je zlomilo, zapustil sem agronomijo in se preusmeril v gradbeništvo. To pa je že druga zgodba…
Kako gledate na preseljevanje Kočevarjev leta 1941 v Posavje?
To je moja velika bolečina, ki me spremlja vse življenje. Leta 1941 je Hitler okoli dvanajst tisoč Kočevarjev preselil v Posavje, na izpraznjene slovenske domačije. Po vojni so se Kočevarji razkropili po vsem svetu, kjer počasi izumirajo. V Sloveniji je ostalo okoli 600 Kočevarjev, ki se tako ali drugače niso hoteli podrediti Hitlerjevem ukazu in so se pogumno uprli nemškemu real – socializmu. Nova komunistična oblast pa je Kočevarje marginalizirala rekoč, da so ostali tisti, katere Hitler ni maral…! Zato še vedno sočustvujem in prijateljujem z nekaterimi izgnanimi Slovenci iz Posavja in jih v Krškem pogosto tudi obiščem.
Kaj Vas še moti v zvezi s Kočevarji?
Moja druga velika bolečina pa je odsotnost pozornosti slovenske države do kočevarskih pokopališč, ki sodijo v sklop kočevske staroselske kulturne dediščine. Še posebej me boli, ker je večina pokopališč skrunjena in uničena, saj so z nagrobniki tlakovane številne ceste, na nekdanjem kočevarskem pokopališču v Kočah pa je celo vadbišče za dresuro psov! Pokojnike je potrebno spoštovati, kar je civilizacijska norma.
Omenili ste kulturno dediščino Kočevarjev. Kaj mislite s tem?
Z ohranjanjem kočevarske kulturne dediščine smo zadovoljni. Žal je bilo med drugo svetovno vojno in po njej veliko izgubljenega, saj je bilo porušenih veliko sakralnih objektov. Cerkve so zažigali in rušili vsi: Italijani, Nemci, partizani in po vojna komunistična oblast. Sam pa mislim, da le ni bilo vse tako slabo, kar je bilo nekoč! Za ohranjanje dediščine pa se trudimo tudi Kočevarji sami. V ta namen smo že izdali sedem najrazličnejših knjig, zadnja med njimi je leta 2011 izdana knjiga z naslovom: Makete Kočevarskih cerkva in kraje, ki so jo ljudje sprejeli z navdušenjem. Veliko so za prepoznavnost in ohranjanje kulturne dediščine Kočevarjev prispevali številni staroselci, vaščani, pastoralni delavci iz kočevskih župnij, ter kulturni delavci. Zato ob tej priložnosti izrekam vsem iskreno zahvalo s povabilom, da bi pri tem plemenitem delu vztrajali in nam Kočevarjem ostali zvesti še naprej.
Ali se s temi pogledi strinjajo vsi Kočevarji?
Ne! S Slovenskimi Kočevarji sicer nimamo težav, probleme pa delajo nekateri Kočevarji, ki živijo v tujini. Na vsak način hočejo uveljaviti nekakšen revizionizem na področju vzpostavljanja prvotnega zemljiško – knjižnega stanja njihovih nepremičnin in imetja pred letom 1941. Temu odločno nasprotujem. Kočevarji so nepreklicno izgubili svojo domovino in povratka nazaj ni. Žal. Mi si želimo samo mirno sožitje z vsemi ljudmi dobre volje, ne glede na narodnost, politiko in veroizpoved, ker verjamemo v dialog, kar pomeni sprejemanje drug drugega. To je naša »magna carta«, na kar smo tudi ponosni. Ohranjanje kulturne dediščine pa je povsem nekaj drugega.
Med ljudmi ste povsod zelo prepoznavni, priljubljeni in radi Vas imajo! Ali zato, ker znate vedno reči »bobu bob« in ste resnicoljubni in delovni?
Hvaležen sem očetu in mami, ki sta me že v rani mladosti vzgojila v resnicoljubnega človeka in me naučila, da je marljivo in pošteno delo s pridobljenimi delovnimi navadami resnična in najpomembnejša vrednota. Žal je v današnjem času svetovne globalizacije, takšna življenjska drža popolnoma izginila v poslovnem svetu in na ravni medčloveških odnosov. Vsi bi radi zaslužili na hitro, na krivičen način in brez dela. Tako ne gre, saj »brez dela, ni jela!«. Nikoli nisem bil komunist, pa sem bil kljub temu v družbi čislan in prepoznaven, verjetno tudi zaradi poštenosti in marljivega dela. Moje življenjsko geslo je vedno bilo:«Delaj zase in za druge!«. Zaradi dolgoletnih izkušenj v podjetništvu, dobro poznam delavce in ljudi povsod po Evropi, vendar tako marljivega in delovnega naroda, kot smo Slovenci, ni nikjer. To je naš najpomembnejši resurs, ki še zdaleč ni izkoriščen…
Kaj menite o ljudeh, ki živijo danes na Kočevskem?
V občini Kočevje je veliko brezposelnih ljudi, ki se le stežka prebijajo iz meseca v mesec. Veliko razmišljam o tem in odgovora še nisem našel. Bojim se, da Kočevci nimajo dovolj potrebnega poguma in odločenosti za napredek… Težko bi soglašal s tezo, da problemi tičijo v polpretekli zgodovini, v socialističnem samoupravljanju. Prisoten je nek drug stereotip, ki ljudi dela malodušne, čeprav sem prepričan, da so tudi Kočevci sposobni in inovativni. Ni vse samo v jadikovanju. Korajža velja! Marljivost, potrpežljivost, vztrajnost in delavnost so tiste vrline, katere Kočevci še najbolj potrebujejo. Opažam, da se kljub temu zadeve počasi premikajo na bolje.
Ali je po Vaše recesija in vsa ta kriza resnično tako uničujoča?
To je zelo zanimivo in pomembno vprašanje. Osebno nisem prepričan v to trditev. Recesija resnično zelo ogroža gospodarstvo in razvoj podjetništva, vendar sočasno v sebi nosi tudi nekaj dobrega. Prepričan sem namreč, da bo po prenehanju globalne krize na svetu bistveno drugače, boljše! Zato se s to iztočnico vračam v nadaljevanje odgovora na predhodno vprašanje. Ljudje se v Kočevju prav v ničemer ne razlikujejo od drugih v Sloveniji. Obstaja pa vtis, da potrebujejo nekakšno prebujenje, nek vzgib, zagon, neko navdušenje če hočete. Je že res, da struktura prebivalstva ni tako avtohtona, kot drugje, vendar ni nobenega razloga, da Kočevci ne bi lahko zaživeli. Z namenom, da bi lažje razbijali vse te stereotipe na Kočevskem, sem že leta 2000 v Kočevju ustanovil tudi Rotary klub. Poleg tega pa še obstajajo tudi številne druge še ne izkoriščene naravne danosti in možnosti.
Katere?
Lahko rečem, da je celotna Kočevska ena sama čudovita neokrnjena narava. In v tem okolju izstopata gozd in med, posredno tudi lov, lesna industrija in turizem! Kako vse te resurse izkoristiti v prid razvoja Kočevske, pa so strateška vprašanja, ki jih mora rešiti današnja generacija.
Ali na ta vprašanja mora odgovoriti tudi občina? Kako sodelujete z občino Kočevje? Ali ste optimist?
Da, glede vsega tega sem zelo optimistično razpoložen, tudi zato, ker z občino in županom Prebiličem, Kočevarji odlično sodelujemo! Trdno sem prepričan, da na vsa ta in mnoga druga vprašanja lokalna skupnost mora poiskati dobre rešitve in pametne odgovore za dobrobit vseh ljudi: v kratkoročnem in dolgoročnem smislu! Uspešno obojestransko sodelovanje bogati obe strani že sedaj, še posebej, ko so sprejeta naša pričakovanja in razumljene naše težave. To zelo cenimo, zato Kočevarji po svojih močeh vračamo Kočevski na najrazličnejših ravneh. Zavedamo se, da je Kočevsko naša bivša in sedanja domovina, ki jo spoštujemo in ljubimo! Zato mi ni nikoli žal časa, ki ga porabim za zmanjšanje stopnje brezposelnosti na Kočevskem. Intenzivno se namreč pogovarjam z investitorji v Avstriji, ki so pripravljeni v to območje vložiti svoj kapital. V centru mesta naj bi tako zrasel sodoben manjši hotel, v okolici Kočevskega jezera pa bi zgradili stanovanjsko – turistično naselje. Podjetje GRAMAT – GRIL, katerega uspešno vodita moja sinova pa bo v ta namen investitorju ponudil v uporabo okoli šest hektarjev veliko zemljišče. To bo pomemben doprinos za pospešen razvoj malega gospodarstva in podjetništva na Kočevskem.
Preje ste omenili med, kot tisti resurs, ki občino lahko dvigne na raven evropske prepoznavnosti
Več kot 60 let sem že čebelar, zato sem v to trdno prepričan! Kočevski med je tisti proizvod čebel, ki po stopnji kakovosti in okusa, ni primerljiv z v Evropi pridelanim medom. To je dokazano! Neokrnjena narava in širni gozdovi zagotavljajo takšno pridelavo. Zato mora Kočevsko v prihodnosti posvetiti bistveno več pozornosti proizvodnji vseh čebelnih pridelkov in z njimi osvojiti evropski trg z že priznano blagovno znamko. Zato je kočevski med tudi zelo primerno protokolarno darilo. Edini problem je nezadostna količina medu, saj v prostoru ni dovolj panjev in čebelarjev! Naša Kranjska čebela je avtohtona in predstavlja pravo narodno bogastvo, zato zasluži posebno vse slovensko priznanje in pomen. Velika škoda je, da v Sloveniji ni urejene plemenske vzreje matice z rodovnikom, za kar je potrebno veliko prostora za kontrolirano selekcijo, kar pa spet omogoča samo Kočevsko. Matico, ki ima kontrolirano parjenje po moški in ženski liniji bi lahko odlično tržili!
Gospod Gril, znani ste tudi kot izvrsten sadjar! Kaj nam lahko poveste o svojih izkušnjah še iz tega področja?
Zadnje čase se na trgu zelo uveljavljajo stare sadne sorte. Patri v kartuzijanskem samostanu v Pleterjah to spoznanje že dolgo uspešno izkoriščajo. To je izredno zdravo sadje, ki je odporno na večino bolezni , hkrati pa vsebuje tudi do osemkrat več antioksidantov, kot sodobne sorte sadja. Povpraševanje po tem sadju na evropskih trgih stalno narašča, problem pa je, ker množične proizvodnje ni mogoče zagotoviti. Fokusirati bi se morali samo na določene sloje ljudi, ki potrebujejo zdravo hrano. Stare sadne sorte torej ne dajejo količino, ampak kakovost in to ima veliko prednost. Takšnih dreves je na kočevskem veliko v opuščenih kočevarskih vaseh. To proizvodnjo sem uspel vključiti tudi v EU program LEADER in mi predstavlja velik življenjski izziv. Do sedaj nam je uspelo zbrati okoli 450 sort jabolk in hrušk, ki so zbrane na treh hektarjih zemljišč na območju Kulturnega kačevarskega centra Občice. Imamo svojo drevesnico, kjer te sorte cepimo. Nasad starih sadnih sort, velik okoli devet hektarjev pa načrtujem tudi ob Kočevskem jezeru, kjer je podobna klima, kot v Občicah. V sodelovanju z Biotehnično fakulteto iz Ljubljane, bodo te sorte stalno pod strogim strokovnim nadzorom. Poleg tega sodelujemo še z ustreznimi strokovnimi ustanovami iz Južne Tirolske (Laimburg), s Kmetijsko – gospodarsko zbornico in Razvojnim centrom St. Ande na avstrijskem Koroškem in s Kmetijsko šolo Sevno iz Novega mesta.
Z Vašimi aktivnostmi ste uspešno vključeni tudi v projekt Lokalne akcijske skupine LAS, Dolenjske in Bele krajine s posebnim poudarkom na Pokolpje. Kaj se dogaja tam?
Kot ste že opazili imam z urejanjem okolice Kočevskega jezera velike načrte. Tu odlično sodelujem z občino Kočevje, kjer so potrdili projekt Jezero – Kočevje, od katerega si Kočevci lahko veliko obetajo. Eden izmed sestavnih resursov je namreč nasad s starimi sadnimi sortami, kjer bomo posadili okoli 450 jabolk in hrušk. Znanosti bo ta nasad predstavljal pravi genetski zaklad za vzgojo novih sort z vsemi pozitivnimi lastnostmi sadja, kot so; okus, kakovost in odpornost! Sočasno na Kočevskem strokovnjaki iščejo semenski material in nosilce. To so necepljena sadna drevesa, ki jim tri leta kontrolirajo stopnjo rasti, odpornost in rodnost. Ta drevesa potem izločijo in postanejo nosilci semen za podlage na katere cepijo že obstoječe stare sadne sorte. To so visoko debelna drevesa jablane in hruške, ki imajo več kot sto let dolgo življenjsko dobo. Kot izredno zanimivost, naj še povem, da so raziskovalci na obširnih zapuščenih kočevskih planjavah našli tako imenovane MUTANTE jablan in hrušk, ki rodijo izredno kakovostne plodove. Kakšno naravno bogastvo, bomo to zmogli izkoristiti v prid napredka in blagostanja?
Kakšne pomembne dogodke še načrtujete za letos?
V aprilu (03. in 16.) ter drugega maja imamo najavljene tri skupine (okoli sto petdeset) turistov iz Avstrije. Zanimajo jih naše naravne lepote, kulturna dediščina Kočevarjev, ogledali pa si bodo tudi sakralne objekte in muzej v Kočevju in Občicah. Še posebej pa se zanimajo za našo staro kočevarsko kulinariko.
Najodmevnejši dogodek pa bo gotovo položitev temeljnega kamna za gensko banko starih sadnih sort ob kočevskem jezeru in odprtje nasada v Občicah. Ta slovesni dogodek, ki bo predvidoma šestnajstega maja, je zaupan predsedniku države Danilu Turku, ki ga bo spremljal Franc Bogovič, minister za kmetijstvo in okolje. Pričakujemo tudi Deželnega glavarja iz Južne Tirolske, od koder je v srednjem veku prišla v Slovenijo večina Kočevarjev. Ob tej priložnosti bosta visoke goste sprejela župana občine Kočevja in Dolenjskih Toplic, pripravljamo pa tudi srečanje gostov še z župani iz Kočevsko – ribniške doline, Dolenjske in Bele krajine, ki si bodo na Občicah ogledali gensko banko v nasadih, kakor tudi naš muzej.
Načrtujemo tudi obisk županov iz območja Kočevske pri koroški deželni vladi glede gospodarskega sodelovanja v obliki naložb tujega kapitala na Kočevskem in drugje po Sloveniji.
Prav tako pomemben letošnji dogodek pa bo predvidoma meseca septembra v Občicah, v Kulturnem centru Kočevarjev, kjer načrtujem srečanje Kočevarjev s člani društev izgnancev iz Posavja. V njihove na silo izpraznjene domačije so se naselili Nemci in Kočevarji. Ob tej priliki bi se jim namreč rad ponovno opravičil za vse bolečine, ki so jih morali ob tem prestati. Ponosen sem na mojega očeta, ki je imel toliko poguma in smelosti, da se mu je temu Hitlerjevemu ukazu uspelo izmuzniti!
Spoštovani gospod Gril, v imenu bralcev hvala. Želim Vam, da bi se uresničili vsi vaši načrti in hvala za tako zanimiv pogovor.
Opomba: pogovor je bil objavljen v reviji Kočevski utrip