Konec aprila in večji del maja je že tradicionalno rezerviran za serijo “rdečih” praznikov in nekakšen “festival” malikovalcev določenih totalitarnih simbolov iz ropotarnice zgodovine. V ta sklop sodi tudi 9. maj, ki ga je Ljubljana razglasila za občinski praznik. In to z naslednjo utemeljitvijo:
“9. maja 1945 je bila Ljubljani s sirenami z Gradu oznanjena težko pričakovana in odločno izbojevana svoboda. Mesto heroj je s partizansko vojsko pregnalo okupatorja in premagalo Žico, ki je grozeče obdajala Ljubljano in omejevala življenja Ljubljančank ter Ljubljančanov. Na praznik Ljubljane – 9. maja je slavnostna seja Mestnega sveta MOL, na kateri se podelijo najvišja priznanja mesta Ljubljana.”
Koliko od te “utemeljitve” pa je z nespornimi viri dokazano dejstvo in koliko le mit? Pri iskanju odgovora na to vprašanje se bomo naslonili na več virov. Pri tem bomo pazili, da nam levičarji ne bodo mogli očitati uporabe “domobranskih”, “revizionističnih” ali kako drugače “spornih” virov. Če vir ne bo eksplicitno omenjen, bo dejstvo po vsej verjetnosti povzeto iz kar obsežne in na arhivskem gradivu temelječe knjige Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno (najverjetneje med 40. in 57. stranjo), ki si jo lahko brezplačno prenesemo od tu. Avtorica Mojca Šorn je uslužbenka Inštituta za novejšo zgodovino. Ki je do leta 1989 nosil zelo povedno socialistično ime Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Kot avtorica trdi v predgovoru, je temelje te knjige postavila že v svoji doktorski disertaciji, kjer je bil mentor nihče drug kot med levičarji izjemno cenjen zgodovinar Božo Repe. Ki je bil tudi eden izmed recenzentov te knjige. Nekaj podatkov bomo povzeli tudi iz članka Odstranjevanje žice pred 70 leti: Vrv hudiča v rokah ljudi, ki ga je Kristina Božič 2. aprila letos objavila v Dnevniku. Verjetno ga ne na levi ne na desni ni nikogar, ki bi mi oporekal, da gre za skrajno levičarsko trobilo, ki bi mu lahko parirala kvečjemu še Mladina. Nenazadnje se bomo oprli še na nekaj materiala iz zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Tistega muzeja, ki se je v preteklosti imenoval Muzej narodne osvoboditve, od leta 1962 pa zelo pomenljivo Muzej ljudske revolucije. Tako, po vsem tem verjamem, da mi čisto zares nihče ne bo mogel očitati uporabe kakšnih “kontaminiranih” virov.
Kot se gotovo še spomnite iz ur zgodovine, so 6. aprila 1941 v Jugoslavijo vpadle t.i. sile osi, odpor jugoslovanske vojske je bil zelo hitro zlomljen in okupatorji so si lahko razdelili “plen”. Večji del Ljubljane je pripadel Italiji, ki jo je skupaj z Dolenjsko in Notranjsko vključila v Ljubljansko pokrajino. Medtem ko si je ljubljanska severna predmestja (Šentvid, Črnuče) zakoličila Nemčija. Italijani so med drugim najprej omejili medkrajevna potovanja, uvedli policijsko uro, poskrbeli so tudi za nekaj bizarnih odredb, npr. prepoved smučanja in celo kolesarjenja. Februarja 1942 pa so začeli postavljati tako notranji obroč (premične kontrolne točke med posameznimi mestnimi četrtmi), kot tudi precej otipljivejši zunanji obroč, kjer so večji del mesta obdali s sistemom fortifikacij, pretežno sestavljenim iz bodeče žice, ki so jo dopolnjevali še bunkerji in ponekod tudi minska polja. V zunanjem obroču je bilo nekaj kontrolnih točk (t.i. “blokov”), kjer je bil prehod dovoljen izključno imetnikom dovolilnic. Iz časa, ko je kapitulacija Italije že visela v zraku, je znan podatek, da so, verjetno v pričakovanju morebitnih ljudskih nemirov, prepovedali zbiranje na javnih mestih in policijsko uro podaljšali na čas od 8h zvečer do 6h zjutraj.
V nekaterih izrazito diletantskih virih je moč prebrati, da je Ljubljana od italijanske kapitulacije do 10. septembra 1943 bila povsem svobodna. Kar je seveda popolnoma skregano z zdravo pametjo, če vemo, da je iz že prej “nemških” Šentvida ali Črnuč mogoče brez težav pripešačiti do mestnega središča v pribl. pol ure. In Nemci so se kakopak podvizali že prvi dan italijanske kapitulacije, prihiteli v mesto ter brez odpora razorožili italijanske vojake in jih odpeljali v ujetništvo. Zanimivo pa, da vse do 11. septembra, ko je formalno pričel veljati sklep o nadaljnji veljavi zakonodaje Ljubljanske pokrajine, niso izvajali nadzora na “blokih”, kjer je torej nekaj dni veljal prost prehod. No, po 11. septembru so bile znova uvedene dovolilnice, so pa zato po kakšnega pol leta okupacije, torej spomladi 1944, ko se dnevi začno daljšati, uvideli tudi bizarnost italijanske policijske ure in so jo nekoliko skrajšali, da se je pričela šele ob 10h zvečer. Sčasoma so preklicali bizarno prepoved kolesarjenja in malo kasneje tudi smučanja. Potem pa že počasi pridemo do maja 1945, ko naj bi Ljubljana končno dočakala osvoboditev.
Kot smo včasih morali znati na izust, so Ljubljano 9. maja 1945 zjutraj osvobodile enote (slovenskega) 7. korpusa in 29. hercegovske divizije, ki so vkorakale v mesto. Pa je mogoče, da bi Ljubljano osvobodili kaj prej in bi posledično tudi mestni praznik obhajali dan ali dva prej? Odgovor je pritrdilen! Šornova citira arhivske dokumente, ki potrjujejo, da Nemci niso imeli nobenega namena braniti Ljubljane in da so se na umik pripravljali že lep čas prej. Nadalje vemo, da je Nemčija 7. maja v francoskem Reimsu z zahodnimi zavezniki podpisala brezpogojno kapitulacijo. Ker Sovjetska zveza tam ni imela pooblaščenega predstavnika, so naslednji dan vajo ponovili še v Berlinu in podpisali enak dokument s predstavniki Sovjetske zveze. Kakorkoli, začetek nemške brezpogojne kapitulacije je pričel veljati 8. maja zvečer po našem času (oz. 9. maja po moskovskem). In 8. maja zvečer so se Nemci skupaj z domobranci večinoma že umaknili iz mesta (torej jih nikomur ni bilo potrebno preganjati!) in Ljubljana je v noči iz 8. na 9. maj bila tako rekoč prazna. Z nekaj zlobe bi lahko rekli, da je bila to noč celo najbolj svobodna v obdobju nekaj let prej in tudi nekaj časa po tem datumu. Ampak če je Ljubljana bila celo noč prazna, le kako to, da so prve partizanske enote uradno vkorakale vanjo šele naslednje jutro? Če bi topovi na Gradu, sirene in cerkveni zvonovi že sredi noči oznanili osvoboditev, se prav gotovo (skoraj) nihče ne bi pritoževal nad kaljenjem nočnega miru. Vzrok za ta paradoks lahko najdemo na začasni (in zdaj že zaprti) razstavi o slovenskih prekomorcih, ki jo je pred dvema letoma pripravil Muzej novejše zgodovine Slovenije. Kot nekakšna reklama za to razstavo je aprila 2014 v reviji Gea izšel tudi članek o prekomorcih (na povezavi je žal samo kratek povzetek, celoten članek bo potrebno poiskati v knjižnici ali arhivu). Tam lahko med drugim najdemo tudi pričevanje Leopolda Berganta iz Zagorja ob Savi, člana 5. prekomorske brigade (ki so jo aprila 1945 razpustili in člane prerazporedili v enote 7. korpusa), ki se takole spominja noči med 8. in 9. majem 1945:
“Mi smo prišli v Ljubljano ponoči in smo se peljali po Gornjem trgu, Starem trgu, Mestnem trgu do magistrata. Ko smo prišli skupaj s tanki pred magistrat, smo dobili povelje »Takoj ustavit, s tanki nazaj pred Karlovški most in tam čakat!« Potem smo šele drugi dan izvedeli, zakaj. Zaradi tega, ker je politično vodstvo sklenilo, da bodo Ljubljano pomagale osvoboditi tudi bratske republike. In ker je bila hercegovska brigada tista, ki je vkorakala v Ljubljano.”
Najprej lahko opazimo, da Bergant nikjer ne omenja, da bi jih med nočnim “sprehajanjem” po takratni glavni ljubljanski vpadnici iz dolenjske smeri kdorkoli poskušal ustaviti, kar dokazuje, da v mestu ponoči res ni bilo več Nemcev. Drugi del pa razkriva, da je partijskemu vrhu “bratstvo i jedinstvo” bilo pomembnejše od čimprejšnje osvoboditve mesta, ki je menda že “težko pričakovalo svobodo”. In da se lahko še malo počaka, da bo slovensko prestolnico “osvobodila” hercegovska divizija in da bodo Ljubljančani s cvetjem pozdravljali bolj Hercegovce kot Slovence! Samo kot zanimivost, ko so pretežno anglo – ameriške enote osovobajale Francijo, so čast, da prvi vkorakajo v osvobojeni Pariz, prepustili francoskim četam…
Več lahko preberete na blogu Intelektualni domet naše levice.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
