Marjan Kokalj, slovenski rimskokatoliški duhovnik, jezuit in režiser. Leta 1997 se je zaposlil na Občini Škofja Loka in tam delal tri leta. V tem času se je pripravljal na uprizoritev Škofjeloškega pasijona (1999 in 2000). Bil je tudi pobudnik ustanovitve Kulturnega društva Obok. Leta 2000 je vstopil v jezuitski red.
Za Škofjeloški pasijon velja, da je ena od klasik, začetkov slovenske dramatike. Kakšen duhovni naboj pa ima sodobna slovenska dramatika? Denimo, Gregor Čušin je v desetih letih ustvaril kar nekaj monodram z versko vsebino.
Res bi rekel, da je dramatika Gregorja Čušina ena boljših, ki se v novejšem času pojavlja v Sloveniji. Gregor si upa v dramski obliki prinašati vsebine, ki jih naša dramatika ni vajena. Končno imamo preko njega tudi kristjani košček dramatike za naša ušesa, dramatike, ki sega globlje v človeško dušo in jo bolj nahrani.
V velikem delu ostale dramatike pa doživljam neko duhovno pohabljenost, kljub talentiranosti nekaterih umetnikov; manjka nekaj bistvenega, vse se preveč vrti v plitkem krogu na površini. Včasih vidiš v kakšni drami preblisk v globino, sicer pa te duhovne globine za slovensko dramatiko in njeno igralsko šolo ostajajo tabu. Največ teh prebliskov vidim pri Dragu Jančarju, potem pa okoli dolgo nič. Veliko je poze, postanega seksa in prebavljanja lastnega bruhanja, narcisoidnega občudovanja sebe, kakor je dober primer recimo Mandičeva mašina. Take reči je resnično težko gledati.
Včasih mi je žal, da so v gledališčih in tudi kot samostojni kulturni delavci financirani ljudje, ki ne vedo, kaj bi počeli s sabo. Nimajo idej, nimajo širine, nimajo globine, nimajo prodornosti, kljub temu, da imajo mnogokrat talent. To je naravnost tragično – zanje in za nas gledalce. Večino tega osebno pripisujem »geniju ošabnosti«, ki zapira človeka in mu strašansko zoža obzorje v dojemanja sveta. Zapre se v predsodek o umetniški svobodi. Tukaj slovenski umetnik ne vidi dlje, kot do lastnega trebuha in zadnjice. Razočaran sem nad društvom slovenskih pisateljev in pisatelji sploh, ki kar molčijo v razmerah, v katerih se nahajamo. Včasih se zdi, da jim je to prav všeč, zdi se celo, da se zadovoljno gladijo po trebuhu, kot da so sanjali o taki Sloveniji, ki jo danes živimo.
Zato še toliko bolj čestitam Čušinovi drznosti, iz katere se bo mogoče kdaj razvila tudi kakšna nova gledališka šola. Tu diši po pravi svobodi.
Delovali ste na občini Škofja Loka, imeli pa ste stik tudi z ministrstvom za kulturo. Se vam zdi, da je kulturna dejavnost danes vse bolj odvisna od javnih finančnih sredstev?
Kultura je nasploh precej odvisna od javnih finančnih sredstev in samo na sebi je tako tudi prav, saj gre za skupno dobro vseh državljanov. Vprašanje, ki s tem nastopi, pa je, koliko ljudem res daje in prispeva k boljši družbi, koliko pa z ljudmi manipulira. Tista idejna smer, ki ima največji vpliv na državo, namreč lahko preko denarja zelo vpliva na kulturo; to se pokaže pri razpisih, ki so lahko napisani na kožo kulturi samo ene vrste.
V Sloveniji je tak primer t.i. »alter scena«, ki si je uzurpirala ime »urbana kultura«. Z urbano kulturo v kulturno-antropološkem smislu nima veliko opravka, vendar »fino zveni«. Skrajno obrobna skupina se npr. na ta način lahko financira v imenu celotne dejanske urbane in druge kulture. Hkrati je zastonj deležna še propagande kot velika avantgardna kultura, ki bo spremenila svet.
Kar ošpice dobim, ko vidim te »kulturnike«, kako »čikajo travo«, se »majo fajn« in za drag denar lazijo po svojih kulturnih rovih pod zemljo. Na tem področju se v Sloveniji že dolgo godi očitna krivica in diskriminacija. Samo da v levo »prdneš«, pa takoj prileti kak evro dol.
Zdi se, da je predvsem zadnja vlada financirala predvsem točno določene ustvarjalce. Tako je bilo mogoče razumeti tudi režiserja Mitjo Okorna v intervjuju za Demokracijo pred novim letom.
Kot sem že omenil prej, ima vlada velik vpliv na kulturo preko financiranja, še posebej, če je na oblasti res dolga leta in jo molzejo že dolgo isti kulturni klienti, ki se nočejo na noben način odklopiti. To je razumljivo, saj gre za njihovo finančno preživetje in javni ugled. Tako je torej logično, da jih bodo od kravice morali odklopiti drugi, če ne bodo hoteli da se redijo v nedogled in postajajo že močno neestetski in celo nevarni s svojimi rogovi. Pretekla vlada je gotovo točno vedela, kateri ustvarjalci so njeni in jih je zato izdatno podpirala. Davek je bilo sodelovanju pri propagandi.
Vir: tiskana izdaja Demokracije (avtor: Gašper Blažič)
