Blitz: Bučar buče klati

France Bučar je bil dolga leta avtoriteta tudi v očeh pisca tega zapisa. Moralna, politična, zgodovinska in še kakšna. Ne glede na to, da se nisem vedno strinjal z njegovim mnenjem, sem ga nadvse spoštoval. Prvič sem se zdrznil, ko je podprl Zorana Jankovića pred zadnjimi lokalnimi volitvami. Takrat sem se resno vprašal, ali je oče slovenske ustave še pri zdravi pameti. Ampak OK, človek ima pač drugačno mnenje, ima že razloge za to. In bržčas ne pozna razlogov, ali pa jih pozna le površno, zaradi katerih jaz Zorana Jankovića ne bi volil niti za kapota v kehi. No, od takrat naprej je bil Bučar zame še vedno avtoriteta, politična, nikakor pa ne več moralna.

Bučarjeva podpora Jankoviću na letošnjih parlamentarnih volitvah ni bila več takšen šok zame. Tudi se nisem več spraševal o razlogih zanjo. Jih že ima, če se mu pri svojih letih ljubi plaziti po mestni hiši in poslovneža sumljivega slovesa prositi, naj naredi deželo spet našo. Od takrat Bučar zame ni več avtoriteta v nobenem pomenu besede. Še vedno pa je bil spoštovanja vreden nekdanji politik, ki je pustil globoko sled na teh prostorih, v dobrem (borba za demokracijo, osamosvojitev) in v nekoliko manj dobrem (pričevanje nekdanje ujetnice, ki ga je menda videla na Teharjah). Pač človek s plusi in minusi, kdo bi mu zameril.

Čeprav ne več avtoriteta, pa nekdo, ki ima kaj pokazati in povedati in katerega besede imajo gotovo težo. Vsaj do prejšnjega tedna sem ga imel za takega. Do nastopa v petkovih Odmevih (11.-20.minuta). Pa ne zaradi modrovanja o krizi, ustavi, slovenski državi in še čem, ki je bilo čisto simpatično, čeprav nič posebnega. Vse že sto in enkrat povedano. Ne, razjetil me je v zadnje pol minute pogovora (nekje pri 19:30) z ugotovitvijo, da Slovenci “nič več nismo pridni in delavni”. Da so to le “lepe pesmice iz preteklosti”. Da “naše ravnanje nič več ne ustreza klišejem o pridnosti”.

Nadaljevanje: blog Kavelj 22