Žiga Turk Slovenija pripravlja vizijo 2050. Slovenska vlada, če smo natančni. Za naslednjih sedem udarniških petletk. Na delavnici soustvarjanja vizije Slovenije 2050 so o tem povabljenci tri dni modrovali v ABC pospeševalniku sredi BTCja. Po nekem čudnem naključju so povabili tudi mene.
Problem Slovenije ni, da imajo državljani premajhen vpliv na odločevalce, problem je, da imajo nekateri prevelikega in da so formalni vzvodi demokratične in politične moči v primerjavi s tem šibki. V posebej depriviligrianem položaju je civilna družba, ki izvira iz konservativnih ali klasično liberalnih vrednot. Razmerje neformalne moči se po letu 1990 skorajda ni spremenilo.
Slike migrantov in beguncev pri vseh zbujajo občutek za skrb in sočutje. Pri nekaterih pa posnetek (ki se je ušel cenzorju politične korektnosti) množice zdravih mladih moških, ki kriči, »Alah je velik«, zbuja občutke za pripadnost. Da prihajajo navijači nekega drugega moštva, kot smo mi tukaj. Dogaja se invazija, pravijo.
Uživam vsakič, ko me na kakem letališču pričaka izbira svetovnih dnevnikov. Ne zaradi vonja po tiskarski barvi in privlačni otipljivosti papirja. Uživam zaradi kulturnega šoka. Zaradi drugačne klime. Samo kratka ura poleta loči od naslovnic tipa “Križanje Grčije” do naslovnic tipa “Keinen Cent mehr”.
Blogam od leta 2007. Zadnje leto nekaj bolj resno pišem za Časnik in Siol. Za Časnik moram nekaj napisati natanko vsake štiri tedne. S poudarkom na natanko in moram. Tako smo se dogovorili. Odkar to … Beri dalje
V četrtek praznujemo Dan državnosti. Eden od tistih, ki bi jim po ameriško rekli »founding father« slovenske države je dr. Peter Jambrek. Čeprav bi se dve tretjini Slovencev samozaničljivo zmrdovalo že ob ideji, da Slovenija sploh ima »očete države«. Peter Jambrek je eden od tistih, ki menda niso več »naši«. Od srede devetdesetih do danes se je takih »bivših naših« na desnici nabralo kar nekaj.
V Slovenijo socializem ni prišel ne z ruskimi ne s srbskimi tanki in Slovenije socializem tudi ni zapustil s skupaj s tanki JLA. Pač pa so na slovenski komunisti zapustili jugoslovanski partijski kongres. To je bil majhen korak za Slovenijo, pa velik korak za Zvezo komunistov Slovenije. Korak iz oblasti na oblast.
Zadeva Patria je stara toliko kot YouTube. V desetih letih, kolikor smo jih v Sloveniji porabili od začetka kupovanja osemkolesnikov do spoznanja, da se ljudi (tudi če so politični nasprotniki) lahko obtoži le za konkretna dejanja in obsodi za dokazana konkretna dejanja, je YouTube spremenil konzumiranje video in avdio vsebin.
Kako dobro osrednji mediji projicirajo resničnost, kaže razkorak med njimi in mešanico vsega tistega na obrobju. Razkorak med tem, kar beremo v osrednjih medijih in tem, kar prinaša predvsem desni rob medijskega prostora, je velik. To je pomembno predvsem zaradi regulatorne vloge, ki jo imajo mediji v demokraciji. So namreč regulator političnega trga.
Delu politikov, ki so sprožili zadnjo akcijo z Zakonom o družinski zvezi in družinskih razmerjih, ni šlo samo za to, da istospolnim izboljšajo pravni položaj, ker o tem se je v celoti strinjala tudi desna politika. Tudi jim ni šlo za to, da ti pridobijo nekaj svetega, ker niti ne vejo, kaj je to in kaj bi s tem počeli. Šlo jim je tudi za to, da nekomu nekaj svetega vzamejo.
Ko je leta 2008 Slovenija dosegla 92% povprečja Evropske unije (merjeno po bruto domačem dohodku na prebivalca) je prof.dr. Pavle Sicherl isti podatek predstavil na drugačen način – s časovno distanco. Ne da zaostajamo za osem odstotnih točk, ampak, da za povprečjem EU zaostajamo dvanajst let. Od takrat je minilo sedem let. Zaostanek pa smo med tem povečali in ne zmanjšali.
Ko te dni mediji delajo obračun preteklega leta, ne morejo brez naravnih katastrof. Ja, imeli smo žled, imeli smo poplave in še kaj bi se našlo. Uveljavljeni kliše, običajni politično korektni okvir za poročanje o teh dogodkih je nehuman in nerazsvetljen. Nerazsvetljen je v frazarjenju o majhnosti in neznatnosti človeka. Nehuman je v iskanju krivde, češ, za vse neprijetno v naravi smo krivi ljudje. Novo leto je in čas za nekaj več optimizma in samozavesti.
In Slovenija, se zdi, ni na nobeni časovni premici. Nismo na poti k nobenemu cilju. Nikamor ne gremo naprej. Naš čas je cikličen. Krožimo. Živimo Groundhog day. To je tisti film, ko se glavni junak vsako jutro zbudi v isti dan. In se počasi, počasi uči, kako bi osvojil žensko srce. Vsak dan isti dan. Vsako leto isto leto.
V teh dneh demokrati praznujemo petindvajsetletnico padca Berlinskega zidu. Takrat je vojno (sicer hladno) izgubil centralno-planski avtokratski sistem, ker se ni mogel kosati s kapitalizmom in demokracijo. Ekonomski bankrot smo intuitivno čutili kupci kave in kavbojk v Trstu. Zakaj je bankrotiral tudi moralno in zakaj je centralnoplanska moralizacija države, ki smo ji priča, napaka?