Po objavi prvih izidov vzporednih volitev se mi je zdelo, da je usoda francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja zapečatena. Končni izid prvega kroga je zanj sicer nekoliko ugodnejši, toda socialist Francois Hollande ima še vedno izjemne možnosti, da postane drugi socialistični predsednik pete republike.
Nevidni triumf Marine Le Pen
V primerjavi s predvolilnimi anketami je nedelja razen tega postregla vsaj z enim osmoljencem in vsaj z eno zmagovalko v senci. Kandidat radikalnejše levice Melenchon je dobil manj od pričakovanj in svoje leve fronte ni uspel profilirati kot tretje najmočnejše politične sile v državi. Izpel se je tudi “vroči kandidat” s prejšnjih volitev, sredinec Francois Bayrou, ki je svoj takratni dosežek zdaj prepolovil. Pač pa je Marine Le Pen, hči strankinega ustanovitelja, dobesedno oživila po volitvah 2007 klinično že mrtvo desničarsko Nacionalno fronto. Še več, s kar 6,4 milijona glasov in s slabimi osemnajstimi odstotki je kar v prvem poskusu prekosila razvpitega očeta in celo njegov epski rezultat iz leta 2002, ko je iz drugega volilnega kroga izrinil socialističnega premierja Lionela Jospina. Takrat zgolj s 16,8 odstotka osvojenih glasov.
Prav uspeh Le Penove še ohranja pri življenju Sarkozyjeve (omejene) možnosti za dokončni uspeh. Sicer mu je voditeljica Nacionalne fronte odščipnila precej glasov, ki jih je dobil leta 2007, in mu s tem ukradla zmago v prvem krogu, toda če bi se njeni volivci 6. maja množično odločali zanj, bi še lahko upal na preobrat. Francosko volilno telo se tradicionalno nagiba na desno in predsedniški kandidati desne sredine in desnice le leta 1981, ko je na koncu zmagal Mitterand, niso prejeli večine glasov v prvem krogu predsedniških volitev.
Brez ljubezni
Toda res je, da volivci skrajne desnice tokrat, po petih letih Sarkozyjeve vladavine, občutijo do šefa države le malo naklonjenosti. Precej manj kot petletko prej, ko se je skoraj vsak tretji Le Penov volivec že v prvem krogu odločil zanj. Ampak “slavo” neomajnega notranjega ministra je že zdavnaj zamenjala bledica le malokje resnično uspešnega predsednika. Celo v zunanji politiki, ki se je je lotil zagnano kot malokateri njegovih predhodnikov, je na koncu bilanca pičla. Verjetno je ne bo izboljšalo niti najnovejše rožljanje z orožjem proti režimu v Damasku. Za zdaj pa ni niti videti, da bi si desničarji lahko v zadostnem številu premislili zaradi strahu pred socialističnim predsednikom. Mnogo jih bo bržkone ostalo doma, razen na precej Bayroujevih pa Sarkozy ne more računati na glasove skoraj nobenega drugega kandidata več. Mitterand leta 1981 in Chirac leta 1995 sta sicer zmagala po osvojitvi drugega mesta v prvem krogu. Toda vedno se je pokazalo, da je precej glasov z desne v drugem krogu pristalo med nevolivci ali pri kandidatu socialistov. Leta 1995 je recimo za vse desne kandidate v prvem krogu glasovalo slabih 60 odstotkov glasov, Chirac jih je nazadnje pobral samo slabih triinpetdeset. Štiriinpetdeset odstotkov, kolikor so jih v prvem krogu tokrat vknjižili Sarkozy, Le Penova in Bayrou, potemtakem Hollandeu ne bi smelo preprečiti, da zmaga in tako rekoč do temeljev pretrese trenutno precej v desno škileči evropski politični zemljevid.
Foto: Wikipedia
