Avtor: Matej Makarovič.
Čeprav ekipa in prvi nastopi vlade Alenke Bratušek ne vlivajo kakšnega posebnega (za)upanja, pa se moramo zavedati, da so problemi Slovenije in Slovencev v tem trenutku veliko globlji. Ko je država vsaj kolikor toliko demokratična, dobi ljudstvo takšno vlado, kakršno si zasluži. In žal je tako, da si Slovenci danes kar pošteno zaslužimo vlado Alenke Bratušek.
V nasprotju s sporočilom protestnikov, ki so pomagali rušiti Kanglerja in Janšo, a obšli Popoviča in Jankovića, problem Slovenije ni v razkoraku med poštenim »narodom« in pokvarjeno »politično elito«, temveč v tem, da je vsaj politična elita pravzaprav ves čas natančno takšna, kot si jo je ljudstvo želelo in jo tudi izvolilo. V večjih mestih so si želeli mogočne župane-šerife, ki bodo znali najti bližnjice, da bi bili »učinkoviti«: in dobili so Popoviča, Jankovića, Kanglerja. V nacionalni politiki so si zaželeli »gospodarstvenike«, ki se »znajdejo«, tudi če morda ne vedno na prav pošten način: in relativno večino na zadnjih državnozborskih volitvah so dodelili Zoranu Jankoviću. Želeli so si prijaznega leporečenja brez konkretnih opredelitev: in dobili smo Boruta Pahorja – najprej kot predsednika vlade, nato kot predsednika republike. Želeli so nove obraze v politiki: in dobili smo jih. Z izjemo Pahorja in Janše so vsi ključni ljudje v ospredju slovenske politike razmeroma novi obrazi – še pred manj kot desetletjem so bili politično povsem na obrobju in širši javnosti neznani. In ne pozabimo na predsednico vlade kot vrhunec vsega novega: bi si pred pol leta lahko kdo mislil, da bo slovensko vlado vodila neka Alenka Bratušek? Kdo že je bila takrat to? In vendar je od ljudstva po zakoniti poti dana legitimnost Alenki Bratušek nekaj nespornega: njena stranka je dobila relativno večino na volitvah in ima skupaj z zaveznicami absolutno večino v demokratično izvoljenem državnem zboru.
Podobna je zgodba s poštenostjo. So politični voditelji v povprečju res kaj manj pošteni od povprečja ljudstva, ki jih je izvolilo? So volivci, ki podprejo nekoga, ker »se znajde«, pri čemer niti sami ne verjamejo v njegovo poštenost, res sami poštenjaki?
Vir: Demokracija
