Izbor kandidatov za sodnike ESČP poteka v parlamentarnem ringu. V naši stvarnosti je zmagovalec vnaprej znan, na čudeže in nepredvidljive obrate računajo samo naivneži in fanatiki.
Naivneži po stroki, ki se ne morejo nehati čuditi, da za naše državne poslance človek z dvema prestižnima pravnima doktoratoma – BMZ bi morda cinično pridal, da ne gre za doktorata z ljubljanske pravne šole – še ni dovolj dober pravnik.
Naivneži po letih, ki si v jeseni svojega življenja želijo vsaj še enkrat podoživeti tisti občutek izpred 25 let, ko je bilo upanje na spremembe vsaj tako gosto kot ljubljanska megla. In fanatiki po profesiji, ki so za svoje preživetje svoje volivce dolžni prepričevati, da gre za zaroto iz Murgel.
Ostali, ki se ne najdejo v eni izmed teh kategorij, so nad Slovenijo že obupali. Velika tiha večina se jih je umaknila v zasebnost, manko javnega udejstvovanja kompenzirajo z udeležbo na množičih tekaških prireditvah. Alernative izven teh skrajnosti kot da ne obstajajo.
Pariz in Ljubljana: nauk zgodbe?
»Vera, ki jo imam najraje, govori Bog, je upanje« – je zapisal francoski pesnik in esejist Charles Péguy. Kakšna je torej odgovornost politikov, ki so pri glasovanju o prihodnjem slovenskem sodniku ESČP ljudem ponovno vzeli upanje, da imajo znanje, mednarodni ugled in prizadevanje za pravičnost prednost pred ideološkim bratstvom, provincialnostjo in primitivnim politikanstvom?
Politiki, ki so izločili Jakliča zgolj zato, ker »ni bil naš«, v svoji ozkosti brez pretiravanj spominjajo na islamistične teroriste. Učinkujejo podobno, le da so fizično rezanje glav in pobijanje nedolžnih otrok zamenjali z enako zločinsko amputacijo vere vseh generacij v boljšo prihodnost. Ubijajo nam upanje na modernizacijo slovenske družbe.
Več lahko preberete na domovina.je.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
