Bolj judovski ste, kot ste mislili

Robert M. Grant se je nekoč v svojem razmišljanju o metodah, s katerimi so kristjani interpretirali Sveto pismo, izrazil takole: »Lahko se čudimo načinu, kako takšna občudovanja vredna struktura rase na temeljih, ki se nam nemara zdijo precej trhli. Pa vendar sama argumentacija poteka povsem v skladu z logiko, če le upoštevamo splošno pravilo kristocentričnosti interpretacije ter rabinski pristop vrednosti sleherne besede v Pismu« (Grant 2000, 37). In lahko mu pritrdimo, saj je brez upoštevanja omenjenih predpostavk (tj. kristocentrične interpretacije in vrednosti sleherne besede v Pismu), vsaj kot delovnih hipotez, krščanska biblična interpretacija nemogoča.[1]

Judovstvo novozaveznega časa v luči kumranskih zvitkov

Ob tem velja, da v času, ko so bili evangeliji spisani, prva predpostavka ni bila prav v nobenem pogledu sporna. Judovstvo novozaveznega časa je odlikovala enotnost, kar se tiče temeljnega, prej izraženega prepričanja, o vrednosti sleherne besede Pisma. Toliko bolj pa je bila odprta druga postavka, in sicer mnogoterost razumevanja in interpretacije Svetega pisma.[2] Najdba kumranskih zvitkov je namreč potrdila naslednje: »Zvitki so dokazali, da so nekateri Judje v Jezusovem času poznali in uporabljali več kot eno različico svetopisemskih (starozaveznih) knjig. Tedaj še ni bilo soglasja glede ‘bibličnega kanona’ in še ni bilo odločeno, katere knjige spadajo v ‘uradno’ Sveto pismo in v kateri različici. Nedvomno so različne judovske skupine različno izbrale, katere knjige bodo zanje veljavne in obvezujoče. Veliko mrtvomorskih rokopisov, ki danes niso del Svetega pisma, je nemalo Judov v času drugega templja imelo za svete in obvezujoče. Šele kasneje, po letu 100 po Kr., je nastala ‘standardna verzija’ in z njo ‘standardni obseg’« (Zupet 2006, 31).

Posebnost krščanstva

Kumranska besedila[3] so nam pokazala, da Nova zaveza ni bila tako izvirna, v kolikor imamo v mislih takrat obstoječe in prisotne možne načine razumevanja in interpretacije Svetega pisma, temveč je njena izvirnost izenačena s prej omenjenim ključem interpretacije. Z bese­dami Franka Moora Crossa: »Posebnost krščanstva ni ideja o odrešenju po trpljenju, temveč »dogodek« križanja, ki velja kot Božje spravno dejanje. To ni doktrina o vstajenju, temveč vera v Jezusovo vstajenje kot eshatološki dogodek, ki sestavlja osnovo krščanske odločitve za vero. /…/. Končno, krščanstvo se ne razlikuje od judovstva po »etični ljubezni« – daleč od tega. Krščanska vera se razlikuje od stare vere, ki jo je rodila, po svojem spoznanju novega Božjega dejanja lju­bezni, po razodetju Njegove ljubezni v Jezusovem izjemnem življenju, smrti in vstajenju.«

Bolj judovski ste, kot ste mislili

Besede iz naslova: Bolj judovski ste, kot ste mislili, ciljajo torej na skupni starozavezni kredo v najširšem smislu besede – obe skupnosti namreč izhajata iz iste korenike, iz judovskega Svetega pisma. Obe sta cepljeni na isto trto: starozavezno Mojzesovo postavo, preroke in psal­me. Od tod – kljub vsem razlikam, ki niso majhne – sorodnosti njunih temeljnih pojmovanj in izražanj, nazorov in stremljenj. Teh razlik in podobnosti brez Kumranskih spisov ni mogoče razumeti (Zupet 2006, 63), ali kakor pravi David Flusser »Raziskovanje mrtvomorskih rokopisov nikoli ne bo nadomestilo študija krščanskih izvorov, toda pomagalo nam bo razumeti nekaj pomembnih vidikov zgodnjega krščanstva.« Z besedami Jožeta Krašovca: »Nova zaveza je nova in mnogoplastna reinterpretacija Stare zaveze v luči izkušnje o križanem in vstalem Kristusu (Grant 2000, 5).[4] Kumranske najdbe so to potrdile.

Opombe:

[1] Krščanstvo – tako kot judovstvo in v nasprotju z islamom – na Pismo ne gleda kot na razodetje, temveč kot na izvorno pričevanje o razodetju. Glavna vloga pri krščanskem samorazumevanju tako pripada dogodku razodetja in ne besedilu pričevanja. In vendar ima »knjiga«, torej Pismo, v teologiji glavno besedo. Povedano drugače; krščanstvo je religija razodetja, o katerem na avtoritativen način pričajo določena besedila (Grant 2000, 212-213).

[2] Sveto pismo Stare zaveze je sestavljeno iz različnih virov različnih literarnih vrst; starejše vire so sveti pisatelji spajali v nove sestavke tako, da so jih reinterpretirali v luči čistejšega monoteizma in jasnejših etičnih uvidov. Judovski midraši in drugi komentarji kažejo izredno fleksibilnost v razlaganju Stare zaveze (Grant 2000, 5; uvodno besedilo za slovensko izdajo »En Bog – več metod, ki ga je napisal Jože Krašovec).

[3] Večina raziskovalcev mrtvomorskih rokopisov se strinja, da je v obdobju od približno 150 pred Kristusom do leta 68 po Kristusu živela stroga ločina esenov, ki so poleg farizejev in saducejev sestavljali tri glavne skupine Judov glede na religiozno in kulturno usmeritev. Esene omenjajo judovska pisatelja Jožef Flavij in Filon Aleksandrijski ter latinski pisatelj Plinij Starejši. Večina znanstvenikov se dalje strinja, da so leta 68 člani skupnosti v Kumranu večino rokopisov poskrili v okoliških votlinah, da bi jih obvarovali pred vdorom Rimljanom, ki so zavzeli Jeruzalem, potem pa še večino drugih krajev v Sveti deželi (Zupet 2006, 9-10).

[4] Stavek je vzet iz uvodnega besedila »En Bog – več metod« za slovensko izdajo, ki ga je napisal Jože Krašovec.

Viri:

– Collins, John J., ur. 2006. Christian beginnings and the Dead Sea scrolls. Grand Rapids, Michigan : Baker Academic.

– Grant, Robert M. 2000. Kratka zgodovina interpretacije Biblije. Prev. Lozar Janko. Ljubljana: Nova revija.

– Krašovec, Jože. 2001. Med izvirnikom in prevodi = Between original and translations. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.

– Zupet, Janez. 2006. Kumranski rokopisi. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.

Foto: Wikipedia