Zakaj Slovenci ne razumejo, kaj je enakopravnost in namesto tega hočejo enakost?
POUDARKI:
– Pri nas imamo zasebno bogatenje, javno revščino.
– Progresivno obdavčenje v revščini je navaden rop davkoplačevalcev in ubija gospodarsko pobudo.
– Teorija o istosti spolov je morda nora, a vprašati se je treba, komu služi in zakaj.
– Trump in Erdogan igrata na isto karto. Vesta, kaj “nižje sloje” boli.
– Formalna enakost pred zakonom v najboljšem primeru pomeni pravno iste izhodiščne pogoje.
– Kjer ni meritokracije, prihaja do negativne selekcije, družba ni zmožna vpreči vseh svojih potencialov.
– V začetku ameriške države je bilo obdavčenje dediščine 80-odstotno.
Pred leti sem se za 8. marec na Evropskem sodišču v Strasbourgu v dvigalu znašel z dvema snažilkama, ki sta bili očitno arabskega porekla. Takrat še nisem vedel, da niti v Franciji 8. marca ne praznujejo verjetno zato, ker ima ta dan že od leta 1909 socialistični navdih. Sam sem bil še pod domačim vtisom in sem obema tovarišicama čestital za dan žena. Malo sta me debelo pogledali, sploh nista vedeli, za kaj gre.
Kolikor je bilo to mogoče med dvema nadstropjema, sem jima pojasnil, da je danes njun dan. “Heh,” je rekla ena od njiju, “potem si ženske danes lahko privoščimo karkoli…!” (Alors aujourd’hui, on peut se permettre n’importe quoi …!)
Primer Donalda Trumpa
Druga zgodba zadeva Donalda Trumpa. V svojem sijajnem članku o tem, kakšno privlačnost ima Trump za nižje sloje, Chris Hedges (vir) razkriva, da se tu razodeva isti pojav kot pod Mussolinijem ali Hitlerjem. Zapostavljene in neizobražene nižje sloje so vsi drugi spregledali in zanemarili. Donald Trump jih s svojo neotesanostjo naslavlja povsem neposredno.
Moji turški kolegi mi isto pravijo za Erdogana, češ zato je pa pri nižjih slojih volivcev, ki jih je turška elita (skupaj s turško vojsko) tudi zanemarila, tako priljubljen.
Oba, Trump in Erdogan, gradita na nečem, kar je Nietzsche tako pogosto označeval s francosko besedo (ker nemške za kaj takega ni), to je, kot ressentiment. Pojem se nanaša na občutek, ki izhaja iz potisnjenih čustev zavisti in sovraštva. Ti pogosto vodijo v frustriran občutek manjvrednosti.
Big Data
Kaj ima oboje zgoraj opraviti z enakostjo?
Obe snažilki sta se počutili “neenaki”, mislili pa sta, da se vsaj na dan žena lahko postavita kot enakopravni. Kajti “višji sloji”, kajne?, imajo pravico početi, kar hočejo. Češ nižji sloji te pravice nimajo.
Po drugi strani pa Trump in Erdogan igrata na isto karto. Vesta, kaj “nižje sloje” boli, zlasti Erdogan, ki iz teh slojev tudi izvira. Za Trumpa pa je mogoče, tega ne vemo, da uporablja informacije umetne inteligence (artificial intelligence, AI) in da se njegova javna persona pač ravna po teh informacijah.
Umetna inteligenca
AI danes deluje povsem drugače, kot so to počele klasične statistične sociološke študije. Te so s sofisticiranimi statističnimi metodami (regresija, faktorska analiza itd.) iskale korelacije med hipotetičnimi sociološkimi in psihološkimi spremenljivkami, jih statistično preverjale.
Ste na primer vedeli, da obstaja močna pozitivna korelacija med kohorto ljudi, ki na noge svojega pohištva dajo nalepke iz filca (da ne bi poškodovali parketa), in med kohorto ljudi, ki se pri vožnji avtomobila obnašajo skrajno previdno?
Noben psiholog/sociolog ne bi pomislil na kaj takega, a big data to neposredno razkrivajo. Tu niso več potrebne teorije in vnaprejšnje hipoteze, algoritem in empirija to pokažeta naravnost –, kakršnakoli je že razlaga te pritrdilne povezave.
Kolektivno nezavedno
Večinoma se take tehnike nanašajo na komercialni marketing. Uporabne pa so tudi v politiki, kjer mora kandidat oz. protagonist, da bodo zanj volili, naslavljati točno določene skupine ljudi. In jim, kot to dela Trump, zato da jih aktivira, servirati točno določene predsodke.
Carl Jung je za Hitlerja trdil, da mu je uspelo aktivirati kolektivno nezavedno, se pravi omenjeni ressentiment, in da je to arhaično nezavedno potem izbruhnilo v izredno agresivni obliki. Ta indukcija kolektivne psihoze je uspevala tako Mussoliniju kot Miloševiću, pri zadnjem smo bili temu priče tudi mi.
Hitler, Mussolini in Milošević so to počeli instinktivno. Za kaj takega so morali imeti – to je še najmanj, kar lahko rečemo – psihotično strukturo osebnosti. Jasno, tu gre za psihologijo množic. Je pa res, da sta se Hitler in Mussolini pri manipuliranju množic navdihovala pri Le Bonovi Psihologiji množic. Danes je to osredotočanje na šibke točke naslovljene populacije prav lahko dobiti prek uporabe big data in računalniških algoritmov.
Chris Hedges izrecno pove, da je ta šibka točka pri ameriškem prebivalstvu brenkanje na struno neenakosti. Ta neenakost je sistemska, podvržen ji je velik del nižjega sloja, zapostavljene populacije, tiste, ki se nikoli ni dokopala do univerzitetne (college) izobrazbe.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
