Čas odčaranosti

Epski dvoboj med vilinskim velikašem Fingolfinom in temnim vladarjem Morgorothom (vir: councilofelrond.com)

Gotovo je vsakdo kdaj doživel, da ga je po uro in pol trajajočem buljenju v monitor ali peturnem branju »zadnje strani« dobre knjige obšla želja, da bi sam vstopil, postal del namišljenega sveta in ga sam nadaljeval. Trenutke sanjarjenja, ko se je po končanem celovečercu vživljal v fantazijske (junaške) vloge in krojil svet po svoje. Gotovo je vsakomur bilo blizu prepričanje, ne le da bi lahko spremenil svet, temveč da bi spremenil sebe. Povsem v skladu s svojim okusom in po merah filma ali knjige, to pač. A vendarle, za bežen, tako kratek trenutek, ki je spominjal na prvih petnajst sekund intenzivnosti (in sploh trajanja) okusa žvečilnih »Čunga Lunga« ali »Bazooka«, je v fantazijskem mediju vsakdo postal super junak. Junak predvsem po tem, da je zmogel svoje življenje, čeprav v imaginarnem smislu, preokreniti, predrugačiti. »Postal bom genij!« »Postal bom raziskovalni novinar!« »Prepričan sem, da bom postal …« Edina težava, ko smo trčili z realnostjo, je bila  seveda v trajanju (okusa) intenzivnosti …

 

Čas odčaranosti

Usoda glavnega junaka sage Vojna zvezd (vir: fanpop.com)

Drago Jančar v odličnem intervju ugotavlja, in to podpišem, da je svet, ki se bralcu ali gledalcu želi približati na instant način, z opisovanjem življenja kakršnega živi, z vsakdanjostjo, minimalizmom in povprečnostjo, postal na nek način dolgočasen. »Ljudje hočejo nekaj več, nekaj dramatičnega, nekaj magičnega. Okriti človekovo usodo, ki je včasih globlja, temačnejša, nevarnejša … O tem sem bil vedno prepričan.« Z drugimi besedami, gotovo ne daleč od Jančarjevih; ljudje hočejo nekaj, kar bo imelo moč aktivacije in spremembe. Moč, ki bi zganila, ganila in spremenila. Nekaj, kar bi sivino življenja preokrnilo na svetlo ali pač temno. Skratka, dodalo kontraste. Ljudje želijo nekaj podobnega budilki, ki bi zabrnela in pregnala betežno dremavico in mlahavnost. Nekaj, kar bi zavrelo kri ali pa zaledenelo, tudi slednje je boljše kakor mlačnost, o tem tudi Razodeteje.

Če se vzdržimo nasilnih družbenih spremem, so Bog, religija, vera in kar je še s tem povezanega, gotovo odgovori, ki jih gre iskati najprej. Jančar v istem pogovoru zatrjuje, da je Bog »nekaj, kar potrebujemo, brez česar ne moremo, če hočemo živeti kot ljudje, pa tudi če poskušamo razumeti, kaj sploh smo in kaj počnemo na tem planetu, ki blodi skozi vesolje.« Vendar za mnoge ponujeni odgovor ni relevanten. Bog nikakor ni »nekaj več« in še manj »nekaj magičnega«. Nekaj drugega …

 

Nekaj drugega = trenutek milosti?

»Nekaj drugega« je znal, na primer, ponuditi že ničkolikokrat omenjeni Tolkien. V mislih imam njegovo strategijo pisanja in zavedanja, da je dobro napisana zgodba lahko trenutek za milost. Kaj imam s tem v mislih? Gotovo ne načina pisanja, ki se je utelesil v Narniji pod peresom Tolkienovega kolega C. S. Lewisa. Alegorija, ki se je omenjeni poslužuje, še posebej s krščanskimi elementi, je Tolkienu tuja. Tolkien je cenil »nekaj drugega«, namreč uporabnost pripovedne moči dobro napisane zgodbe (enako pa seveda velja tudi za film): »Zdi se mi, da to »uporabnost« mnogi mešajo z »alegorijo«; prva obstaja znotraj bralčeve svobode, druga pa v nameravani avtorjevi prevladi«. Pisatelj zgodbe je namreč samo »sub-creator«, ki ustvarja drugotni svet, v katerega vstopi um bralca. Za Tolkiena je bil ta drugotni svet višja oblika realizma, ker je verjel, da je sredstvo izražanja in doživljanja določenih resnic, ki so skoraj neizrazne v dejanskih mejah realističnega romana. Realistični roman je, če se izrazimo po Jančarjevo, dolgočasen (rečeno povsem pavšalno, v kontekstu tega pisanja). Če dodamo še po Tolkienovo; ne premore uporabnosti. Uporabnosti, ki dopušča svobodo in katere poglavitni namen je »prikleniti pozornost bralcev, jih zabavati, jih razveseljevati in jih tu pa tam morda razburiti ali globoko ganiti«. Ganjenost pa še zdaleč ne pomeni samo omočenih robčkov, temveč predvse kaže na gib, premikanje – aktivnost. V uporabnosti dobro napisane štorije je Tolkien videl prinašalko resnice, sebe pa neke vrste apostola. Ganljiva zgodba je potemtakem lahko  priložnost za milost. Vsaj v primeru Tokiena, pri katerem bi omenjeno uporabnosti skoraj lahko enačili s krščansko (moralno) uporabnostjo. Ponovno, ne v smislu alegorije.

 

Bog z drugim imenom

Ker temelj predstavljene uporabnosti predstavlja bralčeva oz. gledalčeva svoboda, bi se z nekega čudnega stališča dalo trditi, da je v mnogih pogledih veliko bolj evangelijska kot tista, ki naj bi to bila. Svoboda namreč z vso posledično dramatičnostjo sprejema oba možna odgovora. Dopušča obe smeri uporabnosti, tisto uperjeno v nebo, in prav tako drugo, padajočo v globočine senc – odvisno pač od posameznika, predvsem pa »svetle ali temne« narave dobre zgodbe, filma. A vendarle, zdi se mi, in s tem se ponovno vračam k Jančarju, da temeljna razlika med enimi in drugimi ni v končnem cilju iskanja, temveč v naravi moči oz. giba, ki nas v življenju premika: »Obstaja nekaj, kar imenujemo Bog. Kakorkoli, za tega Boga obstajajo različni kulturni izrazi in religijski kodeksi. Maji so ga videli na čudne krvave načine, budisti na drug način, judje, kristjani in muslimani kot sporočilo iz knjige, naši predniki so ga videli kot oltarček v vaški cerkvici, nekdo ga vidi kot vprašanje o tem, kaj je onkraj, kaj je s časom in kaj s prostorom. In kaj je s človekom v njem? Ko mi bo kak znanstvenik – recimo fizik, kajti filozof si tega ne bo upal – dal odgovor, bom tudi jaz verjel, da je tisto, kar je ugotovil, tam, kjer je, in povedal, zakaj je, kjer je in kar je, namesto Boga. Potem mu bomo lahko dali drugo ime. Toda to bo samo sprememba imena.«