“Preslagivanje” je v teh dneh pri naših južnih sosedih poleg, morda, izraza “huligani” modna beseda. Za njen preboj v ospredje je najzaslužnejši Tomislav Karamarko, po lastnih besedah voditelj največje hrvaške stranke in tisti možakar, ki je na začudenje vseh zrušil vlado stranke, ki jo vodi. Dogodke pri sosedih je vredno vzeti nekoliko pod lupo tudi zato, ker nam ne morejo uiti nekatere vzporednice z dogajanjem v domačih logih iz bližnje preteklosti. Navsezadnje je Zoran Janković pred dvema letoma potopil svojo lastno vlado in stranko zaradi Karamarkovim precej podobnih motivov.
Težavni “tretji človek”
Razlika je kajpak v tem, da se je ljubljanski župan na silo vrnil na vrh naključne stranke, ki se je izkazala za muho enodnevnico, Karamarko pa je s svojim ravnanjem osmešil HDZ, najpomembnejšo blagovno znamko na hrvaškem političnem trgu.
Seveda lahko rečemo, da je bila vlada pod vodstvom Tihomirja Oreškovića od prve minute na trhlih temeljih. Da je bila takšna, je znova v prvi vrsti Karamarkova zasluga. S svojo nekarizmatičnostjo in zgrešenim predvolilnim bojem je namreč precej prispeval k temu, da je Milanovićeva koalicija zadnje volitve zgolj izgubila, njegova Domoljubna koalicija, v kateri je ob HDZ sicer zbral vse od sredine do nacionalistične desnice, pa ni zmagala. S čimer je nekdanji Sanaderjev notranji minister zapravil velikanski bonus, pridobljen zaradi nepričakovanega uspeha strankine kandidatke Kolinde Grabar Kitarović na predsedniških volitvah slabo leto prej. Iz podobnega izhodišča je Kaczynski skoval absolutno večino.
Marsikdo, tudi jaz sam, je zato kot pravilno in celo modro ocenil Karamarkovo potezo, da se odpove mestu ministrskega predsednika in tako vendarle omogoči svoji Domoljubni koaliciji vstop v vlado. Ker ni imela lastne večine, je bila namreč odvisna od podpore novoustanovljenega Mosta neodvisnih list. Slednji je sicer vsaj v svojem dalmatinskem jedru bližji konservativcem, vendar je bil po volitvah prav tako v velikanski zadregi. Ne le, da je bil pisana druščina, v kateri se je znašel tudi nekdanji Karamarkov namestnik na čelu HDZ-ja, marveč bi lahko svoj velikanski volilni uspeh in položaj “tretje sile” ohranil samo, če ne bi očitno skočil v posteljo z enim od blokov. Od tod dolgo vztrajanje pri nesmiselni zahtevi, naj novo vlado tvorijo vse tri najpomembnejše politične sile v državi. V takih razmerah se je odločitev za postavitev “tretjega človeka” na čelo kabineta, za katero je imel veliko zaslug ravno Karamarko, zdela salomonska. Ob njej smo mnogi pomislili na sestavljanje slovenske vlade po volitvah 2011. Kajpak se je smiselno vprašati, ali je bil nazadnje prejkone naključno izbrani kanadski Hrvat Tihomir Orešković najboljša izbira. Vsekakor je za Karamarka kmalu postal težava.
Zrela stranka?
Jedro težave seveda ni bil kanadsko-hrvaški gospodarstvenik, niti ne to, da se je po vsem videzu bolj kot s HDZ-jem, ki ga je predlagal, razumel z Mostom in njegovim prvakom Božom Petrovom. Bistveni problem je bil, da se šef HDZ-ja že od prve minute ni mogel sprijazniti s svojo vlogo. Da je Most vodilni stranki odščipnil prestižno in uporabno notranje ministrstvo, je njegovo svetobolje še povečalo. Če k temu dodamo raznolikost manjšega partnerja, so bile manjše in večje krize nekaj običajnega.
Veliki finale je vseeno presenetil. Karamarka je k njemu res spodbudil zunanji dražljaj, razprava o njegovem domnevnem konfliktu interesov v zvezi z arbitražo o prodaji Ine madžarskemu MOL-u, kar je za Hrvate izjemno občutljiva tema, toda pot, ki jo je izbral, je dogajanje naglo spremenila v farso. Da bi prehitel glasovanje o lastni razrešitvi z mesta podpredsednika vlade, je sprožil pobudo za odpoklic lastnega premierja Oreškovića. Ironično je ob tem na mizo vrgel prav tiste argumente, s katerimi so pred nekaj meseci mahali Milanovićevi, češ, Tihomir Orešković nima mandata volivcev, saj da zanj ni nihče glasoval. Bolj kot slepilo je kot nekakšen adut iz rokava potegnil še zdaj že slavno “preslagivanje”, preustroj vlade, za katerega pa bržkone v nobenem trenutku ni bilo prave osnove. Četudi bi se našlo kar nekaj poslancev, ki bi v strahu za svoj stolček podprli katerega koli kandidata za sestavo vlade, in četudi je bil Karamarko nenadoma pripravljen obnoviti HDZ-jeve naveze iz Sanaderjevih časov in v vlado vzeti voditelja hrvaških Srbov Milorada Pupovca in celo starega mačka Radimirja Čačića.
Tisto, kar znova nastavlja ogledalo slovenski politiki, ni samo Karamarkova zagledanost v lasten položaj. Še zanimivejši je odziv njegovih strankarskih kolegov na salto mortale. V Sloveniji smo vajeni, da se stranke vseh političnih barv brezpogojno postavijo v bran svojim ljubljenim voditeljem, naj si bodo njihove pobude še tako nesmiselne in dolgoročno nevzdržne. Hadezejevci niso ravnali tako. Res jih je večina podprla predlog za Oreškovićev odhod, nekateri s stisnjenimi zobmi, toda glasna manjšina je bila proti. Posebej močno so odmevala ločena mnenja vseh evro parlamentarcev iz vrst največje hrvaške stranke, sina strankinega ustanovitelja Miroslava Tudjmana in nekdanjega generala Damirja Krstičevića. Karamarka je že zgodaj okrcal tudi vplivni urednik časopisa Glas koncila Ivan Miklenić, čeprav si je potem med vrsticami prislužil grajo hrvaških škofov.
Porazen rezultat
Znaten odpor je dosegel predvsem to, da je Karamarko vnovič obesil na klin premierske ambicije. A če kdo misli, da bi bil v vladi pod vodstvom finančnega ministra iz svoje stranke Zdravka Marića bolj priden, se bržčas moti. Ni pa bilo v HDZ-ju dovolj modrosti za preklic odločitve o odpoklicu premierja. Karamarko je vseeno odstopil, Oreškovićeva vlada pa padla. V “preslagivanje” ob šefu HDZ-ja verjetno verjame samo še njegov najzvestejši oproda, predsednik parlamenta Željko Reiner. Odkar je svojo naklonjenost predčasnim volitvam izrazila predsednica, ki se je v kriznih razmerah vse bolj osamosvajala od svoje politične matice, teh skoraj ni več mogoče zaobiti.
Bržkone tudi tega ne, da jih bo HDZ izgubil. Njegov poraz, kot kaže, resda ne bo katastrofalen, kot bi skoraj moral biti, saj je stranka evropski fenomen. Velik del volivcev je preprosto zvest blagovni znamki, ne glede na to, ali jo trenutno predstavlja Tudjman, Sanader ali Karamarko, in ne glede na to, kakšne so podrobnosti strankinega programa in predvsem njene konkretne poteze. A ker bo precej bolj v levo nagnjeni Živi zid po vsej verjetnosti zamenjal Most kot tretja sila, Zoranu Milanoviću ne bi smelo biti pretežko sestaviti naslednje vlade.
Glede na dinamiko reševanja podobnih sporov v HDZ-ju doslej Karamarko kmalu ne bo več predsednik stranke. Zelo verjetno niti član ne. V to smer že kaže sobotni dopis nekaterih ustanovnih članov Tudjmanove druščine.