Čemu praznujemo dan upora proti okupatorju?

»Za narode Jugoslavije je bil 6. april 1941 zgodovinski dan, ko so Nemci napadli Jugoslavijo brez vojne napovedi. V Ljubljani so domoljubi, Primorci, kar po radiu pozivali k odporu, a noben komunist si ni upal nastopiti – Stalin še ni dovolil, njegov pakt s Hitlerjem je bil še vedno v veljavi. Ne klic domovine, klic Kominterne je bil odločilen za te ljudi!« Tako je Angela Vode ocenila odnos KPS do kolaboracije Stalina s Hitlerjem.

Vodja NO Boris Kidrič, predsednik KPS, pa je spoštoval kolaboracijo Stalina s Hitlerjem, enako vsi komunisti. Angela Vode je edina nasprotovala kolaboraciji komunizma z nacizmom, saj je menila, da je to izdaja komunizma in mnogih narodov, ki so vanj verjeli. Boris Kidrič jo je izključil iz KPS, ki jo je potem brutalno kaznovala in nadzorovala vse do konca življenja, do starosti 93 let. Ne spreglejmo, da je OF, ki jo je vodil Kidrič, šele 22. junija 1941, na dan napada Hitlerja na SZ, pozvala k oboroženemu uporu okupatorju in v boj za lepše življenje, ko bo po zmagi revolucije prevzela oblast. Angela Vode pa je za nasprotovanje Borisu Kidriču bridko plačevala celo življenje. Kako je mogoče, da ima Boris Kidrič še vedno velik spomenik, ko pa je spoštoval kolaboracijo Stalina s Hitlerjem, celo med okupacijo Slovenije, torej vse do napada Hitlerja na SZ?

Ko so komunisti leta 1945 prišli na oblast, so začeli s poravnavo starih računov. Vodetova je bila kot izdajalka naroda na Nagodetovem procesu obsojena na 20 let zapora. Po šestih letih prestajanja kazni v zaporu je bila zaradi bolezni izpuščena. Boris Kidrič ima spomenik, njegova žrtev Angela Vode pa ne?! Mar naša družba še vedno ne zmore etike in empatije, da imajo tudi žrtve komunizma, kot je Angela Vode, pravico do javnega spomina, do spomenika za svoje žrtvovanje v dobro naroda?

Žalostno je, da še vedno praznujemo dan upora proti okupatorju, ko je 27. aprila 1941 Kidrič somišljenikom predlagal ustanoviti PIF – Protiimperialistično fronto, a o tem ni nobenega zapisa. KPS je z dogovorom o PIF pokazala, da tudi ona nasprotuje imperializmu, ki je bil glavni cilj in podlaga za pakt oz. za kolaboracijo nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze, ki ga je pretrgal Hitler, a ne Stalin! Dejstvo je, da od nemške okupacije Kraljevine Jugoslavije 6. aprila do napada Hitlerja na SZ 22. junija 1941 ni bilo v Sloveniji nobenega organiziranega upora. Zelo pristransko in nepošteno do Slovencev je, da se še vedno molči, da so se številni slovenski vojaki, prostovoljci in oficirji vojske Kraljevine Jugoslavije bojevali zoper okupatorja. Branili so državo Kraljevino in se tako tudi žrtvovali za domovino. Še vedno skoraj nihče ne omenja vloge slovenskih pilotov, ki so na dan bombardiranja Beograda nemškega letalstva, še isto popoldne, že bombardirali Graz, kar je bil menda prvi primer bombardiranja ozemlja nemškega »rajha«.

Javnosti je prikrito tudi, da je slovenski oficir, pilot Vuk Rupnik vodil eskadriljo bombnikov kraljevega letalstva, ki je bombardirala italijanska vojaška pristanišča. Ne pozabimo, da je Slovenija tretja na svetu po izgubi prebivalstva! Na prvem mestu je Poljska, ki je imela 16-odstotno izgubo prebivalstva, sledi ji Sovjetska zveza, ki je imela 14-odstotno izgubo prebivalstva. Projekt popisa žrtev prebivalstva Slovenije med vojno in revolucijo je pokazal 6,5-odstotno populacijsko izgubo prebivalstva zaradi vojne in predvsem zaradi revolucije, edine v Evropi izvedene kar med okupacijo. Ali je revolucija res predpogoj za uspešno demokracijo? Ali so bili Romi izdajalci slovenskega naroda ali pa le prve žrtve revolucije? Pretresen sem bil, ko so v Iški našli grobišče in odkrili 53 pobitih Romov, od tega 25 otrok. Poboj so storili partizani 17. maja 1942. Vzrok poboja: pobiti naj bi bili potencialni izdajalci. V tistem času je bilo več pobojev celih družin z otroki vred, romskih in slovenskih, ki so bili obtoženi, da so potencialni izdajalci. To se je dogajalo tudi v ribniški dolini. Leta 1941 so Sodražico zasedli Italijani, a so se spomladi 1942 umaknili. Komandant Stane Semič-Daki oz. partizani so jo maja 1942 potem »osvobodili«. Oklicali so tako imenovano osvobojeno republiko. Začeli so iskati svoje politične nasprotnike. Delovati je pričelo »ljudsko« sodišče. Prva, ki so jo privedli pred sodnika Stanteta, je bila učiteljica Ivanka Škrabec Novak. Soprog France Novak, profesor kemije, ni zaupal OF in je bil na črnem seznamu. Ušel je tik pred prihodom partizanov. Na domu so našli samo ženo Ivanko, ki je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Na zborovanju sredi Sodražice so jo zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Nato je bil zaslišan France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Sodišče ga je obsodilo na smrt. Še isto noč so ga ustrelili. Naslednji dan so ustavili dva voza Ciganov, ki so se pripeljali iz Ribnice. Sodnik Stante jih je obsodil na smrt. Partizani so vse pobili, vseh 16, brez izjeme, tudi dojenčke. Učiteljica je čakala na usodo v stanovanju. Odpeljali so jo v gozd. Prosila je, naj jo pustijo toliko časa, da bo rodila otroka, a je niso uslišali. Pokončali so jo. Kasneje, 26. avgusta 1942, so partizani kar na domu postrelili še druge člane družine Kozina: 63-letnega očeta Ivana, 56-letno mater Frančiško in 35-letnega hromega sina Janeza. Vse to je skrit opazoval drugi sin, ki je preživel in kasneje emigriral. To poletje so partizani 28. julija 1942 pri breznu Žiglovca na Mali gori pri Ribnici pobili devet domačinov. Italijanske oblasti so zahtevale od lastnikov parcel ob progi, da posekajo 100 m širok pas gozda na vsaki strani proge, sicer bodo strogo kaznovani. OF pa je prepovedala sečnjo in tudi zagrozila s strogimi kaznimi. Kmetje iz Prigorice in Dolenje vasi pa so kljub partizanskim grožnjam posekali pas gozda, ker so se bolj bali Italijanov kot partizanov. Med posekom jih je presenetila partizanska patrulja. Devet jih je odvedla k breznu. Vsi so bili »obsojeni« na smrt, ubiti in pahnjeni v brezno Žiglovica. Pokončani so bili torej zato, ker so verjeli v humanost »ljudske« OF, da jih ne bo kaznovala s smrtjo, saj so bili med pobitimi tudi privrženci OF. Pobiti v breznu niso pričakovali milosti okupatorja, ki jim je zapretil, da bodo pobiti, če ne izpolnijo njihovega ukaza. Žal so se zmotili, pobili so jih partizani. Vse do osamosvojitve je poboj nedolžnih kmetov, domačinov, ostal prikrit javnosti. Ali so bili vsi ti Slovenci in Romi, ki so bili poleti l. 1942 pobiti pri breznu Žiglovica, in Romi, pobiti v soteski Iška, res izdajalci naroda?

Kako je OF lahko za zmago revolucije človeka celo samo osumila in ga potem kot potencialnega izdajalca likvidirala? Ali še vedno ni jasno, da so se nasprotniki revolucije zaradi partizanskega revolucionarnega nasilja nad nasprotniki komunizma počutili ogroženi in jim drugega ni preostalo, kot da so v obupu ustanavljali vaške straže, ki niso bile vojaško nevarne, a naj bi branile življenja in domove pred revolucionarnim nasiljem v državljanski vojni? Celo dr. Spomenka Hribar je v knjigi »Slovenski razkoli in slovenska sprava« zapisala, da razume odpor proti revolucionarnemu nasilju in obžaluje, da so se povezali z okupatorji, čeprav razume, da jim kaj drugega ni kazalo narediti!

OF je že jeseni l. 1941 samooklicala monopol nad uporom in nad borbo za boljše življenje. Kako se nasprotnikom komunizma lahko še vedno podtika, da so služili okupatorju in mu pomagali širiti fašizem in nacizem ter mu pomagali iztrebiti slovenski narod? Ali nasprotniki revolucije niso imeli pravice, da se borijo za življenje in obvarujejo domove pred revolucionarnim nasiljem? Zapomnimo si, da KPS oz. OF nikakor ne bi uspelo prevzeti oblasti in zamenjati režima, če ne bi bilo to v interesu Stalina, svetovnega voditelja komunizma, zaradi širitve komunizma. SZ oz. Stalin se je čutil ogrožen s strani imperialističnih držav in se je priključil Hitlerju v boju proti imperializmu. Podpisala sta pakt in kot kolaboranta okupirala skoraj vse države Evrope, nazadnje še Kraljevino Jugoslavijo. Hitler je nato-22. junija 1941 napadel SZ in s tem zavrgel sprevrženi pakt oz. kolaboracijo s Stalinom, ki se je potem naslonil na zahodne zaveznike. Ti so odobrili njegovi zahtevi, da je Jugoslavija njegovo interesno področje za širitev svetovnega komunizma. Tako je samo Rdeča armada smela osvobajati Jugoslavijo. OF oz. jugoslovanski komunisti so edini v Evropi, ki so po vojni prevzeli oblast po vzoru Stalinove komunistične Sovjetske zveze. Brez interesa Stalina za širitev komunizma ne bi bilo ne NOB, ne krute državljanske vojne, ne Titove Jugoslavije! »Slovenci nimamo niti enega temelja, zaradi katerega bi nam bili Rusi naklonjeni; nismo pravoslavci, nimamo cirilice, ruski jezik le kdo zna. Pozabljeno je dejstvo, da so nas pred napadom Rusije in Varšavskega pakta l. 1953, tri leta za tem, ko se je Tito sprl s Stalinom, rešili Američani. Zaradi ruskih sankcij smo bili vsi izčrpani in na robu lakote, vse je bilo pripravljeno za napad, potem pa so ga Američani odvrnili z enim samim telefonskim klicem: ‘Če napadete Jugoslavijo, bomo reagirali.’ Tito je pred svojimi državljani skrival, da je Jugoslavija po sporu z Stalinom živela skoraj izključno od ameriške pomoči v hrani in od ameriških kreditov. V Jugoslaviji nam marsičesa niso povedali. Ameriški načrt, nekakšen drugi Marshallov plan posebej za Jugoslavijo, je bil v ameriškem senatu potrjen in je obsegal med tri in tri in pol milijarde ameriških dolarjev. Skoraj toliko, kot je v izvirnem Marshallovem planu Amerika dala za obnovo zahodne Evrope. To so bile enormne količine žita, denarja, opreme za tovarne, orožja, hrane za jugoslovanske prebivalce, ki so bili pod ruskimi sankcijami. Na koncu so nam l. 1953 dobavili še 253 reaktivnih letal in ruski medved se je umiril. Ko je Tito umrl, so ugasnili tudi ameriški krediti in sledilo je hudo pomanjkanje. In čeprav smo ruske sankcije preživeli s pomočjo Amerike, imajo danes mnogi Slovenci raje Rusijo, česar ni prav lahko razumeti.« V Reporterju (25. marec 2024) oz. v intervju Vojko Volk, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, še pove: »Američani so rešili Titovo Jugoslavijo pred sovjetskimi tanki. Hinavsko je o Rusiji govoriti kot o državi, ki da jo ogrožata Nato in zahod, Putin se niti malo ne boji ne zahoda ne Nata, ampak se boji Evrope kot vzora demokracije, ki ogroža njegovo absolutno oblast. Prav ima Slavoj Žižek, ki je nedavno Putina označil za mračnjaškega konservativnega in verskega fanatika, ki ga je treba ustaviti.« 

Sprevržena kolaboracija komunizma z nacizmom je bila usodna za narode Evrope, tudi za Slovence. Bila je v posmeh vsem, ki so verjeli obljubi vodilnih komunistov, da ko bo komunizem premagal vse druge režime, tudi naciste, in bo edini vladal celemu svetu, bo potem človeštvo že na zemlji živelo kot v raju. Komunistična partija, ki so jo vodili Tito, Kardelj, Maček, Boris Kidrič, ni z ničemer oporekala Stalinu, ko se je ta 23. 8. 1939 priključil Hitlerju in sta podpisala pakt. Kolaboranta, Stalin in Hitler, sta vsak zase opredelila interesna področja, to so države, ki sta jih potem po sporazumu okupirala, tudi kraljevino Jugoslavijo, razen Velike Britanije. OF pa je tudi ocenila, da ne bo šel nihče v partizane, če ne bo po koncu vojne in zmagi revolucije življenje boljše, kot je že v SZ. Vodja OZN, partizanski general Matija Maček, je zato šele po vojni ljudem povedal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Ta izjava vodilnih komunistov, ki so se šolali v Moskvi in so povrnitvi molčali o življenju v SZ, je bila usodna laž in podcenjevanje vseh Slovencev, cinizem do vseh žrtev, padlih v bratomorni revoluciji! Dejstvo je, da si je Stalin, potem ko ga je Hitler napadel in tako zavrgel njun pakt, zelo prizadeval, da so mu zahodni zavezniki priznali velike žrtve Rdeče armade v bojih z nacisti in mu odobrili, da je Jugoslavija njegovo interesno področje; področje za širitev komunizma. Stalin je torej najbolj zaslužen, da je nastala država Jugoslavija, po vzoru komunistične Sovjetske zveze, ki jo je potem vodil maršal Tito, predsednik KPJ.  Brez interesa Stalina, voditelja svetovnega komunizma, da je Jugoslavija postala njegovo področje za širitev komunizma, ne bi v Sloveniji bilo ne državljanske vojne in ne ogromnega števila žrtev, ne Titove Jugoslavije s komunističnim režimom. Tito je torej pred državljani skrival, da je po vojni Jugoslavija po sporu s Stalinom živela skoraj izključno od ameriške pomoči v hrani in od ameriških kreditov, kar pomeni, da po vojni ne bi bilo Titove Jugoslavije brez Amerike! Kdaj bo naša država in njena pravna država mogoče le zaznala problem, da demokracija ne deluje, dokler se občuduje revolucijo? Pustimo se presenetiti in preživeti, da bodo zanamci lahko veselo živeli.

P. S. : Vsak naj se zamisli, kaj se nam še vedno zelo prikriva, kaj je še l. 1988 počel jugoslovanski režim, ki ga je vodila Milka Planinc. Na poziv OZN za pomoč v hrani, za pet milijonov Afričanov, ki že umirajo od lakote, je režim v Afriko poslal obrambnega ministra admirala Branka Mamulo, da je tovarišem, socialističnim samodržcem, ki so vladali v državah, kjer je kosila lakota, prodal za dve milijardi jugoslovanskega orožja. Zopet berem arhivirano Delo: »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane! Predsednik Severne Koreje Kim Il Sung in Tito sta obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah«. (Delo 10. maja 1975). Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.« Etiopski cesar Haile Selasie na obisku l. 1959, berem dalje. Dve celini, dva režima, dva voditelja, ki sta imela le nekaj skupnega: samodrštvo, brezčutnost, tiranijo in samopoveličevanje. Zgrožen ponovno berem članek »Admiral sredi lakote« (v  Delu iz l. 1989), ki sodi med najbolj varovane skrivnosti slovenskega tiska; »Svetovne poročevalske agencije iz Etiopije poročajo, da zaradi suše in lakote smrt grozi najmanj petim milijonom ljudi. Adis Abebo pa je obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju. Ali je jugoslovansko orožje namenjeno kot pomoč stradajočim? Vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem. Zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja. Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem.« Mar ni nikogar sram za to nečloveško početje jugoslovanskega režima Milke Planinc, ki mu ni nič pomenilo pet milijonov stradajočih in umirajočih? Važna je bila le prodaja jugoslovanskega orožja tovariškim režimom, ki so potem zatirali njihove upornike, ne samo s stradanjem, temveč tudi z jugoslovanskim orožjem. To se je dogajalo tik pred osamosvojitvijo RS, ko je bivši režim SFRJ že propadal ob pogubni 2.760- odstotni letni inflaciji. Voditelji bivšega režima pa so nas in nas še prepričujejo, da so za propad države krive predvsem tuje socializmu nenaklonjene mednarodne finančne inštitucije, kapitalistične države in njihove banke. Naši voditelji, ki so sicer imeli oblast, pa niso bili še nikoli odgovorni za slabe rezultate svojega dela oz. vodenja. Krivi so le prikriti notranji in zunanji sovražniki, tako da se jih ne more poklicati na odgovornost. Bolezen, ki se ji reče »neodgovornost za svoje rezultate«, pa pri nas še vedno razsaja, a se doma ne najde nobenega zdravila?! Do kdaj bo to še tabu tema za našo kulturo in politiko?