V zadnjem času sem postal pozoren na trojico, marsikdaj tudi četverico, sprehajalcev. Ona, on in pes ali psa, njen in njegov. Običajno gre za mlada človeka, ki očitno živita pod isto streho kot mož in žena. Gre torej za mlad par, ki je v najboljših letih za ustvarjanje družine. Otroškega vozička ali nosečniškega trebuščka pa ni. Torej gre za ikono neke mentalitete, ki je prodrla in okužila vse pore našega naroda.
Navadili smo se, da se mladi več ne poročajo. Poroko je država razvrednotila do te mere, da zanjo praktično nima več nobenega pomena. Če je izenačitev zakonskih in nezakonskih otrok v njihovih pravicah (ne pa v dolžnostih!) do neke mere razumna, pa je širjenje poroke na vse mogoče pare očitno izvotlila voljo do poroke pri normalnih parih. Zakaj bi se fant in punca poročila, če iz tega ne dobi nič oprijemljivega, se upravičeno vprašajo. Otroci poročenih so pa diskriminirani npr. pri vrtcu in poročeni so oškodovani pri davkih in socialnih transferji. Ljudje znajo šteti in če je toliko materialnih, konkretnih ovir, morajo imeti bolj tehtne, globlje razloge za poroko. Takih pa je danes malo. Slovenija je v nekaterih stvareh posebno dosledna, žal je uničevanje družine ena od teh stvari.
Mlade vzgajamo za mlahavost, za neodločnost, za neodgovornost. Nenehoma se nam otroci smilijo, če doživijo neuspeh (Bog ne daj, da bi dobil zaslužen cvek. Kakšna krivica! Kakšna tragedija! Starši, zaljubljeni v svoje malčke, zaradi le-teh napadajo učitelje besedno, z advokati ali pa pošiljajo nanje šolsko inšpekcijo … ), če srečajo kakšno oviro, ipd. Otroci ne smejo imeti travm, je dogma moderne vzgoje, ki pa »proizvaja razvajenčke«. A na koncu imamo vrsto staršev, ki vpisujejo svoje malčke na fakulteto, hodijo tja na govorilne ure in se na faksu ponavlja vzorec iz OŠ. Zdaj imamo popolnoma nesamostojne in neodporne mlade ljudi. Ta mentaliteta se prepozna tudi v naši trojici. V javnem diskurzu sprejemamo, da smeta mlada človeka sicer živeti skupaj in skrbeti kvečjemu za psa. Drug drugega uporabljata kot predmet uživanja, kar je mogoče, dokler sta mlada, zdrava in študenta. Tako imata tudi veliko časa za potovanja, za počitnice, za hedonizem, v katerem sta bila vzgojena. A kaj, ko se vse to hitro konča. Mlade smo navajali na zapravljanje življenja in sedaj svoje življenje prav zares zapravljajo.
Življenje terja modrost, da se nekatere stvari morajo narediti ob svojem času. Tako je najboljši čas za poroko, ustvarjanje družine in položitev temeljev za resno, odgovorno in pošteno odraslo življenje prav v dvajsetih letih. Tedaj bi moral biti vsak tudi značajsko dograjen do te mere, da bi bil sposoben nalog odraslega človeka. Namesto zrelosti je ideal mladost, zato dvigamo njeno mejo v štirideseta leta, kar je popoln nesmisel. Mlad je človek največ do 30., potem nepreklicno vstopi v srednja leta, t.j. v zrelost, saj je mladost prehodnost stanje in zelo odvisno od telesnosti (morda pa tudi tu najdemo kakšno sled ideologije, ki trdi, da se človek določa sam, ko vedno znova poslušamo od starih, manj starih, zrelih in vsakršnih ljudi, ki niso več mladi, da se »mlade počutijo«).
In ko gledam sprehajajočo se trojico, ki se po cesti pomika s psom namesto z dojenčki ali malimi otroki, se sprašujem o naši narodni, državni in vsakršni prihodnosti. Ali bomo psom predali naš jezik, našo kulturo, našo identiteto? Ali nas bodo psi popeljali v »svetlo prihodnost«, ki jo nenehoma obljubljajo tisti, ki nam uničujejo sedanjost medtem, ko živijo sami na veliki nogi? Ali bodo psi negovali bolne in ostarele? Ali bodo psi plačevali davke in pokojnine?
Ko posamezniki, družine, narod, družba in država ne skrbijo za naraščaj, propadejo. Nobena imigracija ne more odpraviti te osnovne resnice. In če se mladi v Sloveniji nočejo poročati, nočejo imeti družin, nočejo imeti otrok, ampak se masovno izseljujejo ali pa obtičijo v hedonistični sedanjosti, potem nam ni pomoči. V tem primeru bomo kot narod izginili. Na naš narodni nagrobnik bodo tujci, v svojem jeziku, napisali »niso hoteli živeti«.
Demografi pravijo, da smo tik pred točko nepovratnosti. Menda bo leta 2025 dosežena tista točka, ko ne bomo več mogli ohranjati svojega sedanjega števila, če do tedaj nekaj ne spremenimo (beri: imeti moramo več otrok). Že zdaj lahko upravičeno pojemo »samo milijon nas še živi…«, kajti Slovenija ima sicer dva milijona prebivalcev, a Slovencev nas ni dva milijona. Mnogim med nami, predvsem levičarjem, je za to popolnoma vseeno. Oni niti več ne govorijo o narodu. Namesto narod uporabljajo besedo skupnost (to delajo usklajeno, sistematično in dosledno, kar pomeni, da jim gre slovenstvo na živce).
Nekaterim pa nam je mar. A sprememba, ki jo potrebujemo, zahteva spremembo mišljenja, tu se pa počutimo in dejansko smo nemočni, saj smo manjšina, ko gre za vpliv na javno mnenje in zunanjo podobo Slovenije. Zmagujejo nasprotniki slovenstva in uničujejo naš narod od znotraj. Že sedemdeset let!
Ker ni nobenih naravnih znakov, da se bo kaj v zelo kratkem času spremenilo in da bomo torej kot narod obstali, ostaja samo upanje, da nam bodo naši mučenci izprosili spreobrnjenje, ki ga potrebujemo. Kdor verjame, kdor ljubi, naj prosi in pričakuje.
Prav v tem času bomo spet obnovili vero, da Bog rešuje po Otroku, ki pride in ostane z nami. On je naš Bog, on je naš Rešitelj, on je naš Gospod. Obrnimo se k Njemu.
