Na zapuščenem podstrešju moževe domačije se je med kupi nagrmadene šare in pajčevin več kot pol stoletja skrival kovček, zvrhano poln pisem, okrog tristo smo jih našli. Večinoma gre za dopisovanje med moževo babico in njenimi sedmimi odraslimi otroki, med katerimi je bila moževa mama, moja tašča, najstarejša. Njeni skrbnosti gre zahvala, da so se pisma ohranila. Ravnokar je ena od »sestrčk«, kot so si rekle, praznovala devetdeseti rojstni dan in presenetili smo jo z velikim šopkom prepisov teh starih pisem, spetih v knjigo. Ko smo jih na srečanju s sorodniki skupaj prebirali, je zadišalo po starodavnem, po trdih življenjskih razmerah in hudi stiski, še veliko bolj pa po ljubeči in predani povezanosti in po najdragocenejših stvareh, ki lahko zrastejo med ljudmi.
V pismih se zrcali vsa teža vojne in povojnega časa
Moževa babica je med drugo svetovno vojno ostala na kmetiji sama z osmimi majhnimi otroki, njenega moža so odpeljali v taborišče Mauthausen, od koder se žal ni vrnil. Zelo težko so se prebijali. V pomoč jim je bil nekdanji redovnik, ki je po razpustitvi samostana po spletu naključij prišel k hiši kot hlapec. A iz pisem se vidi, da so ga tako mama kot otroci onikali. Devetdesetletna teta je povedala, kako so »hlapec« otroke vsako nedeljo spraševali, kaj so si zapomnili od maše. In kako so šla dekleta pred poroko »k njim« po blagoslov.
V pismih mrgoli poročil o vsakodnevnih opravkih, od sušenja sena, vlaganja murk in fižola, obiranja ribeza do šolanja, gradnje hiše, težav z zdravjem pa s prašički, z iskanjem služb in davčnimi terjatvami. Drug drugemu pošiljajo poljube, pozdrave, povabila, jajca, koline, pirhe, recepte. Dva brata pišeta hrepeneča pisma od vojakov, ko daleč v Srbiji mislita na svoje drage, na pomlad doma, na konje v hlevu. Posebej ganljiva so pisma, povezana s pričakovanjem in rojstvom otrok, kako so hiteli v porodnišnico, kdo je izbral ime, kje so kupil krstno svečo, kaj vse so kasneje malčki ušpičili.
Mama pišejo tudi o premnogih skrbeh. »Molila sem, pa pri nobeni molitvi nisem prišla do amena.« Večkrat opisujejo strašne sanje. Pa kako se jim ta ali oni smili, včasih zaradi težkega dela, drugič spet zaradi bolezni ali zahtevnih okoliščin. Kadar je kaj posebej hudega, radi pripišejo: »Več ustmeno.« Kot da je nekaj čisto preveč težkega, da bi lahko pisali o tem.
Kdaj bomo Slovenci imeli pogum, odpreti vse stare kovčke?
Stari kovček nam je s pismi tako približal prednike, da čutimo njihov dih, srčni utrip in sanje. Z mislimi nanje prevzemamo njihovo dediščino, vodijo nas s svojimi spoznanji in z zgledom. V molitvi se njihov svet in naš svet povezujeta in blagoslavljata. Na življenje in naloge, ki nas še čakajo, gledamo v novi svetlobi. S spominjanjem prihajamo v stik s globokimi rodbinskimi koreninami, ki nas delajo močnejše, odločnejše, pokončnejše, da se ne bojimo nikogar in ničesar več.
To majhno družinsko zgodbo si zdaj povečajmo na dimenzije naroda. Kaj pomeni za Slovence, da nimamo poguma odpreti vseh starih kovčkov in prebrati tudi pisem s težko vsebino. Kakšna je naša zakoreninjenost v stvarnosti in naša moč, če niti kristjanom niso mar »razvaline preteklih rodov«?
Skrbi varuhinje spomina: se bodo v Sloveniji ponovile grozote?
Svojo prizadetost ob tem je izrazila varuhinja spomina gospa Kristina Lovšin Salmič. Takole piše:
»Izzval me je droben članek v Družini odgovornega urednika Zaveze gospoda Lenarta Riharja. Čudi se, kako je mogoče, da je ukrajinski narod, ki je toliko že pretrpel v zgodovini, ponovno tako preizkušan. Izraža strah, da se po analogiji ponovijo grozote tudi v Sloveniji.
Omeni, da smo redki tisti, ki se zatekamo k slovenskim mučencem, ki jih imenuje naš svetostni kapital, in molimo, da se stvari tudi pri nas ne bi ponovile. Pravi tudi, da smo redki, ki na ta način molimo tudi v Cerkvi sami in naj nam bo oproščen ta greh.
Popolnoma se strinjam z njim in kar srh me spreletava ob misli, da smo tako slepi. S svojo molitvijo še nismo začeli ali pa premalo intenzivno – “odkopavati” kanalov, ki so zamašeni, da bi milosti, ujete ob svojih svetih žrtvah, končno lahko stekle na plano do nas, slovenskih revežev. Menim, da smo le mi tisti, ki moramo vzeti v roke “krampe in lopate” in začeti z “delom”.
Če pravi Jezus, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu … nas bratov in sester Vseposvojiteljev je precej več …
Sama bom v tem tednu pred volitvami vsak dan ob 12h molila k slovenskim mučencem, naj izprosijo čudežne milosti, ki naj bolj in bolj preplavljajo nas in našo deželo … Molitve bom seveda nadaljevala; tudi za namen, kako najti način, da te naše drage mučence in njihovo žrtev začnemo kot verni narod spoštovati – kot zakopane najdragocenejše dragulje, ki se jih enkrat moramo ovedeti, jih ovekovečiti in obelodaniti v naš slovenski ponos.
Izredno me žalosti in me je pravzaprav sram, da v vseh letih po osamosvojitvi njihova žrtev množično ni prepoznana kot nekaj, na kar smo lahko verni Slovenci ne samo ponosni, ampak so nam tudi NARODNI vir milosti.«
Prav je, da posebej kristjani premislimo najprej o svoji drži. Nato pa o tem, kdo pri nas neguje narodov spomin in kdo skrbi zgolj za nadzor nad njim. Pozdravljam vas z blagoslovom enega izmed pisem iz starega kovčka: »Bodite srečni! Zdravi in dobri!«