Na predvečer godu svetega Florijana, ki ga je Ivan Cankar naredil za neuradnega patrona slovenskih dežel, je odjeknila vest, da je med prejemniki priznanja ugledne nemške radijske postaje Deutsche Welle za svobodo govora tudi slovenski novinar.
Človek se razveseli, a …
Seveda se človek nekako samoumevno razveseli vsakega križca, ki ga kje na tujem pripnejo kakemu njegovemu sorojaku. Posebej, če je to na Nemškem, kjer menda dobro vedo, kako se rečem streže. In še posebej, če gre za Deutsche Welle, ki jo ima nekje v malih možganih shranjeno kot precej zaslužno za spodjedanje komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi v minulem stoletju. Za nameček je ta postaja precej povezana z obema glavnima nemškima cerkvama. Njen sedanji šef je celo svetovalec nemške škofovske konference za medijska vprašanja.
Ampak ob vseh spodbudnih kazalcih se potem oglasi običajna šentflorjanska favšija, kaj pa drugega. In neljubi pomisleki ob ugotovitvi, da je tovrstno priznanje za nagrajenega novinarja ali novinarko res velika čast, za njegovo državo pa je bolj podobno zlati malini, ne oskarju. In tu sta se nagrajenec in z njim država Slovenija znašla v nadvse lepi družbi. Priznanje so si namreč med drugim prislužili še predstavniki in predstavnice sedme sile iz Turčije, Kambodže, Irana, s Kitajske, iz Ugande in Zimbabveja ter seveda iz obveznih Belorusije in Venezuele.
Res v pravi družbi?
Naslednji pomislek se porodi ob pogledu na usode srečnih nesrečnikov, ki so se borili za svobodo govora. Dva kitajska nagrajenca sta že od februarja pogrešana, večina ostalih je krajši ali daljši čas prebila za rešetkami. Kot mi je znano, slovenski lavreat ni delil njihove usode.
Seveda pa priznam, da njegovega udejstvovanja ne poznam prav dobro. A iz tistega, kar vem, se mi zdi, da je subjektivno dojemanje položaja pri njem in še marsikom v Sloveniji takšno, da se brez težav postavijo ob bok največjim trpinom med svetovnimi novinarji. Glede na osredotočenost delovanja prejemnika priznanja na en slovenski lik in njegovo delo se namreč zdi, da je zanj že misel, da ta oseba prosto hodi po naših ulicah, enakovredna tednu samice, misel, da ista oseba sedi v parlamentu, enakovredna vsakdanjemu pretepanju z gumijevko, žalostna ugotovitev, da je isti človek trenutno predsednik vlade, pa je za novinarja verjetno enakovredna čakanju na usmrtitev na električnem stolu. Očitno so bili njegovi predlagatelji pri ponazarjanju njegovih bolečin dovolj prepričljivi, da so se pri Deutsche Welle odločili te bolečine ublažiti vsaj s skromnim priznanjem.
Ob koncu bi nekoliko samovšečno dodal še eno misel. Skoraj všeč mi je, da se večkrat potrjuje moje občasno trobljenje o tem, da se na zahodnoevropske konservativce ni mogoče opirati enako kot pred dvajsetimi, kaj šele tridesetimi leti. Med njihovim dojemanjem in dojemanjem somišljenikov na vzhodu celine je zazeval prepad. In zdi se, da se je vse večji strah pred domnevnimi atavističnimi divjaki z vzhoda zajedel vse tja do konservativnih (in tudi katoliških) vrhov v bogatejšem delu Evrope. Tako se je ponovno, kot že okoli leta 1990, a v drugih logih kot takrat, odprl prostor za tiste, ki bodo s priseganjem na tako imenovano naprednost lahko zameglili dejanska razmerja v nekdanjem socialističnem bloku. In o tem se bo potrebno pogovoriti.
