Prah, ki ga je komaj kaj bilo ob letošnji spominski slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem, se je že polegel. Mediji so se tudi letos zadovoljili s floskulami Društva Slovenija Rusija o miru, sožitju in ljubezni med narodi. Tako društvo kot mediji relativizirajo vlogo Ruske federacije v agresiji na Ukrajino. Komaj kaj problematizirajo okupacijo in priključitev velikega dela Ukrajine Ruski federaciji. Pobijanje civilnega prebivalstva, uničevanje žita in grožnja z jedrskim orožjem, čemur smo vsak dan priča, so jim, kot kaže, obstransko in nujno zlo, ker Ukrajina ne kapitulira.
Pravoslavje in otroci cvetja
Organizatorji in politiki so se izgovarjali, da je šlo pod Vršičem za »pietetni dogodek«, karkoli naj bi to že pomenilo. Izkazalo se je, da so pietetni dogodek pravoslavne molitve, ki jih je molil pravoslavni dostojanstvenik v razkošnem ornatu. Zgovoren primer novoreka uspešno sekularizirane Slovenije. Le kako si pieteto predstavljata prvi in večni predsednik republike, ki prisostvuje v športni jakni, in dolgoletni župan prestolnice ter neformalni despot naše države v kavbojkah in jakni iz flisa? In oba brez odličij, ki sta jih prejela iz Putinovih rok in sta nanje nadvse ponosna. Poštenega in resnicoljubnega Slovenca obide slabost ob njuni narejeni tankovestnosti in globokem spoštovanju (pieteti) do tujih vojakov. Kaj pa tisoči pobitih domobrancev in slovenskih civilistov ter Ciganov, ki predvsem zaradi njiju čakajo zaman na svoje grobove? Kdaj bosta nevarno vplivna politika, ki so jima panslavizem in komunistični internacionalizem ter dogovorna ekonomija intimna opcija, točila solze in prižigala svečke na grobovih teh nesrečnikov?
Ker ni bilo nikogar iz vojskujoče se Rusije, ne od politikov ne od avtokefalne (državne) pravoslavne Cerkve, je pred kapelico molil kar administrator Zagrebško-ljubljanske eparhije Kiril iz Srbske pravoslavne cerkve. Zakaj Srb? Zakaj organizatorji niso povabili nikogar iz Ukrajine ali pravoslavnega ali grkokatoliškega duhovnika? Se odgovor skriva v samoumevnih tesnih zvezah Srbske in Ruske pravoslavne cerkve? Ali pa je pretehtalo dejstvo, da Ruska kapelica »Cerkveno-pravno sodi k ruski pravoslavni župniji iz Beograda« (https://kranjska-gora.si/znamenitosti/ruska-kapelica)? Je ta status kapelice dokončen ob dejstvu, da je razglašena za »kulturni spomenik državnega pomena« in obnavljana ter vzdrževana s slovenskim denarjem na slovenski zemlji?
Lakajskim slovenskim politikom nikakor ni v čast, da so dve leti po okupaciji Krima na »velikem pietetnem dogodku« pod Vršičem z vsemi častmi sprejeli Vladimirja Putina. In letos, v drugem letu nezaslišane agresije na Ukrajino, se Društvo Slovenija Rusija ter nekateri politiki in oportunistični gospodarstveniki (Škrabec, Colarič) pod Vršičem gredo pacifizem kot otroci cvetja konec šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Katoliška maša in ponesrečeni ekumenizem
»Zato je namreč naročil to spravno daritev za umrle, da bi bili oproščeni greha« (iz 2. knjige Makabejcev). Tako v judovstvu kot krščanstvu imajo molitve (in maše) za rajne zelo dolgo tradicijo. Naših rajnih se spominjamo pri sleherni maši, največ pozornosti in molitev pa jim izkazujemo 1. in 2. novembra. Kdo in kdaj se je spomnil, da je maša za pokojne vojne ujetnike na predvečer spominske slovesnosti pod Vršičem kot nekakšen »nastop predskupine« na množičnih rokerskih prireditvah, ostaja skrivnost. Zanimivo bi bilo vedeti tudi to, zakaj sta spominska slovesnost pri Ruski kapelici ter maša sredi poletja, in ne marca, v dneh smrtonosnega snežnega plazu, ali pa novembra, ob koncu vélike vojne.
Maša oziroma spravna daritev v Kranjski Gori na predvečer »pietetnega dogodka« se je letos sprevrgla v opereto prijateljstva in sožitja med Katoliško cerkvijo in Srbsko pravoslavno cerkvijo. Brez mitre taka slovesnost ne bi bila dovolj odmevna, zato so v Kranjsko goro poslali upokojenega škofa Stanislava Lipovška. Pri maši so bil tudi dekan in tisti (upokojeni) profesorji Teološke fakultete, ki so bili zapustili trajno sled v ekumenskih prizadevanjih. Med gosti sta bila po poročanju medijev (https://www.druzina.si/clanek/kranjska-gora-spominska-sveta-masa-za-umrle-vojne-ujetnike-v-nesreci-na-vrsicu) le administrator Zagrebško-ljubljanske eparhije Kiril Bojović in ljubljanski paroh Bolislav Livopoljac, dva relativno nepomembna srbska klerika. Po maši je gospod Kiril v nagovoru gostobesedno modroval: »Tako je tudi žrtev teh naših ljudi, za katere duše smo molili, in ponesrečenih bratov Rusov, postala simbol povezanosti in prijateljstva slovenskega in ruskega naroda in seveda vseh slovanskih narodov …« Katerih teh naših ljudi in kakšno namišljeno prijateljstvo med slovenskim in ruskim narodom je imel v mislih? Večina Slovencev (zaenkrat) vendarle še ne čuti tolikšnega prijateljstva z Rusi, kot ga čutijo Srbi. Dovolil si je še nesprejemljivo trditev: »Vse nas boli spopad med našima bratskima narodoma, ruskim in ukrajinskim.« Kruta vojaška agresija Ruske federacije na Ukrajino in okupacija obsežnega dela njenega ozemlja je po mnenju srbskega pravoslavnega klerika zgolj spopad. Dragi slovenski ekumenski entuziasti, kaj niste dojeli, da govorec sprevrača resnico in se poigrava z vami, ki ste ga pokorno poslušali. Kaj hočemo, ekumenizem je lahko zelo raztegljiv pojem, tako rekoč politična agitka, česar slovenski univerzitetni profesorji nikakor ne bi smeli prezreti.
Spominska maša naj stopi iz sence Ruske kapelice
Teološka fakulteta, ljubljanska nadškofija in kranjskogorska župnija, če nameravate nadaljevati s tradicijo spominske maše, razširite krog gostov oziroma klerikov ob zavedanju, da so bili vojne žrtve na soški fronti in v njenem zaledju tudi pripadniki različnih narodov in verstev iz Avstro-ogrske monarhije, kraljevine Italije ter nemškega cesarstva. Ne soglašajte z ugrabljenimi predpravicami ruske in srbske Pravoslavne cerkve, ki v Kranjski Gori pod krinko ekumenizma igrata politiko. Površni opazovalec letošnjega dogajanja, ki ne pozna zgodovinskih dejstev, bi lahko sklepal, da sta si v véliki vojni stali nasproti katoliška Slovenija in pravoslavna Srbija, da je šlo pravzaprav za versko vojno, katere rane celimo še danes. Ekumenski značaj bi spominska slovesnost lahko imela le ob navzočnosti različnih krščanskih Cerkva, ne zgolj pravoslavne. Tudi nadaljnja pretirana uslužnost do Društva Slovenija Rusija Katoliški cerkvi ne more biti v čast. Napočil je čas, da korajžno stopite iz sence Ruske kapelice.
Žalostno in zaskrbljujoče je, da se je v Sloveniji negovanje spomina na grozote vélike vojne zožilo zgolj na nesrečne vojne ujetnike iz carske Rusije. Spomin in sočutje do padlih slovenskih in drugih vojakov iz poražene avstro-ogrske vojske sta bila načrtno izrinjana iz narodovega spomina tako v kraljevini SHS/Jugoslaviji kot v komunistični federaciji. Tisoči in tisoči nesrečnikov ostajajo pozabljeni tudi dandanes v Republiki Sloveniji. Izjema je le mitska razsežnost vsakoletnega dogajanja pri Ruski kapelici, kjer imajo pomembno vlogo dediči in negovalci mita o Kosovski bitki ter ponosni dediči KPS. Privoščimo si še drzno primerjavo Ruske kapelice z Dražgošami. Zanamce bo na prvo svetovno vojno spominjala le Ruska kapelica kot simbol zamenjave katoliškega Dunaja s pravoslavnim Beogradom. Dražgoše pa bodo osrednji zlagani mit o narodnoosvobodilni vojni in komunistični revoluciji. Glasniki koristolovskega domoljubja se bodo sredi poletja razkazovali pod Vršičem in sredi zime v Dražgošah.
Zelo dobro napisano – bravo!
Tak cinizem pa res ni potreben. Po logiki avtorja članka smo se Slovenci osamosvojili nelegitimno in Jugoslovani so samo branili ozemeljsko celovitost Jugoslavije? Torej naša osamosvojitev z referendumom ne velja? Kajti zadeva s Krimom in drugimi rusko živečih pokrajinami v Ukrajini je povsem enaka. Zakaj se jim ne prizna pravica do referenduma in osamosvojitve? Če nočejo več živeti v Ukrajini, pač nočejo, imajo pravico, da se osamosvojijo, tako kot smo jo imeli mi. Prebivalci na teh območjih Ukrajine so za Kijev tretjerazredni državljani, brez dovoljenja za lastni jezik, kulturo, verske dejavnosti, šolstvo… Kdo bi želel živeti v takšnih pogojih? In Bog ne daj, da Zelenski zmaga, saj je javno in jasno že vnaprej povedal, da bo prva stvar po zmagi Ukrajine čiščenje vsega ruskega, torej genocid nad Rusi v Ukrajini, pa se nihče ob to ne spotakne. Kot da Rusi niso narod, nasprotno, velik in tisočleten narod so in so dali svetu in Evropi veliko več kot Američani, tako v kulturi, športu, glasbi… Tako demoniziranje enega naroda nad drugim je krivično. Da to opaziš ne rabiš veliko, samo malo odprtega srca in svoboden razum.
Odlično, užival od prve do zadnje besede!
TO So same POLITIČNE FLOSKULE IN RITOLIZNIŠTVO slovenskih komunistov Rusija je bila naša sovražnikca v 1. svetovni vojni.In v Ruskih vrstah je bilo najmanj Rusov izkoristili so Čečene Ukrajince Kozake in druge narode, da so nas napadali.Isto se dogaja sedaj v Ukrajini, kjer plačanci Wagner in Čečeni Kozaki so v prvih vrstah najmanj pa je Rusov, ki bežijo po celem svetu, da ne bi šli v umazano Putinovo vojno.
TOLIKO V VAŠO VEDNOST IN NE VEDNOST Stalin je na menoma Ruse naselil po vseh republikah Sovjetcke zveze zmešal narod in ozemlja Ukrajini je podaril Krim itd. S tem namenom da se ne bodo mogli odcepit ,ker bo huda vojna to se tudi dogaja ,tako je uničil Čečenijo, napadal Moldavijo Gruzijo vse z izgovorom, da je Rusko prebivalstvo ogroženo čeprav Rusi nimajo nobenega usmiljena do Ruskega naroda saj so na miljone svojih ljudi pobili.Isto je Tito delal v Jugoslaviji, ki je po Stalinovem receptu mešal narod in ozemlje zato je tudi prišlo do vojne leta 91.
Kaj porečete na to, da bi se sedaj odcepila Albanci v Sloveniji in drugi narodi, ki jih je skoraj več kot Slovencev in bi igrali na isto noto, kot Putin da so njihove manjšine ogrožene, ali pa Miloševič, ki je imel enako doktrino.