Stara stvar je, da pomeni krščanstvo škandal za takšno ali drugačno »zdravo pamet«. Pravzaprav se je že začelo kot škandal in že apostol Pavel ga je izrečno tako poimenoval (1 Kor 1, 23). Razlogi sodobnega zahodnega človeka za škandaliziranje nad njim so raznovrstni, a skoraj vedno jih iz ozadja poganja moralni revolt. Naj je bilo še tolikokrat jasno povedano, da se znanost in vera ne izključujeta, ker obravnavata človeka na različnih ravneh, je vendar vedno znova spet slišati »znanstveni« posmeh (napačno razumljenemu) bibilijskemu nauku o stvarjenju sveta. Naj poznavalci s še takšno potrpežljivostjo pojasnjujejo mnogoplastno zgodovinsko dogajanje in opozarjajo na posebno kulturno vlogo, ki so jo imele religije (ne le krščanstvo) v starejših dobah, ne zaleže kaj prida: na poljudni zgodovinski sliki ostajajo samo čarovnice in grmade in kot njihovi sodobni dediči pohotni pedofilski patri in sadistične sestre magdalenke. K temu danes seveda nemalo prispeva sodobna filmska industrija, ki učinkovito spreminja žalostne in odvratne ekscese v pravilo. Kritike, ali bolje napadi, ne prihajajo le z leve, ampak tudi z desne (npr. Nouvelle Droite Alaina de Benoista in t. i. novopogani): krščanstvo velja tako za oporišče nazadnjaštva kot za zaveznika protinarodnega naprednjaštva.
A še pomembnejša kot boj za napredek proti zatiralski instituciji Cerkve je osvoboditev od krščanskega razumevanja življenja in z njim povezanih moralnih norm. Tu gre za psihološki upor: Zakaj bi moje osebno, enkratno življenje moralo biti stisnjeno v kalup večnih krščanskih resnic? Zakaj ne bi živel svoje pisane, neponovljive in nepredvidljive zgodbe, ampak naj bi jo podrejal univerzalnemu modelu, neki starodavni zgodbi, ki ima komaj kaj opraviti z našim časom in nič z mojim življenjem? Kot je slišati v zasebnih pogovorih ali pa tudi v govorici kulture, ljudi posebej močno odbijata dve temeljni velikonočni skrivnosti: trpljenje in – kar je seveda mnogo bolj nenavadno – odrešenje. Mračno vzdušje krivde, glodajoča vest, ki razjeda življenjski polet, stalna zamorjenost – »Zakaj bi moral zgubljati že tako kratko življenje s takšnimi stvarmi?« se sprašuje človek v nenehnem iskanju sreče, samopozabe in moči. Na drugi strani pa so, sicer redkejši, glasovi, ki negodujejo nad pravljično lahkotnostjo, s katero naj bi Kristusovo vstajenje odpravilo vse resnične težave tega sveta in tudi vse tragično dostojanstvo posameznika. Ta upor izvira iz napačnega branja krščanskega nauka; najbrž nosi del odgovornosti za njegovo razširjenost tudi nepristnost kristjanov, a je še več kot to: na svojem dnu je upor proti življenju, proti neodložljivemu človeškemu življenju. Našemu edinemu resničnemu življenju. Trpljenje in upanje namreč nista izmislek krščanstva. Gluha ura samote na Golgoti je sicer lahko različno dolga, vendar je delež slehernega življenja. Upanje je kakor dihanje: s tem, da smo, da telesno živimo, da mislimo, se usmerjamo v prihodnost, hote ali nehote, hočemo biti mi sami, ki nismo izbrali samih sebe, ampak smo prišli iz globoke nedoumljivosti, h kateri na dnu samih sebe težimo.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
