Krčenje posojil v trenutni krizi ni posledica pomanjkanja ponudbe denarja, ampak pomanjkanja povpraševanja po njem. Dodatna količina denarja je v taki situaciji kot pritiskanje na vrvico, brez učinka, samo dodatno zmanjša hitrost njegovega kroženja.
Če imate zob v brezupnem stanju, je najbolje, da vam ga zobar hitro in učinkovito izpuli. Kompetenten zobar niti ne bo veliko debatiral z vami. Ali kompetenten krizni menedžer. Če je pacient mevža in zobar še večja, se iz tega ne bo izcimilo nič dobrega. Pacient bo rekel mogoče, zobar se bo previdno spravil zraven, pacient bo rekel av, boli, bi mogoče še malo počakal. In naslednji dan se bo spet oglasil, da ponovita vajo, ampak vsakič bo bolj bolelo in bolj smrdelo po gnoju. In vsi bodo vse bolj nesrečni.
To vajo naše vlade, z izjemo vlade Janša-Šušteršič, ponavljajo vse od začetka krize. Najprej je treba varčevati. Potem ni treba varčevati, ker bomo za božič 2010 že dolgoročni svetovni zmagovalci (Pahor, verjetno po prišepetavanju Križaniča). Potem je spet treba, ker bo drugače prišla trojka. Potem ni treba, ker nas je Alenka rešila vsega hudega. Potem je spet treba, ker Alenkina vlada v resnici ni naredila nič. Pa spet ni treba, ker da imamo trenutno najboljše trende v Evropi in lahko to, da se s sindikati nismo spogajali za nič, predstavimo kot največji dosežek vlade. Pa je spet treba, ker se proračun seveda noče zapreti sam od sebe.
Enkrat malo drame, da se pritisne na proračunske porabnike. Naslednjič spet malo pravljice, da se spodbudi optimizem gospodarstva in investitorjev. Pa da bodo porabniki več kupovali za praznike. Kot da smo vsi idioti. Nismo. Taka vladna programska in komunikacijska nestrategija, ta nepoštena igra vroče-hladno samo trajno najeda zaupanje investitorjev in podjetnikov na eni strani ter motivacijo javnih uslužbencev na drugi strani. Pa še razpoloženje in veselje do življenja družbe kot celote. Namesto da bi se ljudje ukvarjali s svojim poslom, se, ker vohajo kri neodločne vlade, ukvarjajo z bitkami lobističnih kampanj, s peticijo nad peticijo, z demonstracijami proti demonstracijam. Cerar, Mramor, prosim, dorecita že svojo zgodbo in se je potem držita. V besedah in dejanjih. Razen če imata neko mazohistično potrebo po tem, da je vsak dan po TV-poročilih žalostinka, enkrat o otrocih s posebnimi potrebami, ki jim je bila odvzeta učna pomoč, naslednjič o lačnih upokojencih, pa o luknjastih cestah in napol podrtih mostovih… Sam sem se tega namreč že pošteno naveličal. In nisem edini.
Če gremo danes levo in jutri desno, spet in spet, je logično, da ne pridemo nikamor. In v resnici zgolj čakamo, da nas bo naše ekonomske in siceršnje bede odrešil nek čudežni val globalne konjunkture. No, kaže, da se bomo še načakali, globalno okolje namesto nirvane prinaša pretres za pretresom. V zadnjih tednih je dogajanje tako zgoščeno, da si bom danes in naslednjič privoščil nekaj površnih komentarjev zunanjih tem. Bolj tistih, ki se dotikajo ekonomije, čeprav so trenutno v ospredju verska in varnostna vprašanja. Tokrat evro, naslednjič nafta in Ukrajina.
V jedru evrove zgodbe je spet Grčija, predčasne volitve v nedeljo. Če EU ne bi delovala kot cagavi zobar iz uvoda, bi bil grški zob že izdrt. Vendar, čeprav so vrhovi EU polni izjemno inteligentnih in sposobnih posameznikov, so rezultat evropskega političnega procesa pogosto odločitve in njihova sosledja, kakršne bi pričakovali od pacienta s trajno napotnico na psihiatriji. Zato svet spet trepeta pred novim dejanjem grške drame.
Pričakovane Sirizine zmage se začuda marsikdo veseli. Nekateri zato, ker menijo, da to pomeni dokončni sloves grškega vprašanja z območja evra. Ki naj bi hkrati dal poučen negativen zgled vsem drugim volivcem v EU, kaj se zgodi z državo in življenjskim standardom, če nasedete utopističnim levičarskim manipulacijam. V slogu »iz nič bomo dvignili minimalno plačo in javne plače, pa pokojnine, revnim zastonj elektriko… in seveda, uprli se bomo Bruslju«. Več je, kot kaže, tistih, ki pričakujejo, da bo Siriza nekako čudežno končala »ekonomsko uničevanje Grčije s strani EU«, prerodila Grčijo in nato še celotno svetovno levico. Oboji se najverjetneje bridko motijo.
Več lahko preberete na Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
