Česa bi se morali najbolj bati novinarji in politični komentatorji vseh barv in odtenkov? Ministra za notranje zadeve? Ne. Šefa političnega oddelka policije? Ne. Nasilnikov vseh vrst in barv, ki bi se utegnili za odkrito podano stališče ali presojo maščevati? Ne. Ja koga torej? Seveda najprej Boga, kakor nas svari Jezus (Mt 10,28). A tu ne gre za to, koga, torej za osebo, tu gre za to, česa, torej gre za stvar. In med stvarmi, česa se torej velja resnično bati? Napake? Ne. Zmote? Ne. Česa torej? Klišeja! Ja, »nedolžnega«, prav nič grozečega, ne že krvavega klišeja!
Verbinčev slovar tujk, solidno delo iz 80. let prejšnjega stoletja, pojasnjuje, kaj ta beseda pomeni, cliché: ploskanica, kovinska, kamnita tla, plošča za tiskanje. Figurativno: stereotipen izraz, oguljena fraza ali misel… Vikipedija pa nadaljuje: v sodobni rabi označuje trditev, besedno zvezo, izraz ali misel, ki je zaradi pogostosti rabe izgubila izrazno moč. Oznaka kliše ima negativen prizvok, temelji na osebnem dojemanju in je pogojena s kontekstom. Za ilustracijo naštejmo nekaj klišejev, s katerimi se soočamo ob vsakokratnem odpiranju dnevnega časopisa, televizijskega programa, radijskih oddaj in spletnih strani, pa tudi ob vsakdanjih srečanjih z ljudmi naše bližine ali z neznanci:
Verski klišeji: Bog je vendar ena sama ljubezen in tako nazadnje ne bo nikogar pogubil… Sveto pismo je sicer koristna knjiga, v njej je veliko dobrih moralnih naukov, vendar je ne smemo brati dobesedno, saj so jo pisali ljudje iz različnih časov in različnih okolij, kar pomeni, da je v njej veliko vpliva tedanjih razmer in kulturnih pomenov… Veruj vase, tako boš všeč tudi Bogu… Bog je samo eden, tako v resnici vendar vsi častijo enega Boga, tudi če ga drugače imenujejo in ga drugače častijo… (Sicer bi podobnih verskih klišejev kmalu mogli zbrati v večjem obsegu, kakor ga ima okoli 1300 strani Biblije!)
Kulturni klišeji: Kultura nas bo osvobodila… Kultura naredi človeka boljšega… Če ne bomo brali, nas bo pobralo (to bo mogoče kar držalo, saj sta tako Stalin, kakor Hitler presenetljivo veliko brala)… Država je dolžna kulturo podpirati in ji dati na voljo dovolj sredstev… Ker so državne subvencije za kulturne dejavnosti in ustanove premajhne, zaradi tega narašča podivjanost, nasilnost in nezakonitost ljudi v državi…
Nacional(istič)ni klišeji: Biti ponosen na svojo narodnost in svoj jezik… Drugi (narodi, države) nam jemljejo našo narodnost in naš jezik… Dvojezično je boljše… Vsak Evropejec bi se moral poleg materinščine naučiti še vsaj treh drugih jezikov, a ne povedo, katerih, saj je prek dejanske germanizacije komunikacijskega sveta, na videz mednarodne angleščine, položen figov list formalne, a ne tudi dejanske jezikovne enakopravnosti vseh evropskih jezikov… Njihov narod je storilec, naš narod je žrtev… Drugi ravnajo z našo narodno skupnostjo v njihovih mejah krivično – kako pa mi sami ravnamo z drugimi narodnimi in jezikovnimi skupnostmi, je notranja zadeva naše države…
Politični klišeji: ZDA so največja agresorska sila v svetu… Do številnih umorov v ZDA prihaja, ker je v tej državi mogoče brez posebnega dovoljenja kupiti strelno orožje… Naj storijo teroristi v imenu »osvobajanja« kakršno koli zločinsko dejanje, jim številne države v svetu in posebej še najvišje mednarodne ustanove, začenši z OZN, izstavljajo opravičilo takih dejanj v sklicevanju na to, da so »pregnani, okupirani, diskriminirani itd.« – Če pa se Izrael, ki ni nastal na način »okupacije«, kakor lažejo skoraj vsa javna občila in politični forumi sveta, ampak s sklepom Generalne skupščine OZN, je to »okupacija«, čeprav v Gazi od leta 2005 ni niti enega izraelskega državljana in še posebej ne Juda, ampak Arabci de facto sami vodijo to ozemlje, kakor da bi šlo za suvereno državo; večji del pomoči iz Evrope in Amerike pa uporabljajo za oboroževanje in neprestane napade na ozemlje Izraela… Politična in nazorska levica je progresivna – politična in nazorska desnica je konservativna in reakcionarna… Geslo razsvetljenstva, da je treba religijo in njene ustanove ločiti od države, velja samo za nauk Kristusovega evangelija in za oznanjevanje njegove cerkve – vse druge religije, še posebej tiste z najbolj radikalnimi poganskimi verovanji in praksami, pa vse bolj postajajo bistvena sestavina »novega reda« sveta, ki se pred našimi očmi oblikuje…
Tu je le nekaj nametanih klišejev, ki sestavljajo največji del tega, kar nam ponujajo pod naslovom »objektivnega obveščanja«, kar je treba prebrati v obrnjenem smislu obljube. K temu premišljanju me je pripravila kolumna avstrijskega političnega komentatorja Christiana Hauensteina pod naslovom Die Amerikaner und die Gewalt – Američani in nasilje v dnevniku Kronen Zeitung 7. avgusta 2024. Tam smo že kar s prvimi besedami obdarjeni z enim takih zgodovinskih klišejev, ko pisec pravi: »Nasilje in orožje imajo v ameriški zgodovini povsem drug pomen kakor pri nas v Evropi. Oče Trumpovega atentatorja je polavtomatsko orožje, s katerim je atentator streljal na bivšega predsednika, pridobil čisto legalno. … Za nas tako nerazumljivo pristop k temi orožja in oboroženega nasilja izhaja domnevno iz izkušenj v času ‘divjega Zahoda’, ko je bil vsakdo, vsaka družina prepuščena sama sebi, da poskrbi za svojo varnost. In tako je pravica do posedovanja orožja zasidrana tudi v ustavi.«
Evropejec našega časa, ki zelo malo ve o lastni preteklosti, ko Evropa za Ameriko še ni vedela, bo takemu klišeju naglo in navdušeno pritrdil, saj to novinarji in politiki brez zgodovinskega razgleda kar naprej drug za drugim ponavljajo, ljudje pa jim, čeprav se radi pridušajo, da politikom ne verjamejo, prav v njihovih zmotah ali tudi lažeh, še kako naglo in radi verjamejo. Zgodovinska resnica pa je da so ljudje povsod po svetu vso zgodovino do naše dobe, če so uživali status svobodne osebe, smeli nositi orožje za obrambo svoje družine, svoje vasi ali soseščine in seveda samega sebe. Kaj pa narodi, ki so bili podjarmljeni, danes bi rekli okupirani, pod katerim od velikih kraljestev in cesarstev, kakor recimo pod Rimskim cesarstvom, ti menda vendar te pravice niso imeli… Tako more »modrovati« človek, ki ne pozna Svetega pisma. Tam bi namreč lahko prebral, da so Judje, čeprav so bili ne le podvrženi Rimskemu cesarstvu, ampak tudi njegovemu strogemu pravnemu redu, vendar uživali pravico, da so nosili orožje, čeprav se je morala rimska oblast prav v Judeji velikokrat soočati z uporabo orožja ne v obrambi lastnega življenja in imetja, ali življenja in imetja svoje družine in svoje soseščine, kakor je rimski zakon to dovoljeval, ampak z atentatorji, ki niso bili prav nič manj nevarni, kakor so atentatorji in teroristi našega časa – v Jezusovem času so se imenovali ‘zeloti’ (grško: ζηλωτής – zelotes = vnetež, gorečnik – danes: fanatik), in eden med njimi, imenovan Simon Zelot (glej: Mt 10,4; Mk 3,18; Lk 6,15; Apg 1,13) je nazadnje postal eden dvanajsterih Jezusovih apostolov. In vendar so Rimljani vztrajali pri svobodi nošenja orožja tudi narodom, ki so jih sicer podjarmili in jim vladali s trdo palico. Od kod to vemo? Preden se Jezus odpravi na vrt Getsemani, preden ga zgrabijo, naroči svojim učencem: »Kdor ima denarnico, naj jo zdaj vzame, prav tako tudi torbo; in kdor nima meča, naj proda svojo suknjo in si ga kupi« (Lk22,36). Ne, da bi branili njega, ampak, da bi mogli ubraniti sebe: »Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« (Jn 18,11). Jezus nikoli ni prestopil nobenega rimskega zakona! In potem na kraju Jezusovega prijetja beremo, da je tudi apostol Peter nosil orožje: »In glej, eden od Jezusovih spremljevalcev je iztegnil roko, potegnil svoj meč, udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal uho« (Mt 26,51). In tu Jezus poseže v dejanje, ki ga ni naročil in ga ni odobraval: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani« (Mt 26,52). Tako Rim, kakor tudi Nebo sta dovoljevala rabo meča za obrambo, ne pa za napad, takim je bilo sojeno, da bodo pokončani. Skratka, ne le iz svetnih virov, tudi iz Božje besede vemo, da so celo podjarmljeni, če niso bili ravno sužnji, smeli nositi orožje. Da si to lažje predstavljamo; to je tako, kakor če bi po okupaciji in razdelitvi kraljevine Jugoslavije Italijani, Nemci, Madžari in Hrvati dovolili Slovencem, če niso bili ravno v preiskovalnem procesu, da nosijo orožje za obrambo, v tem času torej pištolo ali vsaj bodalo ali bajonet, kljub temu, da so se v slovenskih gozdovih skrivali slovenski zeloti 20. stoletja. Za naš čas dejanskega, čeprav zakritega suženjstva, nekaj nepojmljivega – v času sicer odkritega suženjstva pa je to bilo mogoče, čeprav se to ni godilo v Ameriki, ampak v Rimskem cesarstvu, torej v Evropi in v Judeji na Bližnjem Vzhodu… Kdor pa ve o Ameriki kaj malega več, kakor mu to brez znanja in razumevanja razlagajo po ekranu ali na papirju, ta ve, kako je Amerika v presenetljivo veliki meri nekakšna »replika« nekdanjega Rimskega cesarstva, kar je mogoče videti in razbrati že iz številnih krajevnih imen, imen političnih institucij in naslovov, pa tudi značilnih stavb javnega pomena. Tako imajo senat in senatorje, kakor jih je imel Rim; tako imajo Kapitol v Washingtonu nad reko Potomac, kakor ga je imel Rim – in tako imajo vsaj toliko državljanske svobode, kakor jo je imel Rim, namreč ene temeljnih svobod, da se vsakdo more in sme braniti pred napadalcem, namreč ne golorok proti temu, ki ni golorok, ampak napadalcu vsaj po orožju izenačen. Evropski človek je v osnovi razorožen, kakor podjarmljeni človek v Rimskem imperiju ni bil, in je tako v bistvenem skoraj izenačen z rimskim sužnjem, ki pravice, da bi nosil orožje, ni imel. A ne čisto izenačen. Za varnost sužnja je skrbel njegov gospodar – za varnost evropskega človeka danes pa po zakonu sicer skrbi država, a ta je v praksi od prizorišča napada skoraj vedno tako daleč, da je to le črka na papirju, vsa pobuda in prednost pa je na strani napadalca! Tistim, ki se postavljajo s tem, da so prostovoljni invalidi, namreč »levičarji« – saj ima zdrav človek, ne govorim tu telesno, ampak prispodobno, svoje organe in ude v parih, ima torej desno in levo roko, in ve, kdaj in za kakšen opravek je ta ali ona od obeh bolj primerna – bodi tu povedano, česar najbrž od svojih učiteljev niso slišali, da sta Marx in Engels v sicer strogo vladani pruski državi smela svobodno nositi orožje in sta se tudi večkrat udeleževala bodisi običajnih študentskih dvobojev, pozneje pa tudi političnih demonstracij, kjer niso pretirano varčevali s krvjo. V avstrijskem cesarstvu je dvoboj prepovedal šele zadnji cesar Karel, namreč v letu 1916, ker se je bal, da se mu bo preveč oficirjev pobilo med seboj, namesto da bi se bojevali na frontah. Dvoboj pa je bil pogojen s svobodo nošenja orožja. Torej še v času naših dedov!
Novinarski kliše je tudi v tem, da povsem napačno pojasnjujejo, kako je s to pravico v Ameriki. Glavni razlog zanjo namreč niti ni pravica, da se uprejo osebnemu napadalcu, pač pa, da se morejo po potrebi, če bi v državi zavladal tiran, temu upreti. Zato ni dovoljeno le osebno orožje manjšega kalibra in z omejitvijo na sproženje vsakega strela ročno, posebej, ne pa avtomatsko, ampak je dovoljeno tudi orožje, ki ga sicer uporabljajo tudi vojaške enote, da bi se državljani mogli upreti tiranu, če bi ta zavladal in pohodil svoboščine, ki so zajete v ameriški ustavi. O tem nihče ne piše in ne govori, ker bodisi ne vedo, ali vendar vedo, pa lažejo. Sam se tolažim z bolj verjetno domnevo, da niso tako pokvarjeni, da bi tudi o tem lagali, ampak da preprosto ne obvladajo svojega poklica in takih reči ne vedo…
Najbolj nespameten pa je kliše, da je pravica nošenja orožja za osebno obrambo kriva, da prihaja do atentatov, tudi nerazložljivih pobojev in vsakršnega nasilja. Še posebej smešno je, če to berem v dneh, ko se vsa Avstrija sprašuje, kako je z načrtom treh mladeničev iz Ternitza, da bi vrgli v zrak čim več udeležencev popevkarskega koncerta pevke Taylor Swift na Dunaju. In v Avstriji nošenje orožja vendar ni dovoljeno, celo strašilne pištole ni dovoljeno nositi s seboj brez posebnega dovoljenja… In vendar je bilo v tej razoroženi državi v letu 2023 umorjenih 27 žensk, za katerih varnost vendar odgovarja in skrbi država, zato ne smejo same nositi orožja, da bi se branile pred nasilniki, letos pa bo statistika femicidov, kakor doslej kaže, še hujša. Skoraj stavim, da bi imel avtor te kolumne zelo prepričljivo razlago. Domnevam, da bi zapisal nekako takole: Res je, da taki ljudje v Avstriji ne smejo nositi orožja, kakor tudi ne njihove žrtve. A storilci so se za svoje dejanje gotovo navdihovali iz razmer v Ameriki in hočejo zdaj podobno ravnati tudi v Avstriji… Tudi tako je mogoče vso stvar pojasniti. Zakaj pa imamo študijske smeri poklicnega novinarstva in komunikacijskih ved!
Kdor pa se navdihuje vsaj pri lastni razumnosti, ne pa v slepi poslušnosti naročnikom takega obveščanja in komentiranja, bo brž videl, da nobeno orožje ne ukazuje zlorabe, kakor noben kuhinjski nož ni kriv, če ga eden od obeh zakoncev v hiši zlorabi za umor svojega partnerja ali partnerice. Kaj stori prepoved nošenja orožja za obrambo lastnega življenja in življenja najbližjih? To, da so potencialne žrtve razorožene – potencialni storilci pa dovoljenja za nošenje orožja ne potrebujejo in ga ne iščejo. Dosežek take ureditve stvari je res famozen!
Kako pa je glede tega pri kristjanih? Kaj ne pravi Jezus: »Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani« (Lk 6,29)? Kristjan torej ne bo obžaloval, da mu zakon ne dovoljuje nositi orožja za osebno obrambo, ali? Ja, drži. Jezus ni hotel braniti samega sebe, niti da bi to storil sam, niti da bi to storili drugi, Petru s prehitro roko pa naravnost pove: »Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov, toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi?« (Mt 26,53-54). In Pilatu pojasni stvar še globlje: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod« (Jn 18,36). Jezus pa ni naročal, naj ponudim še drugo lice za udarec, ko gre za lice bližnjega človeka. Isti Kristus je vendar skrbel za svoje učence in jih je spodbudil, naj se pripravijo, tudi z mečem, če bi bili napadeni – saj še niso bili kristjani, niso še prejeli izlitja Svetega Duha, da bi mogli posnemati Jezusa.
Kako torej kristjani? Namreč tisti, ki so to res. Ki vedo, da nedeljski obisk bogoslužja, celo če bi bilo pravo, kjer bi molili samo k Bogu in k nikomur drugemu, še ne naredi kristjana, to stori šele novo rojstvo, ki pa ni delo človeka, ampak Boga. Ti enako kakor Učitelj, ne bodo branili sami sebe, saj tudi zanje velja, da njihovo kraljestvo, katerega dediči so z novim rojstvom postali, ni tu na zemlji. Tristo let so tako delali prvi kristjani. Rimljani so jih metali levom v areni, jih križali, žive sežigali, kar so lažni kristjani pozneje prevzeli in delali nad drugimi, in so premagali imperij. Ko bi enako ravnali vsi, ki so sprejeli nauk reformatorjev, bi brez meča premagali lažno cerkev in vladarje, ki so jo uporabljali v svojem interesu. Tako pa so postali sami lažna cerkev, kar se v našem času razodeva v vsej žalostni resničnosti. Kristjani v Hodževi Albaniji, streljani, če so jih ujeli pri krstu otroka, so razumeli evangelij in se niso branili, ampak so ravnali kakor Gospod in njegovi resnični učenci – in danes je Albanija dežela cvetočega krščanstva, čeprav sredi islamskega izročila in zgodovine. A tudi resnični kristjani danes niso v krogu enako verujočih že v lastni družini. Le redko. Torej morajo vendar braniti pred napadi svoje najbližje. Zakon jih je sicer razorožil in jih tako skoraj zvezane postavil pred storilce, a kolikor morejo, so dolžni braniti svoje najbližje. Ne sebe, saj so dediči kraljestva, pač pa svoje najbližje, ki to niso in od njih take samoodpovedi ni mogoče pričakovati. V Ameriki, ki ni nič bolj nasilna od »pacifistične« Evrope, a danes bolj ko kdaj rine v naslednjo veliko vojno, je resničnim kristjanom tako lažje, saj jim zakon ne prepoveduje braniti svojih najbližjih v primeru napada – kakor jim tudi ne prepoveduje izročiti svoje življenje Božji previdnosti, da ga uporabi, kakor je v njegovih očeh najboljše. Ne hvalim Amerike, saj tudi to ni krščanska dežela, ne preklinjam Evrope, saj tudi ta ni hudičeva dežela, v obeh je mogoče hoditi za tem, ki odrešuje, ali za onim, ki izvablja v pogubo…
