Čisto naš Švicar

Leta 1823 v Wengnu rojeni Švicar Arnold Rikli je neločljivo povezan z Bledom. Kot sin bogatih staršev je bil prvotno predviden, da bo vodil družinsko tovarno v domačih krajih. Pa je zbolel in začel iskati kraj, kjer bi se lahko pozdravil. Leta 1852 je ta kraj našel na Bledu in se vanj zaljubil. Družinsko podjetje je opustil in razvil središče za premagovanje bolezni in utrjevanja zdravja. Če človek bolj natančno pogleda, res ni bil primeren za vodenje tovarne usnja.

Njegovo zdravljenje je temeljilo na kopanju v hladni vodi, golem sončenju in sprehajanju. Malce čudne navade za Bled v sredini 19. Stoletju in zato ga domačini nikdar niso vzeli za svojega. V 52 letih bivanja se ni nikdar naučil Slovenščine in se ni prilagajal navadam domačinov. Ti so ga imenovali so ga Švacar, ker je pač prišel iz Švice, pa tudi Sončni doktor.

O svojih zdravilnih metodah je napisal kopico knjig. Te predstavljajo pomemben prispevek k razvoju medicine in prikazujejo širok spekter delovanja naravnega zdravilišča na Bledu.

Bil je malo poseben, a je položil temelje blejskega turizma. Uredil je kopališča, sprehajalne in izletniške poti ter namestitvene zmogljivosti. Na Bled so kar naenkrat začeli prihajati ljudje iz vse Evrope.

Mimo Bleda je leta 1870 stekla železnica Trbiž – Ljubljana. Leta 1903 pa še Bohinjska železnica. Kar naenkrat je bil na križišču prometnih poti in lahko dostopen. Prav po njegovi zaslugi je Bled na mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju prejel zlato medaljo. Le tri leta kasneje pa so ga uradno prišteli med pomembne turistične kraje Avstro-Ogrske.

V visoki starosti je umrl leta 1906. Zdravilišče, ki ga je ustanovil je cvetelo do prve svetovne vojne. Potem pa je imel svet druge probleme in zdravilišče je zlagoma zamrlo.

Za njim je ostalo njegovo delo. V zdraviliškem parku so mu postavili spomenik. Še eden je na vrhu Straže. Vsako leto v začetku julija potekajo Riklijevi športni dnevi. Organizira se pohod po Riklijevih poteh. Obiskovalci, hodijo, tečejo in se vzpenjajo na hribčke nad Bledom in obujajo spomin na nenavadnega zdravnika.

Resnično je bil nenavaden. Po malem pa tudi diktator. Za vsakega svojega bolnika je sestavil poseben program zdravljenja. Pacient se ga je moral držati, ali pa oditi. Zdravljenje je bilo sestavljeno iz kopeli s hladno vodo, parnih kopeli in »zračnih«. Predvsem zadnje so vzbujale mnogo spotike, saj so se pacienti sprehajali po blejski okolici bolj ali manj goli.
Vsekakor nenavaden možak, ki je v 19. Stoletju odkril Bled, ga postavil na turistični in zdraviliški zemljevid Evrope in postavil temelje njegovega turizma.