Oglejska Cerkev je na svojem območju ustvarila originalno kulturo sožitja

Jurij Bankič (Giorgio Banchig), predavatelj na 34. Romanju treh Slovenij v nedeljo, 7. avgusta 2022. Objavljamo tretji del predavanja, ki mu je avtor dal naslov Oglejski patriarhat kot model sožitja za današnji čas. (Foto: Arhiv Rafaelove družbe)

Po ukinitvi oglejskega patriarhata (1751) in ustanovitvi goriške nadškofije prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems ni hotel priznati pristojnosti čedajskega kanonika Foramittija, ampak je izjavil, da bi moral njegovo funkcijo opravljati tolminski vikar Andrej Braunizer. Čedajski kapitelj se je obrnil na videnskega nadškofa in na beneške oblasti, katerih pravniki so svetovali, naj kanoniki pošljejo na Dunaj delegacijo z doževim dopisom, naslovljenim na beneškega veleposlanika. Cesarica Marija Terezija je v diplomi z dne 17. februarja 1753 čedajskemu kapitlju potrdila skoraj škofovsko jurisdikcijo z vsemi pravicami in privilegiji, ki jih je do tedaj imel na tolminskem teritoriju.

Čedajski kapitelj je v slovenske vasi pošiljal duhovnike, ki so govorili slovenski jezik, slovensko tudi na sodišču

V 19. stoletju je zaradi globokih političnih sprememb in reform na cerkvenem področju čedajski kapitelj postopoma izgubil pristojnosti in jurisdikcijo v Posočju. Vsekakor je še do leta 1848 obdržal pravico do prejemanja nekaterih dajatev.
Kanoniki vizitatorji so v vsem tem času prihajali tudi v Benečijo in skrbno opravljali svoje dolžnosti. Med redkimi zapisniki vizitacij, ki so se ohranili, je najbolj zanimiv tisti, ki ga je med letoma 1599 in 1601 zapisal kanonik Mihael Missio, iz katerega dobimo zanimive podatke o kar 46 cerkvah, ki so spadale pod špietarski in podutanski vikariat.
Da je čedajski kapitelj skrbel za slovenske vernike in spoštoval njihovo kulturo in jezik, je razvidno tudi iz dejstva, da je v slovenske vasi pošiljal duhovnike, ki so govorili slovenski jezik. Po vsej Tolminski je že v starih časih imenoval beneškoslovenske duhovnike in kot vikarja v Špetru (1480–1531) Klemena Naistotha iz Škofje, ki je bil zelo izobražen človek in mecen. Naistotha so v oglejski patriarhalni kuriji cenili zaradi njegovega znanja jezikov, zaradi česar so ga od 29. avgusta do 31. oktobra 1492 imenovali za spremljevalca in vodnika koprskega škofa Jakoba Valaressa, ko je ta odšel na pastoralni obisk v tolminske, gorenjske in koroške župnije.
Da so čedajski kanoniki spoštovali jezik slovenskih vernikov, je razvidno tudi iz dejstva, da je kapiteljsko sodišče poslušalo tožeče stranke v njihovi materinščini. Leta 1478 je duhovnik Bolcanus, ki je verjetno služboval na Cerkljanskem, pred čedajskimi sodniki tožil tri možje iz Cerknega, češ da so ga pretepli. V zapisniku procesa beremo, da je duhovnik vložil tožbo v slovenskem jeziku in jo je nato neki Frančišek prevedel v italijanščino: »Sic que facta querela in sclavonicum et declarata per ser Franciscum prefatum de Sclavonico in Italicum.«

Kanoniki so spoštovali tudi slovenske običaje in navade

Torej je bila uporaba slovenskega jezika priznana in spoštovana ne le v cerkvenem življenju, v pridiganju, učenju verouka, v molitvah in petju, ampak tudi v uradnih civilnih zadevah. Besedilo, ki ga je sestavil duhovnik Bolcanus, je vsaj za 15 let starejše od Starogorskega rokopisa, najvažnejšega spomenika slovenskega jezika na skrajnem zahodnem robu slovenskega kulturnega prostora.
Kanoniki niso spoštovali le jezikovne pravice beneških Slovencev. Spoštovali so tudi njihove običaje, navade, šege. V zapisnikih vizitacij pogosto beremo o cerkvenih predmetih in paramentih – more sclabonico/po slovenskem običaju. Še posebej zanimivo je dejstvo, da je čedajski kapitelj priznaval in odobraval slovenske obrede in običaje pri sklenitvi zaroke ali poroke. Leta 1560 je kapitelj vikarju iz Svetega Lenarta ukazal, naj blagoslovi prstana Mohorja in njegove žene po slovenskem obredu in običajih (secundum Ritum et Consuetudines Sclabonicas). Ko bi ne tega storil, bi ga suspendiral a divinis. Številni so dokumenti, v katerih beremo o more sclaboniko/slovenskem običaju.

Cankar je priznal, da smo bliže Tirolcem kot južnim Slovanom, saj s Tirolci častimo iste svetnike

Načela, praksa in odnos oglejske Cerkve do jezikovnih skupnosti so na tem evropskem teritoriju ustvarili posebno, originalno kulturo sožitja, nekakšno naravno senzibilnost do določenih človeških vrednot, skupno vizijo sveta, kar se je izražalo v načinu življenja, v kmetijskem in obrtniškem delu, v petju, glasbi, plesu …
Ko je bil govor o morebitni skupni državi južnih Slovanov, je Ivan Cankar priznal, da smo Slovenci po krvi bratje s temi narodi, po jeziku smo vsaj bratranci, po kulturi pa smo med sabo bolj tujci, kot je tujec naš kranjski kmet tirolskemu kmetu ali goriški vinogradnik furlanskemu. Istega mnenja je bil furlanski pisatelj Carlo Sgorlon, ko je napisal, da sta slovenski in furlanski bratska naroda, ki pripadata srednjeevropskemu kmečkemu svetu. Sta kmečki ljudstvi, ki sta se takoj prilagodili tehnološkemu razvoju, pri tem pa nista odvrgla niti pozabila kmečke civilizacije niti izkopala njenih korenin.
Slovenci in sosednja ljudstva častimo iste oglejske svetnike, začenši od svetega Mohorja. Njegovo grško ime Hermagoras, Ermacora po latinsko smo prilagodili našim jezikom – Ramacul ali Macôr po furlansko, Ermacora po italijansko, Hermagoras po nemško, častimo svete brate Kancijane, svetega Krizogona, Prota, Donata, Dorotejo, Kvirina, Florijana, Evfemijo … Številne naše cerkve so posvečene oglejskim mučenikom in svetnikom, začenši od Matere Božje vnebovzete, zavetnice oglejske in čedajske bazilike pa tudi cerkva v Kobaridu, Tolminu, Kanalu, Reziji in drugod po Slovenskem, Furlanskem in Koroškem.

Takšna etična podlaga je lahko rodila Ehrlicha, Kufola, Trinka …

Po zaslugi tega verskega in kulturnega humusa so se na tem območju rodili ljudje, ki so živeli v oglejskem duhu, ga širili in branili pred tujimi vzorci in pred vsiljevanjem tujih ideologij, jezikov in kultur. Rodili so se Lambert Ehrlich, Ivan Trinko, Anton Kufolo in drugi beneški, primorski in koroški čedermaci.
Duhovnik, teolog, etnolog in politik Lambert Ehrlich, ki se ga letos spominjamo ob 80-letnici nasilne smrti, je bil pravi sin oglejske Cerkve. V znani, slavni pridigi, ki jo je imel tu, na Višarjah, leta 1933, se pravi ravno v letu, ko se je v Nemčiji vzpel na oblast Hitler in je Mussolini prepovedal slovenski jezik v cerkvah Benečije, je Ehrlich prerokoval o bodočnosti Slovenije:

»Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi, prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. Toda naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne ločuje, marveč jih združuje. Danes je tak mejnìk vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor svete Višarje.«

Ehrlich in Trinko sta imela zelo podoben pristop do narodnostnih tem

Lambert Ehrlich je poznal Benečijo. V osebnem dnevniku Bevkov kaplan Martin Čedermac – Anton Kufolo piše, da je Ehrlich v letih od 1927 do 1929 vsaj trikrat obiskal Benečijo. In je verjetno poznal tudi našega mons. Ivana Trinka, profesorja filozofije, pesnika, zgodovinarja – buditelja narodne zavesti Beneških Slovencev. Presenetila me je podobnost pristopa, ki sta ga imela glede dveh ključnih problemov, ki sta mučila Slovence na Koroškem in na Beneškem in sta se nanašala na načelno človekovo pravico do obstoja na lastni zemlji ter do ohranjanja in rabe slovenskega jezika.

»Če je Bog postavil slovenski narod na Koroško,« piše Ehrlich, »ima ta narod na Koroškem tudi pravico do obstoja. Kdor je proti temu, naj pokaže od Boga izrecno povelje, naj poda dokaze! Tega poslanstva Nemci ne morejo pokàzati, torej imamo Slovenci pravico do obstanka in dolžnost, da izpolnjujemo božjo voljo, da ostanemo, da se branimo.«

Trinko je spodbujal rabo in spoštovanje maternega – slovenskega – jezika

Tako je Ehrlich pozival svoje rojake na Koroškem. Ivan Trinko pa je leta 1903 pisal novomašniku Božu Monkarju, ki je bil med drugim obnovitelj višarskega svetišča, do tal porušenega med 1. svetovno vojno. Tako mu je pisal:

»A še nekaj mi stoji pri srcu. Ne morem, da ti zopet ne priporočim, kar sem ti že stokrat priporočal, namreč naš rodni jezik, dragoceno svetinjo, katere ne smemo zametati, ker nam jo je dal Bog. Vsaka stvar iz prirojenega nagona si gleda ohraniti svojo osebnost in svoje naravne lastnosti, in hrepeni po njihovem zboljšanju, kakor le more. Tem bolj mora to storiti človek, ki se zaveda samega sebe in svojega položaja v vesoljstvu. Kdor se ne zaveda svoje bitnosti, ni popoln; on je brez vzorov, brez cilja in teži na slabše. Človek, ki zameta svojo narodnost in svoj jezik, nima lastne osebnosti, nima značaja, ne časti ter dela krivico sami naravi, ki, kakor vsakemu določi gotove starše, tako ga tudi postavi v določeno pleme. Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo. Sam Bog nam je dal nedotakljivo pravo braniti ga proti kakršnemukoli nasilju in hraniti ga moramo kakor svojo osebnost. S tem ne rušimo ne zakonov, ne reda, ne miru, ne tujih pravic; ne delamo škode nikomur in ne ustvarjamo nikakršnih nevarnosti.«

Bog je vir in temelj človekovih narodnih pravic

Za Ehrlicha kot za Trinka je Bog vir in temelj človekovih in narodnih pravic – Bog je vir in temelj pravice do obstoja na lastni zemlji in do rabe maternega jezika. France Bevk je v zadnji pridigi kaplana Martina Čedermaca povzel dve pravici, ki sta ju izpostavila Ehrlich in Trinko:

»Toda prosim vas, le eno vas prosim, rotim vas, oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti, ne pretrgajte vezi z Bogom! Čuvajte ga v svojih domovih kot lučko, da ne ugasne. Pride dan, ko ga bo usoda zopet poveličala. Pride, zakaj Bog je pravičen, le v njega lahko zaupamo. Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani …«