Brez Magnifica nam živeti ni

Kaj stavke, kaj sesuto zdravstvo, kaj skokovito padanje Slovenije na lestvici konkurenčnosti, kaj slabi rezultati slovenskih petnajstletnikov v pismenosti. Le koga to zanima. Mi se ukvarjamo z evtanazijo, konopljo, Palestino, evropskim nogometom, ameriško košarko, Bolnico Franja (tik pred praznikom državnosti) in seveda Magnificom.

Švicarski inštitut za nadzor menedžmenta je ugotovil, da je konkurenčnost Slovenije med 67 državami v enem letu padla z 42. na 47. mesto. Pri OECD – PISA raziskujejo učinkovitost izobraževanja oziroma pismenost. Najnovejši podatki raziskave, pri kateri so sodelovali 15 let stari mladostniki iz  83 držav, pri mladih iz slovenskih šol kažejo na splošen upad tako pri matematični kot tudi pri bralni in naravoslovni pismenosti. Ne samo upad, rezultati so globoko pod povprečjem. Kaj pa če je kaj narobe z metodologijo pri OECD, saj imamo v osnovni šoli skoraj same odličnjake? Jalovi izgovori za naivneže. Nepismenim mladostnikom bo naša trenutna oblast verjetno prišla naproti z volilno pravico pri sedemnajstih ali celo šestnajstih letih. Z njo bodo pokazali, da jim je mar za mladino. Peresno lahka rešitev v primerjavi z dvigom kakovosti izobraževanja, da o vzgoji sploh ne govorimo.

Robert Pešut – Magnifico

Kdo je pravzaprav ta nadpovprečno uspešen pop glasbenik v podpovprečni Sloveniji, zaradi katerega je pol državljanov in državljank tako rekoč v krču, ker še ni padla končna odločitev glede njegovega koncerta v Tivoliju?

Wikipedija nas pouči, da je star oseminpetdeset let, da je po materi Belokranjici Slovenec in po očetu Srb, torej Jugoslovan, ki zviška gleda na sodržavljane. To je dokazal že večkrat, vendar mu slovenska publika še kar je z roke. Javno se je namreč pohvalil, da je na plebiscitu glasoval proti samostojnosti Slovenije, vendar, vse tako kaže, mu na slovenski pop sceni denar ne smrdi. Zna pa dobro tržiti tudi v bratskih balkanskih državah.

V letu 2020 je imel nekaj nesprejemljivih izpadov. V februarju je na Prešernovi proslavi za (ne)kulturni dan pel kvanto, ki je nekritično pripisana Prešernu: »Se nunam trebuhi rede, ker se farjem porivat puste.« Kar sami se vsiljujeta vprašanji, in sicer: kdo je primitivca povabil med sodelujoče na proslavi in kakšna so miselna in estetska obzorja slovenske elite(?), ki mu je v Gallusovi dvorani CD navdušeno ploskala. Na začetku pandemije Covid-19 se je prodal Sparu in z oglasom hodil v zelje vrhunski poznavalki angleščine Alenki Bratušek. Sparov oglas »Hir aj kam, hir aj go« ogroža ponarodelo »Vi dont nid mani, vi džast nid tajm«.

Magnifico ni samo glasbenik in zabavljač, ampak tudi priložnostni etnomuzikolog. Na Al Jazeeri se je v srbščini širokoustil in se norčeval iz slovenske narodno zabavne glasbe. V oddaji te televizije, ki ima zelo poveden naslov »Jug na sjeveru – Magnifico«, kot kakšen potopisec premleva mantre o karakterju Slovencev in objokuje razpad Jugoslavije. »Pričanje priče« je podloženo z njegovo skrbno izbrano muziko, kamera pa med tem lovi posnetke Ljubljane (najsevernejšega juga).

Za Delo je izjavil: »Če kje domuje evropski soul ali ­blues, je to gotovo na Balkanu. Od Slovenije pa do Turčije in Bližnjega vzhoda.« Kako prosim? Ali to vendarle velja le za Belo krajino in Kostelsko, kjer so Uskoki pustili neizbrisen pečat, ali pa se sklicuje na balkanizacijo vse Slovenije, ki nezadržno napreduje.

Naveza Janković – Magnifico

Kri ni voda. Tudi župan Zoran Janković je po očetu Srb in po materi Slovenec. Morda se prav zaradi tega neverjetno dobro razume s pop pevcem. Magnifico je bil v procesiji, ki je romala leta 2011 na ljubljanski magistrat Jankovića nagovarjat, naj vstopi v državno politiko. Enajst let kasneje je Magnifico lahko gradil hišo na nezazidljivem travniku ob koseški cerkvi. Sprememba prostorskih aktov je mala šala za izbrance.

Magnifico si je zamislil, da bi ob tridesetletnici svojega glasbenega delovanja imel koncert v Tivoliju. Menda je dvanajst tisoč vstopnic že prodanih. Naletel je na oviro, ker je Tivoli z Rožnikom in Šišenskim hribom z odlokom iz leta 2015 razglašen za krajinski park. Zavod za varstvo narave je Magnificu že drugič izdal odločbo in v njej ni dal soglasja za koncert. Nastopil je trenutek, ko je šel v bitko za interese svojega prijatelja vsevedni in vsemogočni župan. Za junijsko sejo mestnega sveta je samovoljno brez sodelovanja strokovnjakov pripravil spremembe odloka. Določil je nekaj lokacij, kjer naj bi v bodoče lahko rajali in uničevali krajinski park. Kako že gre tista pesem, ki ni ne valček ne polka, kot so smešne narodno zabavne viže, vedno v duru (prosto po Magnificu), ampak koračnica: »Na Slovenskem smo mi gospodar«. Naj gre za potencialno zastrupljanje vode, ali teptanje parka, ali popravljanje kandidatnih list za evropske volitve, ali nepokapavanje mrtvih, ali kadrovanje z veščinami najstarejše obrti, ali poslovanje preko Banjaluke (KPL, podrtija v Stožicah), ali pajdašenje z beograjskim in banjaluškim nacionalistom, ali prodaja telekomunikacijskega operaterja ali … – ve se, kdo je gospodar.

Magnifico misijonar

Neverjetno, kakšen zdrs. Po vsem, kar je zapisano zgoraj, so rakovniški salezijanci na misijonsko srečanje povabili Magnifica. Smo padli tako globoko, da »kulturnim kristjanom« za vabo na misijonski pogovor ponudimo razvpitega in v marsičem problematičnega estradnika? Le kaj je povsem polni cerkvi vedel povedati v spodbudo k hoji za Kristusom? Kaj o osebnem odnosu s Presežnim? Ga je voditelj pogovora kaj povprašal o javnem klevetanju »farjev in nun«? Je bil veliki »poznavalec« slovenske glasbe izzvan, naj pove svoje mnenje o slovenski in evropski sakralni glasbi, tradicionalni – ne o Ritmu srca? Banalno čvekanje, med drugim tudi prošnja, naj mu verniki izmolijo lepo vreme v Tivoliju. Hudo!

Zanimivo bo čakati na sadove Magnificovega misijonarjenja na Rakovniku. V sosednji župniji Trnovo zaradi pogovora z Jernejem Pikolo ni zaznati nobene spremembe. Število vernikov vztrajno pada pri mašah in prejemanju zakramentov, kot so krst, prvo sv. obhajilo, birma, poroka.

V Katoliški cerkvi se je razpasla navada, ki ji pravimo pričevanja. Pričevalcem, ki so resnično doživeli Božji dotik, ali pa si to samo umišljajo, dajemo priložnost, da javno spregovorijo o svoji pogosto zelo ovinkasti življenjski poti. Za konec tokratnega razmišljanja se vprašajmo, kakšen pričevalec je Magnifico.