Če bereš Nostradamusa, bo slabo leto …

Zakorakali smo v novo leto. Leto pričakovanj, leto, ko naj bi bilo vse drugače. Leto, ki, če bereš Nostradamusa, ne prinaša ničesar dobrega. Leto, ki bo po nekaterih političnih ocenah težko in nepredvidljivo.

Zakaj bi se oziral na vse to? Sprejeti bo treba vse, kar nam bo to leto prineslo. Dobro in slabo. Vsak izmed nas naj se potrudi po svojih močeh, da bomo izžarevali dobro voljo, ki premaga sleherno slabo voljo in počutje.

Sam sem že drugo leto v eksodusu. Ta post, ki se je začel z novim letom in traja do velike noči, mi je najbližje. Odreči se moram marsikateri stvari, hkrati pa me svetopisemski odlomki in premišljevanja silijo, da premagujem demone, strahove, kot so jih imeli Izraelci, ko so odhajali iz Egipta. Veliko je bilo tudi v tedanjem času “zapečkarjev”, ki so raje trpeli in imeli varno streho nad glavo. Zakaj in čemu bi se podali za nekim norcem z imenom Mojzes in bi mu sledili na pot v svobodo in do lastne države? Je bila tlaka, je bilo bičanje, je bilo zaničevanje njih samih res sprejemljivejše, kot pa si drzniti pomisliti, da bi lahko bilo boljše? Sam Mojzes, ki je bil izbran, je imel dvome, če bo lahko zmogel, a sta bila njegova vera in zaupanje Vanj neomajna. Zato je spotoma premagoval strahove ter tudi ovire, ki so jih Izraelci doživljali na poti. Da bo ta pot težka, da bo ta pot posejana z mnogimi trni, je bilo kmalu jasno. Čudeži, ki so jih bili deležni Izraelci, pa vseeno niso bili dovolj. Ko so se razpasli, ko je popustila vera, takoj je bilo narejeno zlato tele. Vse to lahko preslikamo v sodobni čas. Mi imamo svoje demone, svoja teleta – računalnik, pretirana uporaba telefonov, pretirano uživanje in žretje, razkroj vrednot, samopašništvo … Vse to in še več preganja sodobnega človeka. In ko preizkušaš sebe, svoje demone, vidiš, da se da. Premagaš prvi, drugi, tretji dan in potem gre. Skupina bratov v eksodusu, mož, ki so tako različni, a tako polni življenja, te pelje naprej. So tvoj vlečni konj. Četudi je danes po svetu več kot 100.000 mož, ki so trenutno v eksodusu, priporočam sleherniku, da se kdaj izzove in gre v ta tako dober in potreben post. Meni, kot ljubitelju vsega dobrega, mi ne bo nič škodovalo, če se odrečem marsikateri stvari. Ni bistvo posta v tem, temveč v vseh teh premišljevanjih, v vseh molitvah, askezah, ki se jih trudiš premagovati skozi dan.

Novo leto smo začeli drugače. Prijatelj, s katerim skupaj tečeva, me je že več let nagovarjal, da bi se udeležil novoletnega kopanja, ki ga organizira. Doslej sem ga zavračal, letos pa ne vem, kaj mi je bilo, in sem se odločil, da grem. Hitre odločitve so najboljše, vidim. Mrzla voda in jaz nisva najboljša prijatelja. Vendar, kot pri teku v totalnem mrazu, pod minusom, sem po njegovih metodah prišel do tega, da nisem občutil mraza, temveč prijetno toplino. Če se znaš pripraviti, mentalno prepričati telo, da verjame, da je zunaj prijetno toplo. Zato sem šel in upošteval, čeprav se je vse skrčilo na in v meni, ko sem vstopil v ledeno Idrijco. Ni mi bilo žal, zelo prijetna izkušnja, ki jo bom ponovil. Zvečer pa sva s smehom posnela video, ki obsega čar življenja. Ko pridejo besede in smeh same od sebe in je to posneto.

Kot družina smo se včeraj udeležili maše v Poljanah nad Škofjo Loko. Ker je bil tam misijonar Tone Kerin, za petje pa je poskrbel malgaški pevski zbor. Ne vem, mene te malgaške pesmi, vse, kar je z Madagaskarjem povezano, zmeraj tako prevzame. Pridiga, duh, ki ga izžareva misijonar Tone Kerin, pa je nalezljiv. Ja, še naprej se bom trudil, da bom svoboden v veri ter da bom to svobodo, ki mi jo daje Bog, najbolje izkoristil. Da bom čuječ, delaven, neustrašen kristjan in človek. Poln milosti, ki ti jih naša vera prinaša. Res, kar poslušal bi ga. Zato se vsega, kar prihaja letos – ne bojim. Ker vem, da nikoli nisem na tej poti sam.

Drage bralke in bralci Časnika, vsi, ki me spremljate in berete, želim vsem zdravo, srčno in blagoslova polno leto 2024. Izročite, prepustite se. On bo vse uredil …