Ob raziskovanju umora Filipa Terčelja in Franca Krašne se sprašujem o interesih, ki so odločili njun umor, o interesih za prikrivanje njunega umora, pa tudi o interesih tistih, ki si na tak ali drugačen način prizadevamo za njuno beatifikacijo.
Glede pripovedi o njuni smrti, ki sem jih v preteklosti precej neuspešno raziskoval, dvomim o marsičem. Prepričan pa sem, da sta Terčelj in Krašna svetnika. Zakaj? Ne zato, ker bi bila brez grehov, temveč zato, ker je njuno glavno življenjsko pričevanje premočno, da ga ne bi slišali! Zato, ker sta se tik pred nasilno smrtjo, v času povojne revolucionarne podivjanosti zavzela za družine preganjanih kmetov in to kljub temu, da je bilo to zanju smrtno nevarno. Vedelo se je: če bo kdo samo pisnil o povojnih pobojih in izgonih, ga čaka enaka usoda, kot tiste, zaradi katerih je spregovoril. V množice se je naselil strah. Bili sta možni samo dve poti: konformizem ali protest proti krivicam. Prva možnost: človek se zaradi strahu in zaradi nagona po preživetju prilagodi laži in krivici ter umolkne. Druga izbira: človek ostane duhovno svoboden in pokončen, toda odpovedati se mora karieri in celo zemeljskemu življenju. Izbira ni enostavna in lahka. Danes ugotavljamo, da je po 2. sv. vojni v Sloveniji z Udbo na tak ali drugačen način sodelovalo tudi veliko duhovnikov. Vaclav Havel pronicljivo ugotavlja, da nihče ni samo žrtev, temveč je tudi del totalitarnega sistema. Noben totalitarni sistem ne bi mogel dolgo obstajati, če državljani ne bi z njim aktivno ali pasivno kolaborirali. Večina ljudi ni neumnih in ve, da so totalitarni miti laž, toda na zunaj se obnašajo, kot da v te mite verjamejo ali pa so vsaj tiho, da ne bi poslabšali situacije, ker menijo, da se ne da nič spremeniti. S to držo pa totalitarni sistem potrjujejo in ohranjajo.
Terčelj je zaradi zavzemanje za zatirane rojake, doživel mučenje in konfinacijo že v času fašizma. Veliko hujše pa je bilo zanj, ko je doumel, da ga preganjajo tisti, za katere je naredil toliko dobrega, bolelo ga je, ko je zvedel za povojne poboje v njemu znani Škofji Loki in njeni okolici. Ni se prilagodil, temu je nasprotoval. Čeprav je med vojno finančno podpiral OF, se ni mogel in hotel strinjati s tem, kar so zmagovalci revolucije počeli med vojno in po vojni. Zato je lahko slutil, kaj ga čaka. Vsaj nekoliko nam okoliščine smrti Filipa Terčelja in Franca Krašne lahko pomaga razumeti knjiga Marije Gaser, Vasi pod Ratitovcem skozi čas. Drfe under Ratitovc durh’t cajt, samozaložba, Železniki 2015. Knjiga je izšla ob postavitvi spominske plošče »izginulim možem«, ki je bila blagoslovljena v Sorici 6.9.2015. Filip Terčelj in Franc Krašna sta tolažila družine 24-ih izginulih očetov in se zavzela za 90 izgnancev iz Sorice, Spodnjih Danj in Torke, med katerimi je bilo 62 otrok. Premalo za svetništvo? Vprašajte soriškega župnika, g. Mirka Turka, kako je v Fatimi padla odločitev, da sta na spominski plošči zapisani tudi imeni obeh duhovnikov! Kdaj bo ta korak, ki so ga naredili v Sorici, naredilo naš narod in vsi državljani RS?
Terčelj in Krašna danes – 70 let po mučeniški smrti? Danes delujeta močneje in siloviteje, kot v času zemeljskega življenja! Njunega delovanja ne more preprečiti nihče, niti s pomočjo uničevanja arhivov, niti s pomočjo širjenja lažnih mitov, »prevrednotenja vrednot« in pranja možganov s preobilico informacij.
Na drugi strani, onkraj zemeljskega življenja, je drugače, kot si predstavljamo zemljani. Tam so skupaj mučenci in njihovi morilci. Mučenci se v nebesih zavzemajo za svoje morilce in nasprotujejo vsakemu maščevanju, razen, kot je zapisal blaženi Miroslava Bulešič, »maščevanju z odpuščanjem«. Moje mnenje, povedano na zelo preprost način, je: Filip Terčelj in Franc Krašna ne bosta razglašena za blažena, dokler ne bodo vsi njuni likvidatorji in njihove žrtve rešeni iz vic v nebesa. Moliti in delati pokoro je potrebno tako za morilce, kot za njihove žrtve. Romajmo na grobove svetnikov in molimo na grobovih morilcev! Sporočilno se mi zdi, da je eden izmed odgovornih za smrt Filipa Terčelja in Franca Krašne umrl prav na praznik Brezmadežne.
Svetništvo je v tem, da vse pretvarjamo v čisto in zastonjsko ljubezen. Taki ali drugačni medčloveški odnosi, vse stvari in vse okoliščine nam lahko služijo za temelje in gradbene elemente ljubezni. Z ljubeznijo lahko transformiramo vse stvari tega sveta. V tem je Božja modrost, ki so jo deležne »trpeče duše«, kakršni sta bili tudi Filip Terčelj in Franc Krašna. V ljubezen lahko transformiramo celo laži, krivice, preganjanje, sovraštvo in nasilno smrt.
Filipa Terčelja in Franca Krašno lahko primerjamo z Oscarjem Arnulfom Romerom, ki je bil umorjen 24.3.1980 in bil po 35 letih, 23.5.2015, med obiskom papeža Frančiška v El Salvadorju, razglašen za blaženega. Romero, ki se je zavzemal za dostojanstvo obrobnih in zapostavljenih, je bil ubit med sv. mašo, Filip Terčelj in Franc Krašna pa sta bila aretirana na poti v Ljubljano, kjer bi se pri takratnih oblasteh zavzela za ljudi, ki so v vaseh pod Ratitovcem trpeli zaradi povojnega komunističnega nasilja. Nista bila brezbrižna in nista bila konformista!
Kot je dejal papež Frančišek za Romera, lahko rečemo tudi za Terčelja. Bil je preganjan in mučen tudi po svoji smrti. Še vedno je osumljen, da je bil nacionalist, terorist, narodni izdajalec, agent okupatorja, komunist…. Kakšna zmešnjava! Kako nasprotujoči si očitki iz ust zastopnikov različnih totalitarnih režimov!
Tudi za Terčelja veljajo besede papeža Frančiška: »Kolikokrat so osebe, ki so že dale svoje življenje in so umrle, še naprej kamenjane z najbolj trdim kamnom, ki obstaja na svetu: z jezikom«.
Mučeniška smrt Filipa Terčelja in Franca Krašne je za naš narod dragoceni zaklad. Je svetla lučka upanja, da bomo vendarle stopili na pot resnice, pravičnosti, solidarnosti, usmiljenja, sprave, miru, svobode in veselja. Kdaj bomo zmogli toliko civiliziranosti, da bomo pokopali mrtve? Kdaj bomo zmogli reči: »Tudi jaz želim biti podoben Filipu Terčelju in Francu Krašni v njunem prizadevanju za zatiranega in ubogega človeka? Ne bojmo se, četudi smo svetlobna leta daleč od te drže. Filip Terčelj in Franc Krašna sta naša pomočnika. Dovolimo jima, da tudi po nas delata čudeže!
Bogdan Vidmar
