Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma

Avtor pogovora: Boštjan Tadel. Gorazd Kocijančič (1964) je filozof in pesnik, prevajalec in urednik. Nedavno je uredil znanstveno izdajo Fragmenti predsokratikov, leta 2004 je izšel njegov prevod Platonovih Zbranih del, samo v letih 2009 in 2011 je objavil dve sistemski filozofski knjigi, Razbitje: sedem radikalnih esejev ter Erotika, politika itn. Trije poskusi o duši. Uredil in prevedel je še vrsto drugih del, predvsem iz zgodnjekrščanske tradicije. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med drugimi Sovretovo za prevod Platona in Rožančevo za zbirko esejev Tistim zunaj. Po treh pesniških zbirkah, Tvoja imena (2000), Trideset stopnic in naju ni (2005) ter Certamen spirituale (2008), je za četrto, Primož Trubar zapušča Ljubljano, prejel letošnjo nagrado Prešernovega sklada.

Na zavihku knjige Primož Trubar zapušča Ljubljano piše, da ste »trenutno najvplivnejši slovenski konfesionalni pesnik«. Moj vtis, da gre za »čisto« literaturo, je nemara zmoten – pa vendar: se sami imate za konfesionalnega pesnika?

Oznaka na zavihku knjige je uredniška, sam se ne bi nikoli tako imenoval. Konfesija je v običajnem pomenu besede pač določena veroizpoved; konfesionalni pesnik bi bil torej nekdo, ki bi verzificiral ali pesniško izražal nauke in prepričanja svoje veroizpovedi. Sam sem katoličan, a v Trubarju pišem s perspektive čiste protestantske, evangelijske duhovnosti. Že tako gre torej za konfesionalni crossover. Prek te perspektive nadalje želim tu – in v drugih zbirkah – izražati nekaj, kar je transkonfesionalno krščansko, intimno prenikati v to, kar je skupno vsem krščanskim Cerkvam; nobena skrivnost ni, da mi je osebno najbližja duhovnost krščanskega Vzhoda, ki mu posvečam tudi največji del svojih prevajalskih naporov. Obenem sem prepričan, in to je odločilno, da imajo moji verzi univerzalno sporočilno moč – tako kot jo imajo npr. zame verzi kakega islamskega, budističnega ali judovskega pesnika – in da so namenjeni vsakomur, čeprav jih seveda vsakdo ob branju zapogiba v svoj duhovni svet.

No, če confessio razumemo v širšem smislu izpovedi in hvale, kakor recimo v Avguštinovih Confessiones, potem oznaka prijatelja Aleša Štegra na zavihku seveda drži. Moja poezija je od prve zbirke Tvoja imena do te, četrte, poezija hvalnice Boga, doksologije, jezikovno izražene duhovne izkušnje in doživetja. Lirika je – z drugimi besedami – zame stranski dar kontemplativne molitve (ki je, mimogrede, edina stvar, ki me še res zanima, in tudi najtežja od vseh, kar jih poznam); kristalizacija redkih trenutkov, ko se mi godi nekaj, za kar se mi zdi, da ni samo moje.

Je to lahko »čista« literatura? S tem vprašanjem ste se dotaknili bistvenega problema. Čista literatura je zahodna pogruntavščina, ki je nastala v novem veku s tem, da se je kulturni prostor hotel – v svojo pogubo – odpovedati lastni duhovni in umetniški tradiciji. Je nasledek iracionalnega (čeprav v »racionalizem« stiliziranega) odpada od krščanstva, tako kot to velja za domnevno čisto filozofijo, čisto znanost ipd. V tem obzorju je bila v imenu domnevno čiste estetske izkušnje duhovna poezija postavljena na obrobje prostora literature kot nekakšen manjvredni mejni žanr, kot »religiozna poezija«.

Sam temu razumevanju literature nasprotujem – in pri tem imam danes dobro družbo, tako v svetu kot pri nas (kjer npr. o tem vprašanju teoretsko sijajno pišeta Vid Snoj in Alen Širca). Del mojega prevajalskega napora je zato usmerjen tudi k vzpostavljanju lastnega lirskega konteksta: npr. bizantinska himnodija, hebrejska srednjeveška poezija, Angel Silezij in Rilke, Claudel in Péguy; naš kanon »čiste« književnosti želita korenito predrugačiti tudi zbirki Poezije in Logofanije, ki ju sourejam. V drugi je lani izšel roman Pavleta Raka Utišanje srca, ki je bil izjemno lepo sprejet pri bralcih. Čista literatura ni nikoli čista. V novem veku je njena čistost pomenila le nereflektiranost sprva »razsvetljenskih«, abstraktno teističnih ali deističnih, potem pa vedno bolj materialističnih, naturalističnih in naposled nihilističnih predpostavk. Vedno je torej izražala neki (proti)duhovni kontekst.

Če vzpostavitev polja čiste literature in izločitev duhovne literature kot nečiste razumemo kot nasledek sekularizma, potem je moja literatura odločno postsekularna. Ambicija takšne literature je, da redefinira prostor literarnega, ne s tem, da bi ga kakorkoli omejila, ampak tako, da uvaja novo intertekstualno bogastvo, ki je iz polja književnosti izpadlo zaradi pozabe tradicije. Da torej polje literature širi in ga dela bolj zanimivega.

Težava s pojmom konfesionalnega izhaja morda tudi iz nečesa, kar ste izpostavili pred osmimi leti ob razglasitvi za Delovo osebnost leta (ob izidu vašega prevoda vseh Platonovih besedil): »Platonizem za ljudstvo, kot je Nietzsche poimenoval krščanstvo, je precej travmatična točka slovenskega novinarstva. Še danes, da ne govorimo v preteklosti.« Se vam zdi, da se je glede tega v času od leta 2005 do 2013 kaj spremenilo?

Optimist v meni bi rad odgovoril, da se nekaj dogaja, da je morda tudi ta nagrada Prešernovega sklada del procesa, a na žalost gredo po mojem te stvari v splošnem na slabše – in to ne le v novinarstvu.

Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma. Enako krivičen je, enako primitiven, enako zloben, enako demoničen. In predvsem: enako lažen. Se pravi: enako brez izkušnje konkretnih ljudi, posameznikov, ki smo Cerkev. Ni le oropan poznavanja evangelijev in cerkvenih očetov, apostolov in prerokov, mistikov in svetnikov, nekdanje in sodobne krščanske misli in umetnosti, karitativne dejavnosti in duhovnosti (tako kot antisemitizem ni poznal ničesar od bogate judovske kulture in duhovnosti), ampak je predvsem brez izkušnje oseb, v katerih edino obstaja fantazmatsko zamišljena osovražena institucija: brez izkušnje tega, kako živimo, kaj verujemo, kaj molimo, kako prijateljujemo, kako smo različni in kako podobni nekristjanom. Poznajo tiste tri zagrebene zoprne kao-teologe (kao-teologe zato, ker skoraj nikoli ne govorijo o Bogu, kar je, glede na ostalo, pravzaprav sreča), ki se pokažejo na vsaki pasji procesiji, če jih le snemajo, in mlatijo svojo prazno slamo.

A ko ljudje danes s panoji proti Cerkvi hodijo po ulicah, skrunijo cerkve in prepevajo proticerkvene pesmi, ne protestirajo proti njim, ampak proti nam vsem, ne da bi nam pogledali v oči. To se mi – po slabem stoletju največjega pregona in mučeništva, ki ga je krščanstvo izkusilo v svoji zgodovini – zdi res žalostno. A historia pač ni vitae magistra in človeški primitivizem nima meja.

Tako kot antisemitizem je antikatolicizem sovraštvo do manjšine, ki je ravno tako velika, da večino moti, in ravno tako majhna, da se lahko z veseljem nad njo znaša. Neizobražen človek, ki spremlja le medijsko gonjo – in taka je žal večina – si lahko upravičeno misli, da je Cerkev združba pedofilov (v antisemitizmu je značilen mit o obrednem žrtvovanju »naših« otrok), grabežljivih lopovov (se spomnite judovskih bankirjev?) in – pri nas – podpornikov velikega vodje (po možnosti v kombinaciji z zaroto Vatikana, da si podredi družbo – se spomnite Protokolov sionskih modrecev?).

Kot da nihče ne bi smel in ne hotel izvedeti, da je krščanstvo le velika možnost, ki nam jo je – vsakemu izmed nas – podaril Bog, da se v času pripravimo na večnost. Velika, neskončna možnost, a vedno zgolj možnost, ki zahteva našo radikalno odločenost, svobodno zavzetost, trud, napor in askezo. In ki nam kljub Božji milosti in pomoči vedno znova – zaradi naše pokvarjenosti in neumnosti – spodleti in se včasih konča s katastrofo (za kar je slovenska RKC seveda tudi lep dokaz).

Niti slutimo še ne, kako je antikrščanstvo, ki se kaže v antikatolicizmu, usodno tudi za prihodnost vse naše družbe. Institucije evropske socialne države so namreč le povnanjenje sekulariziranega krščanskega etosa in zlasti razumevanja osebe, slehernega človeka kot Božje podobe, ki ima neprecenljivo vrednost. Zato se pri nas še vedno živi bolje kot na Kitajskem ali v Severni Koreji, v Indiji ali na Japonskem. Potem ko je novi vek izgnal krščanstvo iz javnega diskurza in ga je komunizem poskušal neuspešno uničiti z ognjem in mečem, smo zdaj stopili v drugo fazo sekularizacije. To je prava kriza. Zakaj neki bi bil človek sploh kaj vreden? Morda je vreden le toliko, kot je tržna vrednost elementov njegovega telesa … Zakaj bi imeli šibki in nesposobni kakršne koli pravice? Kje to piše v naravi – če je narava edino, kar imamo in kar smo?

Nadaljevanje: Pogledi