Ko je besed veliko, iskrenosti pa malo
Le kdo si ne želi obiskati Slovenije? Prejšnji teden je bil v Ljubljani podpredsednik kitajske vlade Wang Jang. Kitajska je že več let skupaj z ZDA vodilna ekonomska svetovna sila. Mar to pomeni, da si je Slovenija izborila mesto med ekonomskimi partnerji Pekinga? No, no, lepo počasi… to je za zdaj še vedno prijetna pravljica za lahko noč za slovensko javnost. Pa ne po kitajski krivdi. Tukaj je odgovornost predvsem na slovenski strani.
Pomembneži ‘špancirajo’ po Ljubljani
O kakšnih pomanjkljivostih torej govorimo? Pravzaprav vedno o enih in istih. O neučinkovitosti, o netransparentnosti, o slabi organiziranosti. Prav je, da Slovenija gosti svetovne pomembneže, to spada v mednarodno diplomacijo in igro tkanja vezi. Na tej ravni pa bi morala delovati tudi gospodarska diplomacija, ki pa večkrat za sabo pušča precej razočaranja in nelagodja. Skratka, politična diplomacija se ne izkorišča v dovoljšni meri tudi v poslovne namene. Tako je, kot bi gospodarsko diplomacijo vodil Mr. Bean. Toliko je nedoslednosti, toliko je absurdov, kot bi gledali prizore iz “Butca na večerji”. Žal se v Sloveniji obiski tujih državnikov in visokih funkcionarjev največkrat izkoriščajo za fototermine, za podpisovanje v priložnostne zlate knjige in za podobne protokolarne “obveznosti”. Kaj od tega ostaja? Bolj malo. Skratka, največkrat so ti obiski dobro zrežirana “gledališka predstava”, s katero se javnosti upoveduje svet, ki ne obstaja. Kot se dogaja “butcu na večerji”.
“Močne” besede s kitajskimi sogovorniki
Vrnimo se na izhodiščno točko: obisk kitajskega podpredsednika Wanga Janga v Ljubljani. Krajši postanek vplivnega kitajskega funkcionarja je bil med pomembnejšimi medijskimi temami v Sloveniji. In kaj je ta obisk prinesel? Ja, nekaj že… V Ljubljani se je mudilo 150 kitajskih podjetnikov, na slovensko-kitajskem forumu je sodelovalo še 220 slovenskih podjetnikov. Blagovna menjava med Kitajsko in Slovenijo, ki se ustvarja na tej podlagi, znaša 665 milijonov evrov. Ampak, to je še vedno premalo. Močnih besed in fraz je bilo veliko: da je potrebno še naprej razvijati gospodarsko sodelovanje, da je Kitajska pomembna partnerica in je treba v Slovenijo čim bolj privabljati njena podjetja. Bla, bla, bla in še bla, bla, bla.
Besede pa, če želimo nekoliko pomodrovati, niso dovolj. Slovenska država mora biti pri teh obiskih propozitivna: prizadevati si mora, da bi pridobila investitorje za projekte, ki so danes še v zraku in so za slovensko državo bistvenega pomena. Slovensko-kitajski forum je bil sicer primerno omizje, a še vedno je bilo pri tem opaziti (preveč) pasivno zadržanje slovenske države. Če je interes za poslovno sodelovanje iskren, so taka srečanja koristna, v nasprotnem primeru pa gre že spet za sindrom “butca na večerji”.
Sprenevedanje
Na kaj konkretno mislim? Zelo preprosto: na kitajsko-slovenskem forumu je bil med drugimi prisoten tudi Metod Dragonja, gospodarski minister v vladi Alenke Bratušek in državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve v zdajšnji vladni ekipi. Poslušal je torej lepe besede o potrebnem utrjevanju sodelovanja in odpiranja vrat tujim investicijam. A kaj, ko je še v istih dneh v oddaji Tarča postregel z novim bistroumnim nesmislom: različne vlade Bruslju že več let obljubljajo učinkovit načrt privatizacije slovenskega gospodarstva, Dragonja pa je prejšnji teden izjavil: “V strategijo upravljanja državnega premoženja bomo jasno zapisali, da potrebujemo podjetja v pretežni domači državni lasti, kjer bomo ohranili nadzorne ali absolutne večinske deleže”. Šlo naj bi za podjetja, lokomotive gospodarstva, na področju elektronaprav, farmacije, biotehnologije, zavarovalništva in tako dalje… Kdo je torej tukaj butec? Navzven vlada razlaga, da bo izvedla proces privatizacije, v Sloveniji pa za interno rabo širi (že spet) novice o nujnosti nacionalnega interesa.
Farmacevt Krka je eden od redkih primerov, pri katerem je podjetje zgodba o uspehu, kljub državnemu lastništvu. Na farmacevtskem področju pa imamo tudi primer Leka, podjetja, ki ga je prevzel švicarski Novartis in ki je prav tako zgodba o uspehu. Na področju biotehnologije imamo v Ajdovščini podjetje Bia separations, simbol vrhunskosti in odličnosti v biotehnologiji, v zasebni lasti in z močnimi investicijami celo iz Japonske. Da ne govorimo o IT-tehnologiji in start-up podjetjih, ki postajajo vse bolj dominantna in ki so nujno v zasebni lasti (primer Outfit7 je samo eden od teh).
Zakaj torej nujnost prisotnosti države? In lahko bi šli še korak dlje: kaj pa če bi razmislili o tujih zasebnih investicijah tudi na strateških projektih? Kaj če bi Wangu Jangu dali možnost, da bi kaj več slišal o težavah pri izpeljavi tretje razvojne osi (avtocesta, ki naj poveže Koroško z Ljubljano) ali drugega tira Koper – Divača? Bi lahko priklicali kakega tujega investitorja tudi za te nujne infrastrukturne projekte?
Ampak ne, očitno tega ne potrebujemo. Po logiki državnega sekretarja Dragonje je nujnost državnega lastništva prepomembna. Ja, seveda. In butci že sedijo pri mizi. Dober tek!
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
