Kako ohraniti Evropo miru, se izogniti oboroženim konfliktom in dopustiti nove državne tvorbe, je edina priložnost, kjer ima slovenska izkušnja kaj povedati, saj lahko s svojo izkušnjo nakaže eno izmed poti reševanja EU.
Kje danes v Evropi videvamo konvoje policijskih enot? Le v primerih nasilnih demonstracij in ob terorističnih napadih. Edino iz Španije prihajajo podobe in vesti o oboroženih policijskih enotah, ki se borijo zoper legitimno lokalno oblast. Edino v Španiji državna oblast spodbuja ljudstvo v protikatalonske mitinge po zgledu Miloševićevih jogurtnih revolucij s konca osemdesetih, ki so odpihnile avtonomne oblasti v Vojvodini in na Kosovu. Španska vlada se poslužuje velikosrbske politike, ki je pripeljala do največjega nasilja v Evropi po drugi vojni.
Odkar je Slovenija članica EU, se je prvič dogodilo, da je postala model. Se pravi možni zgled za katalonsko neodvisnost. Paralele vlečejo zahodni mediji, o njih govore politiki, le slovenska vlada ne ve, kaj bi s tem počela. Premier Miro Cerar, jr. te teme ne misli, je ne pojasnjuje, ne ponuja posredništva. Celo iz slovenskih komentatorskih in političnih logov prihaja načelna simpatija do Kataloncev, a z rezerviranim pristavkom: pri nas je bilo drugače, v ustavi smo imeli zapisano pravico do osamosvojitve, obenem pa smo se osamosvajali od nedemokratične države, kot je bila tedaj Jugoslavija. Nevarna implikacija, ki dopušča pravico do samoodločbe oziroma odcepitve le v zatiralskih režimih. In jasno sporoča, da to v deželah demokracije ni dopustno. Smo torej pri paradoksu: osamosvojitev je politični akt, ki ga je treba podpreti le v nedemokratičnih okoljih (več TUKAJ).
Toda slovenska oblast se obnaša, kot da je gledalka v parterju in ne ena izmed igralk EU. Prihodnost Evrope, kolikor naj bo demokratična entiteta, je soočanje z realnostjo. To pa je ta hip prav katalonsko osamosvajanje. Pravica entitete, da spremeni svoj status do matične države. In od tod nujnost dialoga, kako to vprašanje ponotranjiti, kako ga vključiti v evropsko bodočnost. Gre za državljanske pravice, ki lahko zadevajo tudi slovensko politiko.
Špansko sodišče je poslalo za zapahe dva zločinca – Jordija Cuixarta in Jordija Sancheza. In kakšne grozovitosti sta počela? Kot voditelja dveh civilnih združenj sta organizirala katalonski referendum. In evropski odzivi? Neopazni, kot da gre za pravosodni obračun s kriminalci. In slovenski pravosodni minister? Goran Klemenčič je ostro obsodil državno nasilje? Nikakor, na aretaciji se ni odzval, kot da se ga ne tičejo. In to kot kandidat vlade za mesto evropskega sekretarja za človekove pravice, katerega funkcija je prav promocija in obramba človekovih pravic, med katere sodi tudi pravica do volitev (več TUKAJ).
Španska vlada je po napovedi suspendiranja katalonske avtonomije sprožila še odstavitev predsednika Katalonije Carlesa Puigdemonta in razpis novih volitev v avtonomni pokrajini. Slovenska vlada pa še vedno molči. Kaj je razlog molku? Seveda oportunizem, zakaj bi se oglašali, ko pa večina v EU podpira španskega premiera Mariana Rajoya. Strah pred bodočo dezintegracijo (Baski, Škoti, Valonci etc.) učinkuje tako, da Kataloncem lepijo pridevnika egoizem in nacionalizem. Celo vplivni pariški le Nouvel Observateur iz tedna v teden objavlja tovrstne komentarje. Raphaël Glucksman je denimo kot perspektivo potegnil analogijo s Kosovom, kjer je Slobodan Milošević s politiko apartheida sprožil vojno in posledično osamosvojitev pokrajine. Implikacija osrednjih zahodnjaških pogledov je, da je neodvisnost pokrajine lahko dopustna le v primeru radikalnega nasilja matične vlade. A točka, s katere je pričakovati nastop slovenskih državnikov je prav druga stran: vzpostavitev principov, po katerih lahko avtonomne pokrajine vzpostavijo svojo državnost in to na tak način, da ostanejo članice EU, ne da bi pri tem doživele administrativni in vojaški napad matice. Kako ohraniti Evropo miru, se izogniti oboroženim konfliktom in dopustiti nove državne tvorbe, je krucialno vprašanje sedanjosti in prihodnosti. Trenutno je to resda minorni pogled, pa vendar: zakaj bi ga slovenski premier ali zunanji minister ali predsednik ne pograbili? Edina priložnost, kjer ima slovenska izkušnja kaj povedati, saj lahko s svojo izkušnjo nakaže eno izmed poti reševanja EU (VIR).
