Razlog, da je ta sestavek dobil tako nenavaden naslov (in to v nemščini), je večplasten. Letos namreč mineva sto let od izida brošure, s katero je duhovnik dr. Lambert Ehrlich (sicer anonimno) nagovoril nemško govorečo javnost na Koroškem in nasploh v tedanjem Habsburškem imperiju ter jo seznanjal s tem, kakšne težave imajo koroški Slovenci pri uveljavljanju svojih temeljnih pravic.
Brošura brez navedbe imena avtorja je imela naslov »Aus dem Wilajet Kärnten«, kar bi se lahko prevajalo »Iz dežele Koroške«, čeprav je nemško ime Kärnten dejansko izpeljanka iz starodavne Karantanije, torej osrednje državne enote naših nedavnih prednikov. No, nekaj pozornosti pa zagotovo zasluži dejstvo, da avtor, ki je skoraj trideset let kasneje padel kot žrtev komunistične VOS in bil diskvalificiran kot kolaborant, uporabil turško besedo »vilajet«, kar je v času Otomanskega imperija označevalo turške province. Če upoštevamo zgolj tiste, ki izvirno niso bile turške in so jih Turki okupirali, je bilo jasno, da so bili avtohtoni prebivalci pod turško oblastjo v izrazito podrejenem položaju. Lahko pa so si ga izboljšali, če so npr. prestopili v islam. Ker pa so bile razmere na Koroškem zelo podobne, saj so bili Slovenci v zibelki slovenstva obravnavani kot drugorazredni prebivalci (in to sedem let pred koroškim plebiscitom), je Ehrlich uporabil prav takšen naslov za svoje poročilo, ki je trkalo na vest nemško govorečim Korošcem.
V lanskem letu smo slovenski katoličani obeležili sedemdesetletnico umora dr. Lamberta Ehrlicha. Seveda na ne preveč pompozen način, kajti ime tega zavednega Slovenca v »uradni« različici zgodovine še vedno nosi krivični madež narodnega izdajstva. In prav to je največja ironija – katoliški duhovnik, diplomat in nesporno eden največjih katoliških intelektualcev prve polovice 20. stoletja, predvsem pa borec za pravice Slovencev na Koroškem ter odpravo njihove drugorazrednosti, je sam postal smrtna tarča tistih, ki so se imeli za osvoboditelje in si vzeli v roke pravico, da odstranjujejo »izdajalce«. V imenu naroda, pardon, ljudstva. Ehrlichovo ime je postalo simbol za drugorazrednost – še danes ne moreš njegovega imena povsem sproščeno izgovoriti v javnem prostoru, ne da bi te popadli branilci revolucionarnih izročil. Še posebej v zadnjem času, ko je želja po prelivanju krvi spet aktualna.
Verjetno do takšnega pojava ne bi prišlo, če ne bi že ob prehodu v demokracijo naredili račun s preteklostjo in rdečemu aparthaidu rekli glasen NE. Relativizem glede teh vprašanj pa nas je pripeljal do tega, da je drugorazrednost, čeprav formalno odpravljena, ostala zakoreninjena v slovenski socialni mentaliteti kot aksiom. In prav to je eden od poglavitnih razlogov, da Slovenija še danes nima normalne politične delitve. In brez tega dejstva ni mogoče zadovoljivo razumeti aktualnega družbenega in političnega dogajanja. Tako kot ni bilo mogoče razumeti dogajanja na slovenskih tleh v času druge svetovne vojne brez upoštevanja komunistične revolucije. »Kdor ne razume, da je med NOB šlo za revolucijo, ta ne razume ničesar,« je nekoč izjavil eden najbolj razvpitih komunističnih funkcionarjev Mitja Ribičič.
Dejstvo je, da v Sloveniji ni neke normalne simetrije med levico in desnico, kot bi jo lahko pričakovali v državah z dolgoletno demokratično tradicijo in seveda v nekdanjih socialističnih državah, ki so izpeljale postopek lustracije. Logika avantgardnega sovraštva do »razrednih sovražnikov« je še vedno trdno zabetonirana v glavah velike večine Slovencev, pa tudi v duhovni sferi v obliki sovraštva do tistih, ki želijo razpihati meglo relativizma na eni strani ter revolucionarnih izročil kot Arhimedove točke slovenske državnosti. Posledica tega je, da mit o drugorazrednosti, ki jo je na besedni ravni še najbolj precizno opisal nekdanji predsednik republike dr. Danilo Türk z izjavo o Hudi jami kot »drugorazredni temi«, močno prisotna pogonska energija, ki uravnava naše družbene odnose. Ta duhovno-mentalna ranjenost – publicist Justin Stanovnik jo upravičeno imenuje totalitarna poškodovanost – se izraža predvsem na dva načina: na eni strani kot moralni imperativ, da je potrebno v skladu z znanim reklom »Vae victis« (Gorje premaganim) vsakogar, ki si upa podvomiti v dogme enobejevske epopeje, diskvalificirati, obenem pa se klanjati tistim, ki so v ohranjanju revolucionarnih izročil višje v hierarhiji. Komunistični funkcionar Boris Kidrič je takšne osebke poimenoval »biciklisti« – to so bili partijci, ki so upogibali hrbet in pritiskali navzdol.
Drugi način izražanja tovrstne ranjenosti pa je v pasivnem in tako rekoč fatalističnem sprejemanju vloge drugorazrednega državljana, kar je sicer manj prisotno, vendar vseeno zaznavno predvsem v skupinah, ki jih »biciklisti« javno obravnavajo kot drugorazredne (npr. aktivno katoličani, simpatizerji pomladnih strank, ki jih v našem prostoru sicer imenujemo desno-sredinske, itd.). Ker se na ravni zavesti posameznika takšna mentaliteta niti ne zazna, se dostikrat prikrije v obliki zmotnega sklicevanja na krščanska načela brez upoštevanja konkretnih zgodovinskih in družbenih okoliščin. Korak dlje pa je ta, da nosilec takšne mentalitete lahko hitro zaide v farizejsko držo in postane celo zatiralski do ljudi, ki pripadajo njegovemu nazorskemu taboru, vendar pa ne delijo povsem istega mnenja. Takšni pojavi skoraj vedno pripeljejo do hudega razkola v skupini, s tem pa njeni člani postanejo lahek plen nasprotnikov. V bolj grobi obliki se takšna drža pojavi v ekstremno ponižujočih razmerah, denimo v nacističnih koncentracijskih taboriščih, kjer so med jetniki t. i. kapoji postali do sojetnikov prav tako sadistični kot sami nacisti (če ne še bolj). Podoben primer lahko najdemo tudi v znanem literarnem delu Koča strica Toma (Harriet Beecher Stowe). Konec te zgodbe je namreč za glavnega junaka tragičen: Tom kot predstavnik »govorečega orodja« s črno barvo kože namesto na svobodi pristane na plantaži, ki jo vodi Simon Legree, znan po svoji okrutnosti in posurovelosti. Družbo mu delata posurovela črnca Sambo in Qimbo, Legree pa je za priganjača ostalih sužnjev hotel narediti tudi Toma, vendar se je slednji uprl in ob neznosnih mukah izdihnil pred očmi svojega nekdanjega gospodarja Georgea Shelbyja.
Ko torej presojamo slovensko družbeno in politično dogajanje, moramo imeti pred očmi prav to nevidno bistvo slovenske družbe. Če so Jezusu nekoč očitali, da z Belcebulom, torej poglavarjem hudih duhov, izganja hude duhove, imamo danes vtis, da nekateri prav to počnejo – »princ teme« v osebi aktualnega predsednika vlade mora biti za vedno izgnan iz družbenega prostora. In če poznamo zgodovino tovrstnih »eksorcizmov«, vemo, da se je to vedno najbolj intentenzivno dogajalo prav takrat, ko je na eni strani tista politična opcija, ki stoji nasproti revolucionarnim izročilom, dosegla kakšen uspeh, hkrati pa je zagrozila nevarnost, da bi iz omar začeli leteti okostnjaki, ki bi dolgoročno povsem ohromili tisto opcijo, ki se še vedno pojmuje za »avantgardo«. V zadnjem primeru takšno nevarnost predstavlja t. i. slaba banka. Nič čudnega torej, da se je »antidesničarski« refleks v zadnjem času zelo okrepil (pustimo ob strani dejstvo, koliko je k temu pomladni tabor sam prispeval, kajti tudi brez tega sovraštvo do »protirevolucionarjev« ne bi bilo nič manjše). Slovenija tako postaja nekakšen novodobni »vilajet«, nekakšna provinca, v kateri so tvorci samostojne države in slovenske pomladi obsojeni na vlogo grešnih kozlov in »sovražnikov ljudstva«. Sicer pa, konec koncev, kdo pa lahko trdi, da so bili tudi koroški Slovenci pred stotimi leti, ne glede na hude pritiske germanizacije, brez napak? Kot kristjani hudega ne moremo in ne smemo povrniti s hudim, imamo pa pravico povedati, da leta 1991 Slovenija ni postala provinca, temveč država. Država, v kateri ne bo drugorazrednih državljanov.
*Iz dežele Slovenije
Foto: Wikipedia
