Nikakor ne morem razumeti, zakaj tako moti Lojze Grozde … Moti otroke teme? Moti, ker je luč? Ker luč pokaže madeže? Jaz osebno se ukvarjam predvsem z ljudmi, dogodki, stvarmi, ki me zanimajo. Oja, se ukvarjam tudi s stvarmi, ki se mi zdijo napačne v naši družbi. Toda ne zaganjam se v ljudi, žive ali pokojne, ki jih pripadniki drugih religij spoštujejo, sploh pa ko gre pri tem zaganjanju za vprašljive resnice.
/ … /
Vzela sem v roke knjigo Milanke Dragar Zvest Križanemu. Seveda že naslov pove, da avtorica Grozdeta spoštuje. In zakaj ne bi brala njene knjige, če hočem vedeti več o Lojzetu Grozdetu? Če bi bila bolna, bi verjetno iskala informacije najprej pri zdravniku! Kaj je zanesljiv vir informacij raznim sodobnim sodnikom Grozdetu? Približne izjave nekega človeka, ki so enkrat take, drugič malo drugačne?
Avtorica je pristopila h Grozdetu zelo zares, preiskala je veliko virov, arhive, izprašala mnogo ljudi, posnela mnogo pogovorov, doživela nekaj napadov nase, ko je raziskovala. Dragarjeva ni zrasla v Sloveniji, ni sorodnica nikogar, ki so ga ubili, njena zgodba o Grozdetu ni obremenjena s sovraštvom ali pristranskostjo. Vse njeno preučevanje medvojnih dogodkov, krvavega vrtinca, v katerega je bil potegnjen tudi mladi mučenec Alojzij Grozde, je usmerjeno le v iskanje resnice. (Ivo Žajdela v Družini 19. 9. 2010)
/ … /
Mesece in mesece je iskala po arhivu Tomšičeve brigade. Čisto na koncu so ji dali še eno arhivsko škatlo, češ: “To je zadnje, kar imamo.” V zadnji škatli je bil intendantski arhiv Tomšičeve brigade, koliko srajc, nogavic … “Skratka, brezupno.” A na dnu škatle je bil dokument! Poročilo komisarja Tomšičeve brigade!
Prepisujem del dokumenta: Položaj 19. januarja 1943 Prve udarne brigade Toneta Tomšiča
Centralnemu komiteju KPS (Poročilo o partijskem delovanju v UB TT)
Slabo vpliva na razpoloženje prebivalstva tudi justifikacija izdajalcev, če ni prav otipljivega dokaza. To se je n. pr. pokazalo v Mirni, kjer sta padla dva izdajalca kurirja /enega je ubila straža pri poskusu pobega/. Smrtna obsodba drugega je bila nekoliko prenagljena in izvršena iz preventivnih vzrokov. Sicer je bilo dokazno, da je dotičnik član Katoliške akcije in našlo pri njem cel kup italijanskih prepustnic, ki so mu dovoljevali obiskati vse važnejše belogardistične postojanke, vendar konkretnih dokazov, da prinaša poročila ni bilo. Štab je bil pozneje prisiljen, da potom posebnega razglasa opraviči prebivalstvu, zlasti v Št. Rupertu, potrebo smrtne obsodbe. Pri tem moram autokritično priznati, da sem se za slučaj premalo zanimal in nisem preprečil obsodbe, kar bi lahko, če bi sodeloval v brigadnem sodišču.
To poročilo, najdeno v arhivu, demantira “resnico” ljudi, ki hočejo za vsako ceno dokazati krivdo Lojzeta Grozdeta. Sploh se pa nekatere izjave istega človeka izključujejo. Prepustnico za neomejeno gibanje je imela tudi neka gospa, ki je bila na istem vozu. Njej se ni zgodilo nič. “Brez prepustnice se ni dalo tedaj iz Ljubljane,” je rekla hči te gospe.
/ … /
… je nekdo listal po knjigah, ki jih je imel s seboj Grozde. Iz neke knjige, v kateri naj bi “nekaj” pisalo o”o partizanih, je padla neka pošta in dovoljenje za neomejeno gibanje od italijanske policije. Mislim, da sta bili dve ali tri pisma brez naslova. /…/ V enem od pisem je bilo napisano, naj se dostavi spisek aktivistov OF in kdo vse je šel v partizane.”
Zgornja izjava je iz ust nekoga, ki mu naj bi to povedal Lokovšek, tedanji šef obveščevalne službe Tomšičeve brigade. Izjava hoče opravičiti partizansko “sodbo” in mučenje in umor Grozdeta.
Vendar je izjava v nasprotju z vsebino dokumenta, ki ga je Milanka Dragar našla v arhivu Tomšičeve brigade. A kdovekoliko ljudi je vzelo tisto izjavo (“nekaj o partizanih, neka pošta …”) za sveto resnico.
“Dotičnik” je bil član Katoliške akcije. Torej je bila to glavna “krivda”? Kajti to o obremenilnih pismih ni ravno prepričljivo!
/ .. /
Dokazi so, da je bil nedolžen. Bil je mučen in ubit. Pa eni dvomijo o tem, da je bil mučen. Dokazi o mučenju po toliko desetletjih so lahko vidni le na okostju. In so vidni (in ne gre za strelno rano, temveč za večjo, morda od motike …). O poškodbah drugih tkiv ni mogoče govoriti ob pregledovanjih posmrtnih ostankov danes. M. Dragar je bila pri ekshumaciji žrtev v Tuzli. Od smrti tistih ljudi je tedaj minilo 15 let. Govorila je z dvema zdravnikoma. Oba sta rekla, da je po 15 letih nemogoče dokazati, katera tkiva so bila poškodovana. kaj šele po 50 ali več!
Sicer pa je dokaz o mučenju izjava s podpisom desetih očividcev, ki so nezakopano iznakaženo truplo videli ob najdenju 23. februarja (1943) – mučen in ubit je bil 1. januarja (1943) – ne bom izjave citirala, grozljivo je, kaj so sposobni narediti ljudje. Če kdo želi vedeti, kakšno truplo so našli (našli so ga otroci!), lahko pogleda v Wikipedijo.
Človek, ki ni podivjana zver, celo krivega človeka ne bi tako zverinsko mučil! Ne razumem, zakaj si krivci Grozdetove smrti pilatovsko perejo roke … Zakaj ne rečejo vsaj: Žal, zgodilo se je, prehitro smo sodili …
/ … /
Grozde nam kot človek in kot kristjan “nekaj” predstavlja. Marsikomu morda več kot meni. Ali vsaj na drugačen način. Mnogi se bodo radi ustavljali v cerkvi na Zaplazu, kamor bodo zdaj prenešeni njegovi posmrtni ostanki. Mene osebno vedno nagovarjajo močne zgodbe, biografije. Ni nujno, da gre za kristjana.
Rada sem prebrala zgodbo Angele Vode, pa zgodbo Jevgenije Ginzburg pa zgodbo Ani la Pačen. (Namerno sem poiskala predstavnice nekristjanov, Angela Vode je bila svojčas komunistka, prav tako Jevgenija Ginzburg (in zaprta po krivici – bila pa je prepričana komunistka), Pačenova je bila tibetanska guvernerka, želela je postati budistična nuna, toda morala je prevzeti očetovo vlogo guvernerja. Nisem namerno iskala samih žensk, namerno sem pa iskala take ljudi, ki so delali za resnico in se trudili za odpuščanje!) In še mnoge druge zgodbe velikih ljudi. Take zgodbe me nagovarjajo, vabijo narediti iz sebe več. Nositi pogum v svet.
Nihče ne bi smel pljuvati po tem, kar pomeni drugim sveto. Sploh pa nihče ne bi smel širiti nepreverjenih in nezanesljivih “resnic”. Vsak odgovarja za to, kar govori. Mnogim katoličanom Lojze Grozde zelo veliko pomeni. Če pomislim na neko izjavo, da nekateri potrebujejo svetnike, potem rečem: Ja. Nekaterim veliko pomeni svetel zgled nekega človeka.
In to bi morali ljudje, ki tega sicer ne čutijo, spoštovati. Navsezadnje vsakemu od nas kaj veliko pomeni!
Vsak ima svoje svete ljudi, stvari, predmete … Nihče se ne bi smel norčevati iz svetega. Lahko se pa umakne in gre stran …
Več: Blog Od srca do srca
