Iskanje naslednika preminulega poljskega predsednika Lecha Kaczynskega se bo nadaljevalo v podaljšku čez štirinajst dni. Od začetka kampanje precejšnja prednost sedanjega začasnega predsednika in šefa parlamenta Bronislawa Marije Komorowskega je ob prvem glasovanju zelo skopnela. Po začasnih izidih se je zanj odločilo 41,5 odstotka volivcev, kar je manj od vseh predvolilnih napovedi. Njegov najhujši konkurent in nasprotnik v prihajajočem drugem krogu, pokojnikov dvojček in nekdanji premier Jaroslaw Aleksander Kaczynski, je po drugi strani pobral 36,5 odstotka glasov. Kar je več od vseh predvidevanj.
Sladek in grenak spomin
Ni bilo prvič, da so poljski demoskopi pomembno podcenili volilno moč konservativne stranke bratov Kaczynski. Očitno dela njihovega volilnega telesa preprosto ni moč ujeti v javnomnenjske ankete. Rezultat včerajšnjega glasovanja zato kliče v spomin dogajanje pred petimi leti. Za kandidata Kaczynskega je spomin sladek, za njegovega tekmeca Komorowskega grenak.
Leta 2005 so predvolilna merjenja namreč prav tako napovedovala zanesljivo zmago Donalda Tuska, strankarskega kolega Komorowskega in sedanjega ministrskega predsednika. Na volilno nedeljo se je potem njegova prednost pred Lechom Kaczynskim stopila na tri odstotne točke, štirinajst dni pozneje pa je Kaczynski prepričljivo slavil v drugem krogu. Če bi k temu še dodali, da je Jaroslaw v prvem krogu to pot zbral kar nekaj več odstotnih točk od rajnega brata, lahko postane njegov kup razlogov za optimizem celo večji.
Vendarle drugačna scena
Bistveno ga zmanjšujejo dosežki ostalih kandidatov za predsedniški položaj. Edini omembe vreden rezultat je med njimi uspel upu levice, mlademu Grzegorzu Napieralskemu, ki je moral vskočiti namesto skupaj s Kaczynskim umrlega prejšnjega strankinega kandidata. Prepričal je 13,7 odstotka volivcev. In čeprav je njegov dosežek za marsikoga presenečenje, kljub vsemu potrjuje, da so dediči nekdanje monopolne komunistične partije na Poljskem dokončno pristali v drugi politični ligi, ko so še pred petimi leti nadzirali tako predsedniški kot premierski položaj. Seveda ni pričakovati, da bi volivci Napieralskega v podaljšku množično glasovali za zagrizenega protikomunista Kaczynskega.
Videti je torej, da je dvojček mrtvega predsednika svoj volilni bazen v glavnem izčrpal. Radikalni populist in nacionalist Andrzej Lepper, nekak poljski Jelinčič, ki je s svojo podporo v drugem krogu bistveno olajšal Lechu Kaczynskemu pot v predsedniško palačo, je denimo pristal pri vsega dobrem odstotku glasov. Tudi drugi konservativni kandidati niso dosegli nič bleščečega. Popolnoma praznih rok je hkrati ostal nekdanji zunanji minister in ustanovitelj trenutno vladajoče Državljanske platforme začasnega predsednika Komorowskega, Andrzej Olechowski.
Nesporna dediščina
Doslej smo lahko precej brali, v prihodnjih dveh tednih pa bomo še večkrat slišali, da gre pri obračunu med Komorowskim in Jaroslawom Kaczynskim za spopad proevropskega in nacionalističnega kandidata. Najprej je potrebno takšne oznake jemati s kancem skepse. Zahodnjaki so v svojem strahu pred srednje- in vzhodnoevropskimi nacionalizmi in njihovo renesanso, etiketo proevropskosti pač radi podeljevali precej na pamet. Le tako je mogoče, da je za svetilnik evropskosti na sosednjem Hrvaškem dolga leta veljal predsednik Mesić, ki bi bil prej primeren za zgled skrajnega političnega primitivizma in populizma. Na isto vižo sta do statusa zglednega demokrata in prvoborca za demokracijo v očeh evropskih partnerjev napredovala naš Kučan in njegov poljski prijatelj Aleksander Kwasniewski.
Seveda bi bilo Komorowskega, bolj “proevropskega” od dvojice kandidatov za drugi krog, neutemeljeno tiščati v tako imenitno druščino. Med njegovo stranko in stranko bratov Kaczynski so pomembne razlike. A se v prvi vrsti odražajo na gospodarskem področju. Denimo ob vprašanjih, kdaj naj Poljska zlot zamenja z evromali, kakšna naj bo vloga matere države v gospodarstvu. Tukaj socialni konservativec Kaczynski navija za njeno velikodušno materinsko roko, Komorowski in premier Tusk pa bi ji peruti nekoliko pristrigla. Nobenega dvoma niti ni, da bi si v primeru zmage Komorowskega ravno Tusk in njegovi ministri najbolj oddahnili, ker nad njimi ne bi več visel stalni Damoklejev meč predsednikovega veta.
Toda Komorowski in Kaczynski delita velik del skupnih pogledov na poljsko sedanjost in preteklost. Enotna sta si v nedvoumni obsodbi sovjetskih in komunističnih desetletij poljske zgodovine, oba pa tudi priznavata ključno vlogo Katoliške cerkve za poljsko družbo in državo. Kdor koli bo 4. julija že zmagal (sam vlogo favorita vseeno pripisujem Komorowskemu), bo vreden upravljavec in nadaljevalec dediščine umrlega predsednika Lecha Kaczynskega in vseh tistih, ki so skupaj z njim želeli počastiti katinske žrtve. Med njimi je bilo celo precej poslancev stranke, naslednice nekdanjih komunistov.