Pogovor z Anio Golędzinowsko
Ania Golędzinowska je bivša manekenka, model, televizijska voditeljica, od blizu se je srečala z nočnimi klubi, drogo, elitno bogataško milansko druščino (bila je zaročena z vnukom Silvia Berlusconia), sodelovala je z mnogimi znanimi imeni iz sveta mode, zabave, glamurja, športa … Njena burna življenjska pot, zaznamovana s težko družinsko izkušnjo, mnogimi ponižanji, zablodami, stranpotmi in predvsem z odkritjem vere, ki je dalo njenemu življenju novo vrednost in nov smisel, je v navdih mnogim mladim in mnogim ženskam po svetu. Ob izidu slovenskega prevoda njene knjige Rešena iz pekla prihaja na obisk v Slovenijo. Sodelovala bo na Slovenskem knjižnem sejmu in na Nikodemovih večerih. Pred njenim prihodom smo z njo pripravili kratek pogovor.
Kdo je Ania Golędzinowska?
Grešnica, ki išče svetost in odrešenje. To, kar je zemeljskega, me ne zanima več … Zdaj želim iti preko – ljudje se ne zavedamo, da imamo velikanske možnosti in da ni pomembno samo naše telo, ampak predvsem tisto, kar telo vsebuje. Telo je samo zaščita velike skrivnosti, neke „resničnosti“, ki obstaja, a je za številne nevidna. Raje smo zelo površni in nočemo odkriti ter se odpreti veliko večjim stvarem – ali pa nas je strah pred njimi.
Izkušnja tvojega življenja je zelo pestra. Kako gledaš danes na svoje življenje?
Moje življenje je pot. Številne napake in veliko trpljenja bi mi bilo prihranjenega, ko bi imela odgovorne starše, sposobne ljubiti. Kajti noben otrok se ne rodi hudoben – okoliščine in osebe, ki mu povzročijo rane, odženejo otroka, da gre sam iskat srečo in ljubezen, ki je ni imel doma, in pogosto zgreši pot.
V mojem življenju ni manjkalo ničesar – bilo je vsega, od revščine, mizerije, trpljenja pa do velikega bogastva, zabave in potovanj. Veliko stvari sem se naučila, kot na primer iti na lov, ribariti, živeti v luksuznem hotelu s petimi zvezdicami, pojavljati se v časopisih, delati na televiziji, a znam se družiti tudi s starimi ljudmi na podeželju ter z njimi z leseno žlico jesti juho z bobom, znam narediti testenine in zamesiti kruh.
Vse, kar sem imela, sem zapustila, in tri leta preživela v samostanu; takrat sem se hranila in se oblačila s tistim, kar so prinesli ljudje. Tedaj sem živela od Previdnosti, a še zdaj živim od Previdnosti, s svojimi knjigami pa vzdržujem tudi gibanje Čista srca („Cuori Puri“).
Doživela sem nekatere nadnaravne izkušnje, pa tudi tiste čisto zemeljske, kot na primer depresijo, poskus samomora, ponovno rojstvo. Poskusila sem z budizmom – skupaj s kitaristom Erosa Ramazottija sem molila pred omaro, v kateri je bil nekakšen papirus. Skupaj s prijatelji z modnih pist sem se pridružila evangeličanom, potem pa sem našla tisto, kar sem iskala – ne namišljeno srečo, ampak resnično veselje.
Napisala si že nekaj knjig, ki so prevedene v več jezikov. Tik pred izidom je zdaj tudi slovenski prevod tvoje knjige Rešena iz pekla. Od kod prihaja tak interes za tvoje knjige?
Nimam pojma. Moje knjige so dejansko izšle že skoraj v vseh evropskih državah. Kmalu naj bi izšle še v Franciji in na Slovaškem.
Moja prva knjiga („Rešena iz pekla“) je dobila tudi prestižno nagrado FENIKS za najboljšo knjigo za mlade. Prva izdaja je pošla po dveh dnevih, nikjer je ni bilo več mogoče dobiti, založba je morala kar naprej delati ponatise. Več tednov je bila ta knjiga prva na lestvici najbolj prodajanih knjig na Poljskem.
V Nemčiji pa so jo, na primer, želeli zaradi krutosti besedila cenzurirati in jo prodajati samo starejšim od osemnajst let.
V vsaki državi jo sprejmejo na drugačen način. Vsekakor pa se mi zdi, da je knjiga zanimiva zato, ker je moja zgodba podobna zgodbam številnih ljudi, ki pa jih je sram, da bi se razgalili. Da bi povedali po resnici. Ne vedo, da bi se lahko tako rešili svoje preteklosti.
Bralec čuti, da je knjiga zelo resnična. Ni bila napisana v dveh tednih, ampak v različnih trenutkih mojega življenja. Zaznajo se čustva. Številni so mi pisali, da so jokali, se smejali in se jezili, ko so prebirali različne dele knjige.
Kakšno sporočilo prinašaš mladim?
Da ne smejo dovoliti, da bi z njimi manipulirali. Vsako življenje je dragoceno, vsak mlad človek je dragocen in vsak izmed njih lahko naredi v življenju velike stvari! Za to smo tu na zemlji. V življenju nismo brez nekega smisla. Pred vsakim mladim je velik načrt. Potrebno je samo s potrpežljivostjo najti svojo pot. Če hodimo kakor osli drug za drugim, ne zapustimo v tem svetu nobenega znamenja; znamenja puščamo samo, če imamo pogum, da gremo proti toku in pri tem delamo dobro.
Ženske imajo danes pogosto vtis, da niso pravilno razumljene, številne trpijo, ker niso zadovoljne s seboj, s svojimi življenjem, ne spoštujejo se, imajo probleme v odnosih … Kaj sporočaš njim?
Da so lepe! Zunanja lepota mine, notranja ostane. Ni pomembno, da osvojiš moškega, pomembno je, da mu ne dopustiš, da pobegne. Pomembno je, da te hoče ljubiti vse življenje. In za to je potrebno živeti v notranjosti.
Ženske se morajo bolj ceniti. Ženske danes ne verjamejo vase, ker se „prodajajo pod ceno“: ne ljubijo se, potem pa iščejo ljubezen in spoštovanje. Nezadovoljstvo ženske s seboj, občutek, da ni razumljena, je samo posledica tega, da se nima rada, in še prej, da ne ve, kdo je.
Kje najdeš ti smisel svojega življenja?
Tam preko, ne na tem svetu.
S čim se ukvarjaš zdaj?
Ustanovila sem gibanje „Čista srca“ (Cuori Puri; več na spletni strani: http://www.cuoripuri.it/), v katerem mlade učimo, kako naj spoštujejo sami sebe, druge in kako se srečati ter najti pravo ljubezen. V Italiji je v gibanje vključenih okoli 9.000 mladih. Številni so se že poročili. To je moja naloga: organiziramo konference, tečaje in duhovne vaje po vsej Italiji.
Končuje se leto usmiljenja. V knjigi „Rešena iz pekla“ veliko govoriš o odpuščanju. Kako ti je uspelo odpustiti ljudem, ki so te ranili, ti povzročili bolečino?
Hm, za to pa boste morali prebrati knjigo … (smeh).
Prvič prihajaš v Slovenijo. Kako se počutiš ob tem?
Slovenija mi je zelo všeč. Nisem je še obiskala, nekajkrat sem jo samo prečkala. Pritegnila me je narava, vse je zeleno. Zelo rada imam naravo in mi je žal, da moja knjiga ni izšla septembra, kajti potem bi me srečali v gozdovih, kjer bi nabirala gobe, ne pa predstavljala knjigo. Če bi mi kdo nekega dne želel v oporoki zapustiti v Sloveniji kakšno nepremičnino s kosom gozda ob kakšni reki ali jezeru, bi s tem naredil veliko stvar! Sredi narave bi naredili lepo skupnost za mlade, imeli bi konje, ovce, kokoši, vrt, in takoj bi se preselila tja!
V Italiji je veliko lepih kotičkov, toda takšne zelene barve, kakršna je v Sloveniji, nisem videla niti na Poljskem! Komaj čakam, da pridem in bolje spoznam vašo deželo.
In ne pričakujte anoreksične manekenke z bledim obrazom. Od takrat sem se zredila za osemnajst kilogramov, ne uporabljam več maskare kot nekoč. Sem normalno dekle, no, zdaj že ženska. In srečna sem, da je tako.
PRIPIS UREDNIŠTVA
Z Anio Golędzinowsko se boste lahko osebno srečali na naslednjih javnih dogodkih:
· v sredo, 23. 11. 2016, ob 18.00: srečanje za mlade in za ženske, ki iščejo v sebi moč za bolj polno življenje, Ljubljana, Rakovniška 6 (dvorana glasbene šole);
· v četrtek, 24. 11. 2016, ob 14.00: Debatna kavarna v prvem preddverju Cankarjevega doma (dogodek v okviru Slovenskega knjižnega sejma) o problematiki trgovine z ljudmi;
· v četrtek, 24. 11. 2016, ob 19.30: predavanje in pričevanje na Nikodemovem večeru, (Teološka fakulteta v Ljubljani, Poljanska 6);
· v petek, 25. 11. 2016, ob 10.00: srečanje z dijaki Gimnazije Želimlje.
Vabljeni, da jo osebno spoznate.
