V poplavi zapisov ob petdesetletnici človekovega pristanka na Luni je med redkimi mediji britanski katoliški tednik The Tablet objavil zapis o sicer znanem dejstvu, da je Buzz Aldrin, poleg Neila Armstronga edini, ki je pristal na Luni, na edinem Zemljinem naravnem satelitu pred petdesetimi leti obhajal evharistijo.
V šesturnem premoru med pristankom na Luni in dejanskim sestopom Armstronga na Lunina tla, je Aldrin spregovoril v eter nekaj zanimivih besed:
“Tukaj Orel. Govori pilot pristajalnega modula. Želel bi prositi za nekaj trenutkov tišine. Rad bi povabil vsakega izmed poslušalcev, kjerkoli in kdorkoli že so, da za trenutek premislijo dogodke zadnjih ur, in se zahvalijo vsak na svoj način.”
Nekoliko zagoneten besednjak je sugeriral nekaj religioznega, a zaradi – že tedaj! – politične korektnosti Nase, ki se je bala novih sodnih sporov, je bil na tem mestu prekinjen neposredni radijski prenos. Na božični večer leta 1968 je posadka Apolla 8 v vesolju prebrala odlomek iz Prve Mojzesove knjige, zaradi česar je Naso tožila fundamentalistična ateistka.
Aldrin je pripadal prezbiterijanski cerkvi v Houstonu. Tam so mu priskrbela miniaturno hostijo in posodico z vinom, ki jo je astronavt smel shraniti med svoje osebne predmete.
Buzz Aldrin je vzel kruh in vino, oboje zaužil in prebral odlomek iz Janezovega evangelija
20. julija, po pristanku na Luni, je Aldrin vzel kruh in vino, ki se je v območju nizke gravitacije v majhnem kelihu dvignilo, oboje zaužil in prebral odlomek iz Janezovega evangelija:
”Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.” (Jn 15, 5)
Kakšen strog dogmatik bi najprej utegnil pripomniti, da ni šlo za pravo evharistijo. Prezbiterijanci imajo nekoliko drugačno razumevanje Jezusove navzočnosti v evharistiji – ta naj bi bila duhovna. V tej povezavi toplo priporočam v branje razmislek o evharistiji v Schmemannovi knjigi Za življenje sveta, kjer pravoslavni avtor lepo pojasni, da zahodna filozofija simbole dojema drugače kot Vzhod. Za Zahod so res samo simboli, za Vzhod so izrazi resničnosti.
Toda, ali ni naš protestantski brat Buzz Aldrin pokazal s tem dejanjem resnično globoke vere v Božjo navzočnost v evharistiji? Navsezadnje bi lahko v vesolje odnesel zgolj kak krščanski simbol, npr. križec ali znamenje ribe. Ne, na potovanje, za katerega je bilo zelo veliko možnosti, da se z njega ne bo vrnil, je vzel evharistijo. V Vesolju – ki je prav s tem dejanjem spet postalo Kozmos – se je združil v občestvo s Stvarnikom. Ta se je nad drobcenim otroškim korakom človeštva lahko le nasmehnil, a ga je hkrati živo in osebno spremljal z očetovskim zanimanjem in ljubeznijo.
