B. Štefanič ml., Družina: Kako naprej?

»Pogajanja o ureditvi dolžniško-upniških razmerij med upniki in Nadškofijo Maribor so v zaključni fazi«

Sredi lanskega septembra smo se (tudi) pri Družini spraševali, kam se obrača mariborska cerkveno-gospodarska zgodba. Tisti čas se je namreč zdelo, da se pogovori med bankami upnicami in nadškofijo, ki so se vrteli v krogu ali celo zašli v slepo ulico, vendarle začenjajo sukati v smer nekakšne rešitve. Nakazovala jo je informacija o (solidarnostnem?) vstopu sosednjih avstrijskih škofij pri iskanju izhoda iz katastrofalnega gmotnega položaja, v katerem se je Nadškofija Maribor znašla po razvpitem propadu z njo bolj ali manj tesno povezane in na majavih posojilnih temeljih zgrajene finančno-gospodarske stavbe holdingov zvenečih imen. Sodelovanje avstrijskih cerkvenih partnerjev, ki so izrazili pripravljenost za nakup nekaterih za pastoralno dejavnost bistvenih nadškofijskih nepremičnin, naj bi namreč bankam upnicam – med njimi imajo pomembno vlogo prav avstrijske – pošiljalo signale v prid odločitvi za manj bolečo poravnavo.

Ali se vendarle premika?

Naša takratna napoved je bila zato naslednja: »Razmeroma kmalu – morda že v mesecu ali dveh – bo jasno, ali bo šla mariborska nadškofija v stečaj ali pa se ji bo uspelo v poravnalnem procesu v nekaj letih razbremeniti dolgov in nato tako rekoč brez lastnega premoženja, a ob podpori krajevnih Cerkva in drugih dobronamernih partnerjev začeti novo poglavje svoje zgodovine.«

No, izkazalo se je, da smo (vsaj) glede časovnih okvirov precej zgrešili. Minilo je že skoraj devet mesecev, položaj pa je vsaj na prvi pogled zelo podoben septembrskemu: pogovori z bankami še niso sklenjeni, dražbe zastavljenega in/ali zaseženega škofijskega premoženja ostajajo brez epilogov, sodišče pa še ni sprejelo odločitve o tem, koliko denarja je nadškofija upnikom pravzaprav sploh dolžna. Še vedno namreč ostaja neodgovorjeno vprašanje, ki ga je odprla tožba slovenske podružnice Raiffeisen banke – ta namreč nadškofijo toži za okoli 7,5 milijonov evrov, podlaga za to pa je t. i. patronatska izjava, ki so jo predstavniki nadškofije podpisali za posojilo, ki ga je najelo Gospodarstvo Rast. Ker to ni edina tovrstna izjava, bo od odločitve sodišča, ki tehta, ali ima takšna izjava ne le moralno težo (kot trdijo podpisniki s cerkvene strani), temveč tudi konkretno poroštveno (kot so prepričani bankirji), odvisno, kolikšen je dejanski dolg nadškofije: okoli 18 milijonov evrov ali denimo dvakratnik te vsote.

(Pre)dolga negotovost

Pa vendar stvari ta čas ne »mirujejo«, to med vrsticami nakazuje izjava, ki so jo te dni pripravili pristojni na nadškofiji kot odgovor na medijska povpraševanja o tem, ali se na koncu dolgega pogajalskega predora vendarle vidi kakršna koli luč: »Pogajanja o ureditvi dolžniško-upniških razmerij med upniki in Nadškofijo Maribor so v zaključni fazi. Konkretnih informacij vam ne moremo posredovati, da teh pogajanj ne bi otežili. V primeru, da bo dosežen sporazum med Nadškofijo Maribor in njenimi upniki, so avstrijske škofije izrazile pripravljenost za nakup nekaterih objektov, da bi se tudi v prihodnosti omogočila pastoralna dejavnost Nadškofije Maribor.«

Ali se bo pogajalska »zaključna faza« znova izkazala za časovno zelo raztegljiv pojem? Morda, a takšno stanje negotovosti najbrž ne koristi nikomur. Popolnoma razumljivo je, da ga marsikdo povezuje tudi s postopkom imenovanja novega mariborskega ordinarija, ki mu, kdor koli že bo, dobronamerni opazovalci iskreno želijo, da bi prišel na finančno kolikor toliko »čist« teren – četudi bi to pomenilo skorajda popolno stečajno opustošenje. Bolje začeti z ničle kot ne vedeti, s čim sploh lahko razpolagaš in kakšni okostnjaki te še čakajo v poslovnih omarah.

Več lahko preberete v Družini.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.