Medtem ko Bernie Sanders, potencialni demokratski kandidat za predsednika ZDA, v ameriško politično izrazoslovje vrača socializem, ostaja na zunanjepolitičnem področju znotraj ustaljenega.
Še razmeroma pred kratkim sta bila kot edina resna kandidata za predsednika oziroma predsednico ZDA prepoznana republikanec Jeb Bush in demokratka Hillary Clinton. A medtem ko je Busha po desni (če temu sploh lahko rečemo desnica) prehitel Donald Trump, pa Hillary Clinton po levi dohiteva Bernie Sanders. 74-letni dolgoletni župan, kongresnik in senator iz severovzhodne zvezne države Vermont, je uradno sicer neodvisni senator, a deluje znotraj skupine demokratskih senatorjev in tudi predsedniško kandidaturo želi pridobiti od Demokratske stranke. Označuje se za demokratičnega socialista, zgleduje se po Eugenu V. Debsu, ustanovitelju Socialistične stranke Amerike z začetku 20. stoletja, kot tak pa nedvomno vzbuja pozornost javnosti in medijev.
To mu gotovo ne bi uspelo, če bi se za mesto predsednika potegoval kot neodvisni kandidat. Na ameriški levici imajo glede tega sicer mešane občutke. Urednik levičarskega magazina Jacobin Bhaskar Sunkara je tako zapisal, da lahko Sandersova kandidatura znotraj Demokratske stranke levico dolgoročno okrepi. Medtem ko ima Republikanska stranka Čajankarsko gibanje, ki je prostor za artikulacijo in katalizator bolj desnih političnih stališč, pa Demokratska stranka takšnega mehanizma na svoji levi strani nima, je poudaril Sunkara, ki ravno v tem vidi korist Sandersove demokratske kandidature. Drugi medtem opozarjajo, da bo učinek ravno nasproten. Namesto da bi potisnil Demokratsko stranko bolj v levo, bi lahko namreč Sanders leve aktiviste, ki ga bodo podprli, pomaknil proti sredini in bolj kot levico okrepil Demokratsko stranko. Da dela Sanders s kandidaturo tej stranki, “potrebni revitalizacije”, “pomembno politično uslugo”, meni tudi urednik magazina Dissent Michael Kazin.
Skandinavija kot zgled
Sandersova kandidatura v ameriško politično razpravo resda vnaša politične ideje, ki so v zadnjih desetletjih obstajale le na obrobju ameriškega političnega in medijskega prizorišča, a čeprav se označuje za (demokratičnega) socialista in postavlja v ospredje interese delavskega razreda, bi lahko njegove predloge označili za socialdemokratske. Sanders, ki kot zgled pogosto postavlja skandinavske države, tako zagovarja brezplačno visoko šolstvo, veliko več državnega vlaganja v osnovno infrastrukturo in socialo, zdravstveni sistem, ki bi omogočil zavarovanje vsem državljanom. Omejil bi tudi vpliv kapitala na politiko, ki se izvaja prek zasebnega financiranja volilnih kampanj, in moč velikih bank. “Če je banka prevelika, da propade, je prevelika, da obstaja,” meni Sanders, ki predlaga tudi večjo obdavčitev bogatih. Zagovarja pravice žensk in LGBT+ skupnosti, nasprotuje pa prostotrgovinskim sporazumom, kot sta TTP ali NAFTA, saj po njegovem mnenju koristijo le eliti, medtem ko uničujejo delovna mesta v ZDA.
Medtem ko je z opozarjanjem na nevzdržnost in krivičnost skrajne neenakosti v ameriški družbi ter s svarili pred oligarhizacijo ZDA Sanders pridobil podporo številnih na levici – tudi aktivistov gibanja Occupy Wall Street, ki je leta 2011 populariziralo prispodobo o enem odstotku proti preostalim 99 – pa je na področju zunanje politike njegov odklon od dosedanje ameriške politike manjši.
Proti posegom, razen …
Predvsem gospodarska in socialna politika sta področji, ki Sandersa ločita od konkurenčne Hillary Clinton – precej bližje velikemu kapitalu -, na področju zunanje politike je namreč precej manj progresiven. Kot so ob pregledu Sandersovih zunanjepolitičnih stališč junija zapisali na ameriškem portalu vox.com, je Sanders na tem področju sicer “na bolj levem delu Demokratske stranke, a še vedno v okviru standardnih norm Washingtona”.
“Amerika mora braniti svobodo doma in po svetu, a pred zatekanjem k vojaškemu delovanju moramo iskati diplomatske rešitve. Sila mora biti vedno na voljo, a vojna mora biti zadnja, ne prva možnost,” na svoji spletni strani pojasnuje Sanders. Kot je razvidno, pri uporabi vojaške sile na tujem ne omenja mandata Združenih narodov, kar ne sme čuditi. Kar dvakrat je namreč podprl ameriško vojaško posredovanje zunaj mednarodnega prava, torej brez odobritve Varnostnega sveta ZN-a, in sicer leta 1999, ko so ZDA v okviru Nata napadle Zvezno republiko Jugoslavijo, in leta 2001, ko so napadle in okupirale Afganistan. ZDA so v vojno v Afganistanu vstopile “z jasnim ciljem” in kot “moralna avtoriteta”, meni Sanders.
Več lahko preberete na rtvslo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
